Podobno kot se mora večina ljudi kdaj v življenju spopasti z resno krizo, se je prisiljena s hudimi težavami spopasti tudi marsikatera država. Vendar vsi pristopi k reševanju kriz niso enako učinkoviti. Nekaterim posameznikom in državam uspe zelo težke preizkušnje premagati tako, da se nazadnje znajdejo v še boljšem položaju kot pred krizo, drugi pa nikoli več ne prilezejo na zeleno vejo.

Jared Diamond, ki je v knjigah Puške, bacili in jeklo ter Propad civilizacij obravnaval zanimive nove načine razumevanja vzrokov za vzpone in kolapse civilizacij, se je v knjigi Pretres lotil še analize soočanja držav z resnimi krizami. Spoznal je, da so dejavniki, ki uspešnim državam omogočajo izhod iz kolektivnih kriz, zelo podobni dejavnikom, ki so značilni za uspešne pristope k reševanju individualnih problemov pri ljudeh.

V knjigi je podrobno predstavil izkušnje več držav, ki so se dobro spopadle s svojimi težavami. Kot prvo je opisal Finsko, ki se je v le pol stoletja iz revnega in nerazvitega avtonomnega dela Rusije preoblikovala v eno najbogatejših in najrazvitejših držav na svetu.

Finski uspeh je temeljil na navideznem protislovju, saj je državi uspelo vzpostaviti dobro delujočo socialno liberalno demokracijo, hkrati pa je vzdrževala odlične odnose najprej s komunistično Sovjetsko zvezo in nato z avtokratsko Rusijo. Zaradi specifične geografske lege se je morala Finska strateško prilagoditi okoliščinam, da je lahko ostala samostojna. Rešiti je morala krizo, ki je bila povezana predvsem z dolgo mejo, ki si jo deli z Rusijo.

Ko si je nameravala oktobra 1939 Sovjetska zveza pripojiti ozemlje več baltskih držav, se je Finska edina uprla tej nameri, čeprav je imela njena vzhodna soseda ogromno vojsko in skoraj 50-krat več prebivalcev. V zimski vojni, v kateri majhna država sicer ni imela možnosti za zmago, je agresorju lahko povzročila le velike izgube. Z dobro vojaško taktiko, zaradi katere je med spopadom na vsakega finskega vojaka padlo kar osem sovjetskih, ji je uspelo ohraniti večino ozemlja ter velesilo prisiliti v pogajanja.

Nato se je znašla ujeta med dvema močnima nasprotnikoma. Rusi so jo pogosto bombardirali, Nemci pa so želeli podporo med obleganjem Leningrada in izročitev judovskih državljanov, kar je Finska zavrnila. Ob koncu vojne je obveljalo, da je bila med silami osi, kar je pomenilo, da je morala Rusiji plačati veliko odškodnino.

A sčasoma je Finska spoznala, da so skrbi Rusije povezane večinoma z varnostjo. Če bi Rusija svoji sosedi lahko zaupala in se ob meji počutila varno, bi bilo mogoče mirno sožitje. Finska je tako postala ena glavnih trgovinskih partneric Rusije ter posrednik, prek katerega je komunistična država kupovala izdelke zahodnih dobaviteljev. Del cene, ki jo je morala plačati za dobre odnose z veliko sosedo, je bila samocenzura, ki je vključevala preprečevanje kakršnekoli kritike Sovjetske zveze.

Diamond v knjigi podrobno opiše še izkušnje prisilnega odpiranja Japonske v svet, posledice okrutne Pinochetove vladavine v Čilu, spopadanje z množičnimi poboji v Indoneziji in preobrazbo povojne Nemčije. Kot ključno za uspešno reševanje kriz izpostavlja spoznanje prebivalcev, da so soočeni z resnim skupnim problemom. Dokler ljudje v državi ne prevzamejo polne odgovornosti za krizo, spremembe na bolje niso mogoče. Najslabše je, če se politične in družbene skupine le medsebojno obtožujejo.

Ko se državljanom uspe poenotiti, da se bo treba za izhod iz krize potruditi, mora država sprejeti serijo strateških kompromisov, za uresničevanja katerih je prav tako nujno široko družbeno soglasje. Reformni ukrepi so pogosto boleči, a če ne ogrožajo bistvenih vrednot in identitete, jih uspešne države izvedejo z zavedanjem, da so del poti k jasnemu cilju. Kot odgovor na sovjetske strahove je morala Finska sprejeti ukrepe, ki si jih nobena druga demokracija ne bi mogla niti predstavljati: skladno z retroaktivnim zakonom je na zaporne kazni obsodila svoje medvojne voditelje.

Slovenija se zaradi hude družbene polarizacije, ki je skoraj povsem paralizirala konstruktivno javno in parlamentarno razpravo, pogreza v resno krizo. Žal pa še nismo v stanju, ko bi po zgledu uspešnih držav prevzeli polno odgovornost za razmere, v kakršnih smo se znašli. Raje se medsebojno obtožujemo in slepimo, da je treba za rešitev problemov le razkrinkati in onemogočiti določene skupine in posameznike.

Nekateri vzrok težav vidijo v neformalnih centrih moči, ki izvirajo iz prijateljskega, sorodstvenega in kapitalskega omrežja vplivnežev nekdanjega režima, drugi v novejših poslovno-politično-lokalnih navezah, ki izrabljajo zgodovinske travme in epidemijo za razgradnjo ključnih institucij države ter osebno okoriščanje. A tudi če tovrstne obtožbe držijo, vztrajanje pri polarizaciji krize ne bo rešilo.

Iskreno se moramo spopasti s svojo preteklostjo z vsemi junaškimi in travmatičnimi epizodami, ter zgraditi jasno vizijo za razvoj v prihodnosti. Prej ko se nam bo uspelo poenotiti, v kakšni državi in družbi si želimo živeti prihodnja desetletja, lažje bomo sprejemali skupne odločitve. Volilno leto, ki prihaja, je odlična priložnost, da se odgovorno zazremo v prihodnost ter nehamo bližnjo in daljno preteklost izkoriščati za vsakdanje politične bitke.

https://www.delo.si/mnenja/kolumne/kako-uspesne-drzave-premagujejo-krize/

-
Podpri Kvarkadabro!
Naroči se
Obveščaj me
guest
0 - št. komentarjev
Inline Feedbacks
View all comments