George Monbiot je v članku za The Guardian izpostavil več psiholoških dejavnikov, ki prispevajo k privlačnosti teorij zarote. Pravi, da nudijo teorije zarote obliko psihološkega zatočišča za ljudi, ki se počutijo nemočne ali zatirane. Ta prepričanja jim omogočajo, da si kompleksne dogodke razložijo na preprost in razumljiv način, hkrati pa jim dajejo občutek nadzora in razumevanja sveta.

Teorije zarote prav tako ponujajo možnost, da se ljudje počutijo del skupnosti, ki deli podobna prepričanja, kar lahko okrepi njihovo identiteto in samopodobo. Poudarja tudi, da lahko teorije zarote ljudi razbremenijo tesnobe glede lastnih odločitev, saj običajno preusmerjajo krivdo na oddaljene vzroke, na katere posameznik nimajo vpliva.

Monbiot v svojem razmišljanju poudarja, da ljudje, ki verjamejo v teorije zarot, niso nujno slabi. Njihova zgrešena prepričanja so lahko posledica iskrene želje po razumevanju kompleksnega sveta ali iskanja smisla v družbenih in političnih strukturah, ki se zdijo nepoštene ali nepregledne. V članku opiše pogovor s človekom, ki ima tudi pozitivne lastnosti, kot so sočutje in želja po izboljšanju sveta, kljub temu, da širi škodljive in antisemitske teorije zarote.

Kot pravi, je pomembno razumeti, da lahko ljudje, ki verjamejo ali širijo teorije zarot, izhajajo iz dobrih namenov ali iz občutkov frustracije in nemoči, vendar vodijo njihova dejanja vseeno do zelo negativnih posledic, kot so širjenje nestrpnosti, dezinformacij in razdvajanje skupnosti.

Omenja Naomi Klein in njeno knjigo “Doppelganger”, v kateri avtorica pojasnjuje popularnost teorij zarote kot obliko izkrivljenega odziva na občutje, da lahko elita nekaznovano počne karkoli. Kljub temu, da zagovorniki teorij zarote napačno interpretirajo dejstva, Klein trdi, da “pogosto pravilno zaznavajo občutke”, kar pomeni, da intuitivno prepoznavajo, da nekaj ni prav, čeprav njihove specifične trditve niso pravilne. Te naracije ljudem omogočajo, da se izognejo odgovornosti za resnične sistemske težave, ki zahtevajo temeljit razmislek in uvedbo pomembnih sprememb.

Kot je znano, je Marx religijo opisal kot opij za ljudstvo v smislu, da je nudila tolažbo in olajšanje v trpljenju, ki so ga povzročale družbene in ekonomske neenakosti, hkrati pa je preprečevala resnične spremembe s tem, da je ljudem ponudila iluzijo rešitve ali utehe. Podobno lahko tudi teorije zarote delujejo kot nekakšen opij za ljudstvo v smislu, da nudijo preproste odgovore na kompleksne družbene probleme, pri čemer omogočajo ljudem, da preusmerijo svojo frustracijo in zmedenost na zunanje “sovražnike” in s tem odvrnejo pozornost od resničnih vzrokov težav. Prav tako ponujajo občutek skupnosti in pripadnosti.

Monbiotov razmislek nam je lahko v pomoč pri soočanju s teoretiki zarot, ki jih imamo v Sloveniji razmeroma veliko. Njegov pristop sugerira, da je treba obravnavati teoretike zarote z določeno mero empatije in razumevanja, hkrati pa se aktivno boriti proti dezinformacijam in spodbujati zaupanje v verodostojne vire in interpretacije.

Vendar pa razumevanja in tolerance ne sme biti do oseb in inštitucij, ki imajo dejansko moč v družbi. Zelo narobe in izjemno škodljivo je namreč, če teorije zarot širijo politiki, mediji in druge družbene avtoritete, saj to počnejo predvsem v lastno korist in ne iz opisane tesnobe oziroma nerazumevanja sveta.

-
Podpri Kvarkadabro!
Naroči se
Obveščaj me
guest

1 komentar
z največ glasovi
novejši najprej starejši najprej
Inline Feedbacks
View all comments