Širjenje navduševanja za znanost, naravo in zadnja leta tudi okoljske teme skozi dokumentarce oziroma spletne video vsebine nima pomembnega vpliva le na širšo javnost, ampak tudi na same znanstvenike in znanstvenice, saj strokovnjaki prav tako potrebujejo širši okvir za razumevanje in vrednotenje svojega dela.

Prevod članka z naslovom “Resnica v novinarstvu” (Truth in Journalism), ki je bil v reviji Scientific American objavljen 30. julij 1853, pred skoraj 170 leti.

Resničnost idej ni nujno najpomembnejši kriterij, po katerem jih ljudje vrednotijo. Ideje ne nosijo nujno le pomena, ampak se lahko nanje navezuje tudi družbeni status in še marsikaj drugega, kar za racionalno razpravo ni bistveno, ima pa velik pomen za sodelujoče v razpravi.

Kaj nam sploh še ostane, če jamstvo zaupanja v znanstveno vednost ne morejo biti ne trditve posameznih znanstvenikov, ne priseganje na znanstveno metodo in ne kriterij objave v znanstveni reviji?

Zakaj najprestižnejši evropski program financiranja odličnih raziskav prepoveduje kazalnik, ki v splošnem velja za merilo odličnosti raziskav?

Da bi bila znanost pravičnejša in da bi spodbujali uporabo praks, ki so za družbo najbolj koristne, bi bilo treba te postopke v kratkem izboljšati, ostalim že dostopnim metrikam pa dati večjo veljavo.

Podobno kot se mora večina ljudi kdaj v življenju spopasti z resno krizo, se je prisiljena s hudimi težavami spopasti tudi marsikatera država. Vendar vsi pristopi k reševanju kriz niso enako učinkoviti.

Otrok nepismenih staršev s Koroške, ki je postal vodilni znanstvenik avstrijskega cesarstva in edini Slovenec, po katerem se imenuje fizikalni zakon.