Za kulturni praznik oziroma Prešernov dan sem malo brskal po spletu, da bi ugotovil, kaj lahko najdem in preberem o našem največjem pesniku.

Presenetilo me je, da je angleški zapis o Prešernu na Wikipediji precej daljši in boljši od slovenskega. V angleški verziji spletne enciklopedije med drugim piše tudi tole: “Šele leta 1866 se je zgodil pravi preboj v recepciji njegove vloge v slovenski kulturi. Tega leta sta Josip Jurčič in Josip Stritar izdala novo izdajo Prešernove pesniške zbirke. Stritar je v predgovoru objavil esej, ki še danes velja za enega najvplivnejših esejev v slovenski zgodovini.”

Stritarjev predgovor k prvi posthumni izdaji Prešernovih poezij sem poiskal in prebral. Še vedno gre za precej zanimivo branje, vendar je bila vsebina za slovensko javnost v 19. stoletju nedvomno veliko pomembnejša, kot je za nas danes. Stritar je Prešerna namreč uvrstil med največja imena svetovne poezije, pri čemer je poudaril, da so drugi narodi potrebovali več stoletij, da so razvili svoj jezik do stopnje, ki je omogočala vrhunsko poezijo, Prešeren pa se je pojavil že po prvih Vodnikovih pesniških poskusih v slovenščini.

Stritar takoj na začetku eseja Prešerna primerja z “našo lepo deželo” in “ljudstvom, ki v njej prebiva”, ki navzven ali mimoidočemu tujcu ne razkrivata svojih notranjih lepot. Prešerna opisuje kot “pravega, zvestega sina, rekel bi, cvet svoje domovine in svojega naroda”. To nasprotje med zunanjo podobo in notranjo lepoto oziroma resnico prenese tudi na Prešernovo poezijo in življenje. Opisuje, kako je bilo Prešernovo življenje navzven “mirno, vsakdanje, vse njegovo bitje je bilo preprosto, navadno, domače”, kar pesnika dela podobnega Sokratu, “ki je bil slaba, nelepa posoda najblažjih misli, najvišjih resnic”.

Kratek življenjepis zaključi s stavkom: “Pravo Prešernovo življenje pa so njegove poezije.” In nato nadaljuje: “Če pregledujemo literature raznih narodov, vi­dimo, da vsaka je le polagoma rastla in s časom se razvijala po zakonih, ki izvirajo iz zgodovine ter iz značaja posameznih ljudstev in njihovih zemljepisnih razmer. Vse so potrebovale po več stoletij, da so dosegle svojo najvišjo stopinjo. … Ozrimo se pa zdaj na našo mlado literaturo. Vodnik je, kakorjesploh znano, prvi poskusil naš jezik ubirati po umetnih ritmih. … Kaj pa je prišlo za Vodnikom? — Prešeren. Po prvi poskušnji v priprostih pesmicah — dovršena lirika, ob enem narodna in umetna! Zastonj bi iskali v literarnih zgodovinah enake prikazni. …”

“Vsak omikan narod ima v literaturi moža, katerega ne časti, ne hvali samo, katerega zares ljubi kakor svojega prijatelja; vse mu je lepo na njem, vse ljubo, še celo njegove napake; … greh se mu zdi vsaka beseda, katera bi ga kolikaj grajala; greh se mu zdi še premrzla hvala. Vsak narod ima moža, katerega si misli s sveto, čisto glorijo okoli glave. Kar je Angležem Shakespeare, Francozom Racine, Italijanom Dante, Nemcem Goethe, Rusom Puškin, Poljakom Mickiewicz – to je Slovencem Prešeren! … Ako klasike imenujemo tiste pisalce, v katerih se lepe, splošno človeške, ne samo individualne misli in čuti razodevajo v lepi, dovršeni obliki; kateri imajo veljavo za zmerom, ne samo za svoj čas, za svoje vrstnike; kateri so vredni, da se stavijo za zgled prihodnjim; smemo po pravici Prešerna imenovati klasika. … Ponosno smemo reči, da tudi naš Prešeren je eden tistih izvoljenih organov, po katerih se na zemlji razodeva rajska lepota, nebeška poezija. Ko bi se sklicali narodi pred sodni stol, naj se izkažejo, kako so gospodarili z izročenimi talenti; kako se je vsak po svoje udeležil vesoljne človeške omike, smel bi se mali slovenski narod brez strahú pokazati med drugimi z drobno knjigo, kateri se pravi: Prešernove poezije.”

Več: Prešeren, France, Stritar, Josip, Jurčič, Josip (1866). Pesmi Franceta Preširna, s pésnikovo podobo, z njegovim životopisom in estetično-kritičnim uvodomdlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-Y2IVEXV5

-
Podpri Kvarkadabro!
Naroči se
Obveščaj me
guest

0 - št. komentarjev
z največ glasovi
novejši najprej starejši najprej
Inline Feedbacks
View all comments