Dvaindvajsetega junija 1936 se je pred poslopjem Univerze na Dunaju zgodil umor, ki je pretresel prebivalce mesta. Bivši študent in takrat že doktor znanosti Johann Nelböck je na stopnišču univerzitetnega poslopja pričakal svojega bivšega profesorja Moritza Schlicka in ga od blizu štirikrat ustrelil s pištolo. Profesor je bil takoj mrtev, morilec pa je ob truplu mirno počakal na prihod policistov in jim svoje dejanje takoj tudi priznal.

Stopnišče Univerze na Dunaju, kjer se je Johann Nelböck umoril svojega profesorja Moritza Schlicka. V stopnice je od leta 1993 vgrajena spominska plošča z napisom: “Moritz Schlick, protagonist dunajskega kroga, je bil umorjen tukaj 22. junija 1936. Intelektualna klima, zastrupljena z rasizmom in nestrpnostjo, je prispevala k dejanju.”

Izkazalo se je, da je Nelböck svojega nekdanjega mentorja pred tem že dlje časa nadlegoval, ga zasledoval in mu grozil. Prepričan je bil namreč, da mu hoče profesor onemogočiti nadaljnjo profesionalno akademsko kariero in mu škoditi tudi v osebnem življenju. S svojim vplivom naj bi dosegel, da ni bil izbran za predavateljsko mesto, za katero se je potegoval, prav tako naj bi mu profesor speljal dekle, sicer podiplomsko študentko.

Dokaj očitno je bilo, da gre za duševno moteno osebo, saj se je Nelböck že večkrat dlje časa zdravil v psihiatrični bolnišnici, a so ga praviloma po nekaj mesecih, ko se mu je stanje izboljšalo, izpustili. Policija mu je sicer prepovedala približevanje profesorju, ki ga je krivil za vse svoje težave, vendar se prepovedi ni dolgo držal. Profesorja je pogosto čakal kar pred domačo hišo ali pred univerzo ter ga javno nadiral in obtoževal, da mu uničuje življenje.

Moritz Schlick leta 1930.

Schlick je grožnje vzel zelo resno, saj mu je Nelböck večkrat grozil tudi s pištolo. Dogodke je prijavil policiji, prosil za zaščito in z družino odšel na daljše akademsko gostovanje v ZDA, vendar se situacija med tem ni pomirila. Nelböck ga je začel nadlegovati tudi po telefonu, zato je Schlick najprej zamenjal telefonsko številko, ker pa s klici tudi zatem ni prenehal, je telefon kar izklopil. Vseskozi je zelo trpela tudi Schlikova družina, saj je bilo očitno, da gre za nasilno in zelo neuravnovešeno osebo. Nelböck je namreč na cesti pogosto kričal, da bo svojega profesorja zaradi vsega hudega, kar mu je storil, ustrelil in nato storil samomor.

Med kasnejšim postopkom pred sodiščem so ugotovili, da je bil morilec med dejanjem prišteven, in mu za hladnokrven umor dosodili deset let zapora. Vendar je bil Nelböck po spletu naključij na prostosti že po vsega 18 mesecih, ki jih je prebil za rešetkami. Zaradi priključitve Avstrije k nemškemu rajhu in prihoda nacistov na oblast mu je uspelo umor javno prikazati kot narodno zavedno dejanje, s katerim je eliminiral predstavnika judovske miselnosti na univerzi, čeprav Schlick sploh ni bil judovskega rodu.

Poskus popolne reforme filozofije

Z umorom Moritza Schlicka se je končalo pomembno obdobje v zgodovini znanosti in filozofije. Schlick je bil namreč glavni koordinator skupine učenjakov, ki se je od leta 1924 naprej praviloma vsak četrtek sestajala v manjši predavalnici dunajske univerze, kjer so danes laboratoriji raziskovalcev s področja kvantne fizike.

Schlick je bil po izobrazbi fizik, a se je ukvarjal predvsem s filozofijo znanosti. S kolegi, večinoma profesorji različnih znanstvenih ved na dunajski univerzi, so poskušali vse svoje znanje ponovno premisliti in postaviti na trdne temelje. V začetku sta bila zelo aktivna člana skupine matematik Hans Hahn in ekonomist Otto Neurath, kasneje pa so pri delu kroga sodelovali tudi mnogi drugi pomembni učenjaki, denimo logik Kurt Gödel, vendar skupnost nikoli ni bila odprta za vsakogar, ampak je moral dobiti novi član za sodelovanje pri razpravah posebno povabilo.

Člani in sodelavci dunajskega kroga ter učenjaka, ki sta nanje najmočneje vplivala.

Na srečanjih so razpravljali predvsem o znanosti in filozofiji. Pomembno se jim je namreč zdelo, da predpostavke znanosti ponovno premislijo predvsem v luči novih znanstvenih odkritij, kot je bila denimo Einsteinova teorija relativnosti in novosti s področja kvantne fizike. Za cilj so si tudi zadali, da bodo metodološko in vsebinsko poenotili vse znanstvene panoge, pri čemer niso imeli v mislih le naravoslovja, ampak tudi družboslovje in humanistiko.

Močno so si želeli filozofijo očistiti metafizike in jo ponovno postaviti na trdne temelje. Kot je Schlick zapisal leta 1927 v pismu Einsteinu, želijo izvesti »popolno reformo filozofije«. Filozofijo so namreč obravnavali kot povsem enakovredno drugim znanostim, ki se morajo – tako so bili prepričani – medsebojno dopolnjevati in graditi eno samo univerzalno znanost.

Po mnogih razpravah so prišli do zaključka, da lahko tudi za filozofijo najdejo zanesljiv temelj, če se le, enako kot v znanosti, tudi v filozofiji oprejo na neposredno izkustvo in strogo logično sklepanje. Zaključili so, da so smiselne le trditve, ki jih je mogoče neposredno preveriti s pomočjo uporabe čutov ali s pomočjo logične analize. Vse drugo je treba zavreči kot nesmiselno in neznanstveno.

Znanost so tako opredelili kot metodo, ki neposredne čutne zaznave logično ureja v pravila, le-ta pa omogočajo napovedovanje pojavov v prihodnosti. Znanstvene teorije so nam tako predvsem v pomoč pri tem, da lahko na podlagi tega, kar smo zaznali v preteklosti, napovemo prihodnje dogajanje. Vse drugo je nesmiselna in prazna metafizika.

Čiščenje metafizične navlake

Ko so leta 1929 Schlicku ponudili predstojništvo oddelka za filozofijo na Univerzi v Bonnu, je resno razmišljal, da bi ponudbo sprejel. V takšnem primeru matična univerza praviloma pripravi protiponudbo, s katero profesorja odvrne od odhoda, a na Dunaju mu niso ponudili kaj dosti več kot to, da redno zaposlijo še njegovega asistenta. Na koncu je ostal na dunajski univerzi predvsem zato, da je lahko še vedno organiziral in vodil krog intelektualcev, ki bi brez njega verjetno hitro razpadel.

Kako pomemben je bil Schlick za delovanje skupine, kaže podatek, da so jih na takratnem Dunaju naslavljali kar »Schlickov krog«. V mestu je namreč delovalo še več podobnih debatnih skupin, ki pa se jih danes ne spominjamo več, saj na razvoj filozofije in znanosti niso tako močno vplivale.

Ideje članov dunajskega kroga so bile zelo vplivne in zanimive, a se je izkazalo, da nov pristop k reformi filozofije vseeno ni bil na tako trdnih temeljih, kot se je morda sprva zdelo. Tudi znanost namreč uporablja veliko pojmov, ki jih neposredno ni mogoče zaznati s čuti, vendar to še ne pomeni, da jih je treba opustiti kot nesmiselne. V atomski fiziki jim je do takrat večino delcev uspelo zaznati le posredno, kar je pomenilo, da jih niso opazovali na enak način, kot lahko opazujemo predmete na mizi. Vendar to ni pomenilo, da je govorjenje o njih nesmiselno.

Vztrajanje, da so smiselne le trditve, ki jih lahko neposredno dokažemo s pomočjo čutov, zaide tudi v povsem praktične v težave. Izkaže se namreč, da se moramo pri neposrednem čutnem preverjanju kake trditve vedno opreti tudi na predpostavke, ki jih pred tem še nismo neposredno preverili na enak način. Delitev na tisto, kar lahko neposredno opazujemo in preverimo, ter na vse drugo, česar ni mogoče neposredno opazovati, tako v praksi sploh ni uresničljiva.

Čeprav se zdi, da so znanstveniki in filozofi, ki so se pred skoraj sto leti ob četrtkih zbirali najprej v univerzitetni predavalnici, nato pa še pozno v noč posedali po dunajskih kavarnah, zagovarjali stališča, ki danes niso več aktualna, so imeli v resnici zelo velik vpliv na kasnejši razvoj filozofije. Marsikateri sodobni filozof namreč s ponosom pove, da njegovo delo temelji na idejah, ki so jih v filozofijo uvedli prav učenjaki dunajskega kroga.

Ko so prišli na oblast nacisti, so člani dunajskega kroga večinoma pobegnili iz Evrope. Kar nekaj se jih je odselilo v ZDA, kjer pa so imeli po drugi svetovni vojni ponovno težave, saj je bila njihova filozofija skepse do vsega, česar ni mogoče neposredno preveriti s čuti, po mnenju ameriških skrbnikov javne morale zelo podobna idejam zagovornikov komunizma. FBI je imel tako vodilne filozofe vseskozi skrbno pod nazorom. (Podrobno je zgodovino in ideje intelektualcev dunajskega kroga predstavil Karl Sigmund v knjigi Exact Thinking in Demented Times: The Vienna Circle and the Epic Quest for the Foundations of Science, Basic Books 2017.)