Televizijsko serijo Veliki pokovci (The Big Bang Theory) so si ustvarjalci zamislili kot humoristično oddajo o skupini mladih znanstvenikov, ki so uspešni v svojih poklicih, a imajo težave pri komunikaciji z običajnimi ljudmi. Nanizanka je postala ena najuspešnejših komedij v zgodovini televizije, čeprav njeni začetki niso minili brez zapletov.

Prva pilotna verzija ni bila dobro sprejeta med testno publiko, ta se ni mogla poistovetiti z glavnimi liki. V skladu z osnovno zamislijo serije glavni liki niso dobro izražali čustev, hkrati pa so imeli težave pri razbiranju čustvovanja drugih. Ustvarjalci so se spopadli s težavo, kako narediti komedijo o osebah, ki ne znajo kazati čustev, če je zavedanje o čustvenem stanju in interesih glavnih junakov ključno za spremljanje serije in razumevanje šal. Na koncu so našli način, da so gledalcem interese in čustva junakov osvetlili prek zapletov pri stikih s simpatično sosedo Penny.

Charles Duhigg v knjigi Supercommunicators: How to Unlock the Secret Language of Connection (Random House, 2024) težave ob nastajanju serije Veliki pokovci primerja s problemi, ki jih imamo ljudje pri medsebojni komunikaciji. Prepoznavanje čustvenih stanj, interesov, identitet in ciljev sogovornikov je pogosto težavno, a hkrati zelo pomembno za konstruktivno komunikacijo.

Kot superkomunikatorje Duhigg označi osebe, ki se znajo učinkovito sporazumevati v najrazličnejših okoliščinah in jim uspe hitro navezati pristen stik z ljudmi. Prav tako lahko v skupini vzpostavijo konstruktivno ozračje za izmenjavo idej, kar pogosteje privede do poenotenja stališč. Vendar po mnenju avtorja knjige dobre komunikacijske spretnosti niso prirojen del človekove osebnosti, temveč se jih vsakdo lahko nauči.

Pomembna lastnost dobrih komunikatorjev je, da znajo aktivno poslušati. To ne pomeni le, da se trudijo razumeti, kaj jim drugi govorijo, ampak občasno neposredno pokažejo, da pozorno spremljajo pogovor. To storijo, na primer, s prikimavanjem ali s kratkimi izjavami, kot sta »razumem« in »zanimivo«. Prav tako občasno povzamejo bistvo slišanega s stavki, kot je: »Če prav razumem, praviš, da …« Tako preverijo svoje razumevanje in dajo vedeti, da so dejansko pozorni.

Dobri komunikatorji zelo hitro prepoznajo tudi zvrst pogovora, v kateri sodelujejo. Duhigg pojasni, da večino pogovorov lahko razvrstimo v eno od treh skupin. Najbolj smo navajeni na praktične pogovore, v katerih se sprašujemo, kaj se v resnici dogaja, kako naj se odločimo ali kako naj rešimo težavo. Obstajajo tudi čustveni pogovori, v katerih izrazimo, kako se počutimo. Pomembno v takšnih pogovorih je, da takrat ne želimo modrih nasvetov, ampak predvsem, da nas drugi poslušajo in z nam sočustvujejo.

Pomembna novost v knjigi je obravnava tretje skupine pogovorov, ki je prav tako dokaj pogosta, vendar se je večinoma ne zavedamo. To so pogovori o statusu, pripadnosti in identiteti, v katerih se opredeljujemo, kdo smo, kakšne odnose imamo drug z drugim in katerim družbenim skupinam pripadamo.

Temelj dobre konstruktivne razprave je, da se zavedamo, v kakšnem tipu pogovora sodelujemo, in se temu prilagodimo. Med daljšim razpravljanjem lahko prehajamo iz ene vrste pogovora v drugo, vendar je za dobro komunikacijo zelo pomembno, da sta govorca vedno usklajena glede zvrsti pogovora, ki ga vodita.

Če nekdo želi le izraziti svoja čustva in potrebuje sočutje, mu pametni nasveti v tistem trenutku ne bodo pomagali, ne glede na to, kako pomembni in smiselni se zdijo. Dober sogovornik zna prepoznati stanje drugih udeležencev pogovora in se prilagoditi situaciji, ko gre za izmenjavo čustev in ne argumentov.

Čustveni in razumski pogovori so precej pogosti, zato jih običajno prepoznamo in se jim prilagodimo. Težje je s pogovori, ki se nanašajo na status, identiteto in pripadnost skupini. Čeprav se zdi, da gre za razumne diskusije, ni nujno tako. V resnici so pogosto bliže čustvenim izmenjavam, vendar se tega največkrat ne zavedamo, kar vodi do nesporazumov. Bistvo pogovorov o identiteti in statusu je opredeljevanje razlik med »nami« in »njimi«, kar pogosto sproža močna čustva.

Težava je, da pripadnost določeni skupini lahko preglasi zavezanost iskanju resnice. Prav to je pogosto razlog, da ljudje javno podpirajo nenavadna stališča, kot je, denimo, prepričanje, da je Zemlja ploščata. V takih primerih razumna diskusija ni mogoča, saj prevladuje težnja po izkazovanju pripadnosti določeni skupini, ne pa vrednotenje argumentov. Podobne težave lahko nastanejo tudi v politično močno polarizirani družbi.

Pasti pogovorov, ki so osredotočeni na status in identiteto, je mogoče ublažiti tako, da posebno pozornost namenimo vsem perspektivam sogovornikov, da nismo pokroviteljski in da v pogovor vnašamo tudi razlike na podlagi identitet, ki ne prevladujejo v razpravi. Ljudje imajo namreč veliko različnih identitet in statusov. Če se zavemo, da smo morda na isti strani delitve pri kaki drugi tematiki, se pogovor lahko odvije na veliko bolj konstruktiven način.

Za učinkovitega komunikatorja cilj debate ni zgolj narediti vtis na sogovornika, ga o nečem prepričati ali čakati na priložnost, da nekaj pove. Pravi namen pogovora je razumeti stališče drugih in na podlagi tega čim jasneje predstaviti lastna prepričanja. Pri tem je smiselno deliti osebne izkušnje, kar spodbuja vzdušje zaupanja, ranljivosti in odprtosti. Uspeh dobrih komunikatorjev ni plod njihove karizme ali ekstrovertiranosti, ampak je rezultat sposobnosti opazovanja, prilagajanja in postavljanja dobrih vprašanj.

https://www.delo.si/mnenja/kolumne/skrivnosti-ucinkovitega-komuniciranja

-
Podpri Kvarkadabro!
Naroči se
Obveščaj me
guest

0 - št. komentarjev
z največ glasovi
novejši najprej starejši najprej
Inline Feedbacks
View all comments