Vsakič znova, ko izvemo za kakšno novo čudaško izjavo ali dejanje ameriškega predsednika Donalda Trumpa, se začudimo, kako je sploh mogoče, da so volivci v državi z dolgoletno demokratično tradicijo na svobodnih volitvah podprli osebo, ki ne le da ne spoštuje niti osnovnih pravil bontona, ampak z nepremišljenim početjem svoji državi celo namerno škoduje.

Marsikdo je prepričan, da so bili volivci pri svoji izbiri zavedeni, saj naj ne bi imeli vseh potrebnih informacij, ki so nujne za razumno odločanje. Zaradi obilice medijev, ki ne razločujejo dovolj jasno med preverjenimi in lažnimi novicami, si volivci niso mogli ustvariti realne predstave o dogajanju v družbi, zato na volitvah niso izrazili svoje »prave« volje.

Ameriški politolog Ian Bremmer v knjigi Us Vs. Them: The Failure of Globalism (Portfolio, 2018) zagovarja nasprotno trditev, da volivci nikakor niso bili zavedeni, ampak so se zelo dobro zavedali, koga volijo in zakaj. Čeprav so Donalda Trumpa dobro poznali, so se namerno odločili zanj ali pa so vsaj posredno omogočili njegovo izvolitev s tem, da se glasovanja sploh niso udeležili.

Bremmer zagovarja hipotezo, da volilne uspehe politikov, kakršen je Trump, in referendumskih pobud, kakršno je bilo glasovanje za izstop Velike Britanije iz EU, ne smemo razumeti kot uresničitve želja volivcev, ampak kot protest proti političnemu sistemu, za katerega ljudje nimajo več občutka, da deluje v njihovem interesu. Mnogo ljudi namreč ne verjame več, da bodo v prihodnje živeli enako dobro, kot so živeli doslej. Resno jih skrbi, da se bo njihov status in status njihovih bližnjih še poslabšal.

Volilno podporo za ideje in kandidate, ki niso pogodu politični in družbeni eliti, Bremmer primerja z metanjem granitnih kock v simbole oblasti. Podobno kot palestinski otroci s kamni obmetavajo do zob oborožene izraelske vojake, poskušajo nezadovoljni volivci z izbiro čudaških kandidatov pokazati, da je treba pri skupnem odločanju v družbi upoštevati tudi njihove interese.

Globalno gledano se je blaginja človeštva zadnja desetletja bistveno povečala, saj se povprečnemu prebivalcu planeta danes godi bolje, kot se mu je kdaj prej v zgodovini. Število ljudi, ki živijo v hudi revščini, se vztrajno zmanjšuje, velika večina otrok po vsem svetu ima dostop do zdravstvene oskrbe, obiskuje šole in lahko dokaj enostavno dostopa do skupne zakladnice znanja. Globalno gledano gre ekonomiji prav tako dobro, saj se je kupna moč srednjega sloja v prej revnejših državah močno povečala.

Globalizacija je pospešila pretok idej, informacij, ljudi, denarja, dobrin in storitev, tako da je svet postal medsebojno zelo povezan. Ljudem je prinesla veliko dobrega, a je vzbudila tudi veliko negotovosti. V globalno povezanem svetu se spremembe dogajajo bistveno hitreje, kot so se v preteklosti, kar pomeni, da večina zaposlitev ni več tako varnih, kot so bile nekoč. Tovarne se lahko čez noč preselijo na Kitajsko, njihovi razvojni oddelki pa v Indijo, kar pomeni, da na udaru niso le neizobraženi delavci, ampak vse bolj tudi visoko izobraženi strokovnjaki.

Če se veliki skupini ljudi status v družbi na hitro zniža, pri tem pa ne vidijo jasne poti, kako bi si ga povrnili, je to lahko resen vir družbenih konfliktov. Ljudje, ki so izgubili delo, ker se je njihova tovarna preselila na drug konec sveta, ne bodo stali križemrok in le mirno opazovali početja uradnikov in politikov, katerih zaposlitve z globalizacijo niso ogrožene. Če nič drugega, jim bodo za predsednika izvolili povsem neprimerno osebo, kar jih bo morda opomnilo, da sistem vseeno ne deluje tako idealno, kot se jim je do tedaj zdelo in kot morda kažejo ekonomski kazalci. Zato prav nič ne pomaga, če se zgolj zgražamo nad tem, kakšne neumnosti počnejo nekateri politiki, in upamo, da ne bodo dolgo na oblasti. Volivci jih namreč niso izvolili zato, da bodo nekaj pametnega storili, ampak da vladajoči sloj opomnijo, da je treba misliti tudi nanje in na njihove interese.

Eden pomembnih družbenih problemov današnjega časa je vprašanje, kako v novih razmerah globalno povezanega sveta ponovno vzpostaviti občutek družbene pravičnosti. Ali naj človeštvo še naprej stremi k medsebojno čim bolj prepletenemu svetu, v katerem se bodo lahko ideje, dobrine in ljudje čim bolj prosto in svobodno gibali, ali je treba proces globalizacije zaustaviti oziroma vsaj nekoliko omejiti? Je ustrezen pristop, denimo, državna podpora vsem, ki imajo zaradi globalne odprtosti gospodarstva zdaj resne težave, ali je treba pretok ljudi in dobrin sistematično omejiti z administrativnimi in fizičnimi zidovi?

Bremmer v knjigi omenja primer Izraela, ki velja za eno najuspešnejših demokracij in gospodarstev na svetu, a se v praksi vse bolj opira na postavljanje visokih zidov, ki razmejujejo tiste z vsemi pravicami, ki živijo znotraj obzidja, od vseh drugih, ki ostajajo zunaj in nimajo skorajda nikakršnih pravic. Zelo črnogledo za prihodnost človeštva se mu zdi spoznanje, da je postavljanje zidov, ki selektivno preprečujejo prosto gibanje ljudi in dobrin, v resnici dokaj učinkovita metoda, kako se spopasti s težavami globalizacije. Vendar tudi takšen pristop, ki poskrbi samo za interese izbranega kroga ljudi, deluje le, dokler tisti, ki jim s fizičnimi in administrativnimi zidovi preprečujejo gibanje in tako onemogočajo enakopravno sodelovanje v globalno povezanem svetu, ne najdejo novega učinkovitega načina, kako tiste znotraj obzidja opozoriti na svoj obstoj in svoje interese.