V povprečju učenci že tri mesece po tem, ko se v šoli nekaj naučijo, polovico naučenega znanja pozabijo, še bistveno manj pridobljenih informacij pa so zmožni naslednja leta dejansko uporabljati v vsakdanjem življenju. Nevroznanstvenik Matthew D. Lieberman v knjigi Social: Why Our Brains Are Wired to Connect (Crown, 2013) opozarja, da se današnje šole bistveno premalo opirajo na obsežen sistem v človeških možganih, ki skrbi za spremljanje in upravljanje odnosov, ki jih imamo z drugimi ljudmi. Kot kažejo raziskave, ki jih je izvedel tudi sam avtor knjige, ima možganski sistem za urejanje družabnega življenja močne sposobnosti pomnjenja, ki pa se aktivirajo v nekoliko drugačnih okoliščinah, kot smo jih običajno vajeni v šolah.
Ko so raziskovalci testnim osebam denimo naročili, naj si zapomnijo podatke o naključnih ljudeh, kar bodo nato preverili s testom, so se ti odrezali slabše kot testiranci, ki so jim naročili le, naj si o posameznem človeku na osnovi podatkov ustvarijo splošen vtis. Čeprav druga skupina ni vedela, da bodo njihovo znanje preverjali, se je zato, ker je v učenje vključila tudi del možganov, ki skrbi za socialne stike, bolje odrezala na testu.
Podobno se je izkazalo, da se ljudje lažje učimo, če vemo, da bomo morali osvojeno znanje prenesti še na koga drugega, in ne zgolj z namenom, da se bomo izkazali na testu. Ko že med študiranjem premišljujemo, kako bi konkretno vsebino najlažje predstavili namišljenemu sogovorniku, uporabljamo več različnih mehanizmov v možganih in se zato vsebino laže in trajneje naučimo.
Bolj natančne raziskave tovrstnih mehanizmov pomnjenja in učenja prav zdaj intenzivno potekajo, zato si lahko obetamo, da bo pouk v šolah morda že kmalu potekal drugače, kot smo bili vajeni doslej. Manj bo verjetno dolgih predavanj, ko učenci učitelja le poslušajo in si zapisujejo, kar govori, nato pa se od njih pričakuje, da si bodo večino povedanega vtisnili v spomin in kasneje reproducirali na testu. Kot napoveduje avtor knjige, bo v šolah kmalu v uporabi bistveno več tehnik dela, ki bodo vključevale medosebne družabne stike, saj to v proces učenja vključi tudi zelo zmogljive »socialne« predele možganov.
Ljudje smo družabna bitja
Ljudje smo zmožni bistveno bolj kompleksnega načina medsebojnega sodelovanja, kot ga je sposobna vzpostaviti katerakoli druga biološka vrsta. Razvili smo zapleten sistem družbe in z njo povezan sistem delitve vlog, ki bistveno presega karkoli, kar lahko najdemo v naravi. Da smo to lahko dosegli, se moramo zahvaliti specifičnim mehanizmom v naših možganih, ki veliko energije namenjajo prav spremljanju in urejanju naših medsebojnih odnosov.
Splošno prepričanje skozi stoletja je bilo, da ljudi vodijo po eni strani živalski nagoni, po drugi strani pa ima vsak posameznik tudi možnost, da z razumom svojo »živalsko naravo« spravi pod kontrolo in deluje kot svobodno bitje, ki je odgovorno za svoja dejanja. Človek naj bi bil nekakšna kombinacija vrhunsko zmogljivega računalnika in bitja, ki si želi čim več ugodja ter čim manj bolečine. Vendar ta poenostavitev pozablja, da se v človeških možganih veliko dogaja tudi na vmesni stopnji, ki ni ne na zavestni razumsko-analitični ravni ne na nivoju zadovoljevanja osnovnih fizioloških potreb.
Pomemben vzrok, zakaj so človeški možgani skozi evolucijo postajali vse večji, je bilo prilagajanje na življenje v vedno bolj kompleksnih družbenih odnosih. Živali, ki medsebojno več sodelujejo, se laže ubranijo pred plenilci in podobnimi nevarnostmi v naravi, a so po drugi strani podvržene tudi sporom znotraj skupine, ki ji pripadajo. Nikoli namreč niso vsi posamezniki v skupini enakovredni, ampak se mora vsakdo za svoj status neprestano truditi.
Prav zato, da bi lahko čim bolje delovali v skupinah, imamo ljudje v možganih razvite mnoge mehanizme, ki nam omogočajo, da denimo predvidimo reakcije in delovanje drugih posameznikov v skupini. Zelo pomemben mehanizem je intuitivno ugibanje namena drugih na osnovi njihovega obnašanja, izrazov na obrazu in drugih zunanjih znakov, ki jih oddajajo. Prav tako je pomembno tudi, da smo se sposobni čim bolje vživeti v doživljanje sveta, kot ga vidijo drugi, saj tako laže razumemo in predvidimo njihova dejanja.
Običajno znanstveniki preučujejo, kateri deli možganov so aktivni pri posamezni dejavnosti, leta 1997 pa se je Gordon Shulman nasprotno vprašal, kateri deli možganov postanejo aktivnejši, ko z aktivnostjo prenehamo. Ugotovil je, da obstajajo specifične regije v možganih, ki se aktivirajo, ko s posamezno dejavnostjo prenehamo, oziroma so aktivne, ko se ne ukvarjamo z ničimer določenim. Privzeto omrežje v možganih (default network), kot so tovrstne regije poimenovali, se aktivira vsakič, ko je to le mogoče oziroma ko aktivnost ni osredotočena na kakšno drugo konkretno opravilo.
Matthew D. Lieberman je s sodelavci nedavno opazil, da je to privzeto aktivno možgansko omrežje, ki še ni prav dobro raziskano, zelo podobno predelom možganov, ki so aktivni med izvajanjem družabnih opravil. Avtor knjige zato zagovarja sklep, da smo ljudje po naravi družabna bitja prav zato, ker je naša privzeta možganska aktivnost povezana z urejanjem medosebnih odnosov. Vendar se moramo zavedati, da pri tem ne gre za analitično-razumsko obravnavo medosebnih odnosov, ampak se tovrstne aktivnosti možganov dogajajo na spontani intuitivni ravni.
Altruizem
Načelo recipročnosti je ena od najmočnejših socialnih norm. Če nam kdo naredi uslugo, se čutimo dolžni to uslugo povrniti. Zato nam pametni trgovci, ki zaznajo možnost, da bomo pri njih zapravili veliko denarja, ponujajo kavice in druga mala darila, zaradi katerih se jim intuitivno čutimo dolžne nekako oddolžiti. In če pri njih nato res kupimo avto ali kako večjo stvar, se jim je investicija v kavico še kako splačala.
Medsebojno sodelovanje je tako globoko ukoreninjeno v našo naravo in zgradbo naših možganov, da se zanj pogosto odločimo tudi takrat, ko od tega nimamo neposredne koristi. Kot razkrivajo raziskave, ne sodelujemo le zato, ker se nam to na dolgi rok splača, ampak ker nam je sodelovanje vir ugodja in zadovoljstva samo po sebi.
Altruizem Lieberman definira kot dejavnost, ki nam na dolgi rok v materialnem smislu ne koristni oziroma ima skrb za drugega dejansko celo negativne posledice za nas same, a to vseeno počnemo. Ob tem omeni analogijo s spolnostjo, ki je dejavnost, ki je večinoma ne izvajamo zato, da bomo ustvarili otroke, ampak ker nam je vir zadovoljstva sama po sebi. Enako je z altruizmom. Dobrih del praviloma ne izvajamo zato, ker se nam bo vse to nekoč poplačalo, ampak ker je delati dobro za druge nekaj, kar nam že samo po sebi sproža zadovoljstvo.
Kot opozarja Lieberman, smo ljudje po naravi tako sebični kot altruistični. Možgani sesalcev so narejeni tako, da imajo vgrajeno skrb za druge, ki niso zgolj najbližji sorodniki. Delo v korist drugih nas navdaja z zadovoljstvom ne glede na to, ali dobimo kaj v zameno.
Socialna bolečina
Občutja, da smo za druge pomembni, da nas imajo radi oziroma nas občudujejo, so osrednjega pomena za naše dobro počutje. O tem so naredili že veliko raziskav, ki so pokazale, da na primer lepe besede nekoga o nas sprožijo podoben odziv, kot če pojemo sladico. Iste regije možganov, ki so povezane z ugodjem, ko jemo čokolado, se odzovejo tudi na spoznanje, da z nami ravnajo pravično.
Vendar si istih možganskih mehanizmov ne delita le fizični in socialni vir ugodja, ampak tudi fizični in socialni vzrok bolečine. Intuitivno se nam sicer zdi, da je socialna bolečina bistveno drugačna in manj resnična kot fizična telesna bolečina, a kar se tiče možganov, gre za zelo podobne in deloma iste mehanizme. Naši možgani občutijo kot socialno bolečino predvsem grožnjo lastnemu statusu v družbi. Z vklopom enakih mehanizmov, ki so aktivni med doživljanjem fizične bolečine, nam socialna bolečina sporoča, da je za naše preživetje dober odnos z drugimi še kako pomemben. Predvsem je pomemben občutek posameznika, da je v skupini obravnavan pravično oziroma da se mu ne godi krivica.
Znano je, da otroci, ki zaradi prirojenih napak ne občutijo telesne bolečine, redkokdaj živijo več kot le nekaj let, saj ne začutijo poškodb na telesu, zato se pogosteje ranijo, dokler to ne postane zanje usodno. Občutje bolečine je zato izjemno pomembno za preživetje posameznika. Podobno je tudi z bolečino, ki jo povzročajo težave z družabnim življenjem. S to razliko, da lahko posamezniki, ki tovrstne »socialne bolečine« ne občutijo, pogosto prav dobro in dolgo živijo. A če bi bila večina ljudi brezbrižna za mnenje, ki ga imajo o njih drugi, bi družba hitro razpadla.
