John Cade je otroštvo preživel v psihiatričnih bolnišnicah. Kot sin zdravnika je bil pogosto v stiku z duševno bolnimi in z mnogimi izmed njih se je tudi spoprijateljil. Ko je odrasel in se izšolal za psihiatra, sta bili terapija z elektrošoki (elektrokonvulzivna terapija) in lobotomija še vedno edina načina zdravljenja duševnih bolezni. V želji, da bi pomagal bolnikom, je pričel izvajati eksperimente v laboratoriju, pri čemer je naletel na litijev karbonat, ki je postal prvo zdravilo za zdravljenje duševnih bolezni.

Vojni ujetnik

Ko je Avstralija vstopila v drugo svetovno vojno, je so ga vpoklicali v vojsko. Služil je kot kirurg in leta 1941 odplul v Singapur, kjer so se zavezniki borili proti Japonski. Nekaj mesecev pozneje so Japonci zavzeli Singapur in s tem je Cade, skupaj s približno 80.000 drugimi britanskimi, indijskimi in avstralskimi vojaki, postal vojni ujetnik.

Od februarja 1942 do septembra 1945 je bil zaprt v zaporu Changi, kjer so mu dodelili mesto vodje psihiatrične sekcije zapora. Opazil je, da se določeni zaporniki nenavadno obnašajo in njegova prva misel je bila, da je morda za to odgovoren toksin, ki se iz telesa izloči z urinom. Začel je beležiti vse, kar so ujetniki zaužili in kmalu povezal simptome bolezni s pomanjkanjem izbranih hranil v prehrani. To mu je dalo misliti, da bi se lahko tudi razlog za duševne bolezni skrival v pomanjkanju ali višku določene snovi v telesu.

Umirjeni morski prašički

Po vojni se je vrnil v Melbourne, kjer je spet začel delati kot psihiater v bolnišnici za duševno zdravje Bundoora. V kuhinji, ki ni bila v uporabi, je postavil laboratorij, kjer je morskim prašičkom vbrizgaval urin bolnikov z depresijo, bipolarno motnjo in shizofrenijo ter spremljal njihovo obnašanje.  

V človeškem urinu se nahajata dve toksični snovi – sečnina in sečna kislina. Za nadaljnje poskuse je želel uporabiti z vodo razredčeno sečno kislino, vendar je zaradi slabe topnosti sečne kisline vodi začel dodajati litijev karbonat. Opazil je, da je bila sečna kislina z dodatkom litijevega karbonata manj smrtonosna za morske prašičke in da so postale živali, ki jim je vbrizgal mešanico, bolj mirne.

Varnost litijevega karbonata je sprva testiral na sebi

Spraševal se je, ali bi imel litij podoben učinek tudi na bolnike. Da bi se prepričal, ali je litijev karbonat varen za uporabo, je sam zaužil učinkovino, preden je začel z majhno klinično študijo, v katero je vključil bolnike z bipolarno motnjo, demenco in depresijo. Rezultati so bili zelo vzpodbudni in svoje ugotovitve je septembra 1949 objavil v strokovni medicinski reviji.

Žal psihiatrovo odkritje ni poželo velike pozornosti, zato je tudi sam že prihodnje leto opustil eksperimente z litijevim karbonatom, saj se je izkazalo, da je ta v previsokih koncentracijah toksičen za bolnike.

Cadovo delo sta nadaljevala danska psihiatra

Študijo je zasledil danski psihiater Mogens Schou, ki ga je tematika še posebej zanimala, saj je za bipolarno motnjo trpel njegov brat. Schou se je povezal s psihiatrom Poulom Baastrupom in skupaj sta izvedla skrbno nadzorovano klinično študijo, s katero sta dokazala, da je litijev karbonat varno ter učinkovito zdravilo za bolnike z bipolarno motnjo. Dodana vrednost litija ni bila samo zdravljenje bipolarne motnje in depresije, temveč tudi preprečevanje ponovitve bolezni.

Odkritje pozitivnih lastnosti litija za zdravljenje duševnih bolezni je deloma tudi srečno naključje. Znanstveniki namreč menijo, da so bili morski prašički, na katerih je Cade testiral litijev karbonat, mirni na račun zastrupitve zaradi prevelike doze zdravila, ne pa na račun dejanskih pozitivnih učinkov litija.

Literatura

  • Walter A. Brown, 2019. Lithium: A doctor, a drug and a breakthrough. Liveright, New York, ZDA.
  • Shorter E., 2009. The history of lithium therapy. Bipolar disorders, 11(Suppl 2): 4-9.
  • De Moore G. in Westmore A., 2017. Finding sanity: John Cade, lithium and the taming of bipolar disorder. Allen & Unwin, Crows Nest, Avstralija.

1 Komentar

VNOS KOMENTARJA

Vpiši svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime