Ameriški profesor psihologije Leon Festinger je leta 1954 v časopisu zasledil nenavadno zgodbo o globoko verni skupini ljudi, ki je bila prepričana, da bo kmalu konec sveta. Informacijo o vesoljnem potopu so vodji skupine posredovala zunajzemeljska bitja in jo hkrati obvestila, da bodo nekaj najbolj vdanih vernikov z letečim krožnikom z Zemlje rešili tik pred njenim koncem 21. decembra 1954. Ker je Festingerja zelo zanimalo, kako se bodo verniki odzvali v trenutku, ko bodo spoznali, da prerokba ne drži, se je z nekaj pomočniki pridružil sekti in vestno beležil vse, kar se je dogajalo.

Opolnoči na dan napovedanega vesoljnega potopa leteči krožnik seveda ni pristal, zato so člani kulta postali vznemirjeni, saj so nekateri pustili svoje službe in se pripravljali, da bodo zapustili planet. Naslednje ure se je živčnost le še stopnjevala, dokler ni ob 4.45 zjutraj vodja sekte razglasila, da je prejela novo sporočilo. Zunajzemeljska bitja opolnoči niso prispela, ker so tako močno molili, da jim je uspelo s svojo trdno vero vplivati na potek dogodkov in preprečiti konec sveta. Vera pripadnikov kulta se je po tej pojasnitvi še okrepila.

Festinger je s študenti na Univerzi Stanford podobne situacije s serijo različnih eksperimentov še natančneje proučil. Prišel je do zaključka, da človek občuti nelagodje, če njegove misli, čustva in vedenje niso usklajeni. Pojav je poimenoval kognitivna disonanca in z njim pojasnil, zakaj ljudje, soočeni z novimi informacijami, ki nasprotujejo njihovim ustaljenim prepričanjem, praviloma hitro najdejo kak razlog, zakaj jim svojega stališča ni treba prilagoditi novim spoznanjem.

Ker so prepričanja pogosto tesno povezana s hierarhijo v skupini, jih marsikdo težko spremeni, ne da bi s tem ogrozili svoj status in razmerja do drugih ljudi. Bistveno lažje je najti pojasnilo, zakaj na prvi pogled očitnim informacijam ne gre verjeti. Skrajni primer so, recimo, privrženci trditve, da je zemlja ploščata. Imajo namreč dobro organizirano skupnost, v kateri so prav medsebojne vezi tisto, kar jih žene, da vztrajajo pri tako absurdnem stališču.

Filozofinja medicine Maya J. Goldenberg v knjigi Vaccine Hesitancy – Public Trust, Expertise, and the War on Science (University of Pittsburgh Press, 2021) zagovarja stališče, da tudi odlašanje s cepljenjem večinoma ni posledica neznanja ali slabe informiranosti, ampak izhaja iz globoko usidranih prepričanj in pomanjkanja zaupanja v stroko. Ljudje, ki odlašajo s cepljenjem, pogosto sploh ne nasprotujejo spoznanjem znanosti, kot se velikokrat napačno predpostavlja. Včasih celo redno sledijo novim znanstvenim spoznanjem, v katerih iščejo predvsem nejasnosti, nekonsistentnosti oziroma kakršenkoli razlog, da se jim še ne bi bilo treba cepiti.

Zgolj boljše informiranje ljudi zato ne bo odpravilo zadržanosti do cepljenja, ki postaja vse večja ovira v boju z epidemijo bolezni covid-19. Z eksperimenti so pokazali celo, da lahko povzroči intenzivno prepričevanje v določenih primerih več škode kot koristi, saj posameznik morda prizna, da se je pri nekem argumentu motil, a to kompenzira s še močnejšim priseganjem na druge razloge proti cepljenju. Zgolj z razumskim pristopom globoko usidranih prepričanj praviloma ne moremo spreminjati.

Zato je pomembno, da ljudi na cepljenje vabimo na način, da v njihovih glavah ne prihaja do kognitivne disonance oziroma da njihova identiteta in življenjski stil s povabilom na cepljenje nista ogrožena. Spekter tistih, ki nagovarjajo k cepljenju, mora biti čim bolj raznovrsten. Nikakor ni dovolj, da cepljenje zagovarjajo le zdravniki in znanstveniki. Pomembno je, da se s svojim pojasnilom, zakaj so se odločili za cepljenje, oglasi čim več oseb, ki jim ljudje zaupajo, saj zagovarjajo enake vrednote in imajo podobna stališča.

A kognitivna disonanca ni samo problem skupin, ki so skeptične do znanosti. Zaznamo jo lahko tudi med znanstveniki, ko se, denimo, spopadajo s težavami v lastnih vrstah. Če vplivni znanstvenik ob opozorilu, da z raziskavami njegovega stanovskega kolega morda nekaj ni v redu, odvrne le, da povsem zaupa sistemu medsebojnega preverjanja strokovnjakov (ang. »peer-review«), lahko upravičeno postanemo zaskrbljeni.

Strokovnjak se mora namreč o strokovni dilemi s svojega področja neposredno izreči in prevzeti polno odgovornost za svoje stališče. Le tako ima njegova beseda dejansko težo. Če se vplivni strokovnjak sklicuje na zaupanje v druge strokovnjake, se stroka lahko ujame v začarani krog prelaganja odgovornosti, ko se v samo vsebino raziskav nihče resno ne poglobi, saj vsi predpostavljajo, da je to storil že nekdo drug.

Znanstveniki si zaupanje javnosti pridobijo in ohranijo le tako, da brezkompromisno zagovarjajo s strokovnimi argumenti podprta stališča in vseskozi skrbijo, da se v njihovih vrstah ne pojavijo lažni strokovnjaki, ki izvajajo zgolj navidezne raziskave. Morda se sliši nenavadno, a pogoj za to, da javnost lahko zaupa znanosti, je prav predpostavka, da znanstveniki vestno in skrbno opravljajo svoje delo. Te svoje velike odgovornosti se znanstveniki in znanstvene institucije bistveno premalo zavedajo.

-
Podpri Kvarkadabro!
Naroči se
Obveščaj me
guest
1 komentar
z največ glasovi
novejši najprej starejši najprej
Inline Feedbacks
View all comments
Brane Slevec
Brane Slevec
1 mesec nazaj

Skoraj 70. let kasneje pa je neki drug stanfordski profesor, pravnik in ‘bioetik’, Henry T. Greely, priobčil neko drugo knjigo, ki se ukvarja s tem, kaj vse se lahko pripeti, kadar kakšna taka ali drugačna tehnologija pride v napačne roke – knjiga ima naslov ‘CRISPR People: The Science and Ethics of Editing Humans’ (https://www.amazon.com/CRISPR-People-Science-Ethics-Editing/dp/0262044439) in sploh ni edina, ki se s tem ukvarja. Upam da se bo spoštovani gospod profesor polotil še neke druge, prav tako aktualne teme, ki je sicer poznana že kake pol stoletja, obelodanili so jo zoprni sovjetski znanstveniki in nosi ime ‘End replication problem’, glavni junak… Beri dalje »