Dobre ideje niso dovolj

V soboto, 11. januarja 2020, ob dveh zjutraj po našem času, se je na twitterju pojavilo kratko sporočilo, na katero so se bliskovito odzvali znanstveniki z vsega sveta. Avstralski virolog je kolegom naznanil, da je javno objavil prvo zaporedje genoma novega virusa, ki do takrat uradno ni terjal še nobene smrtne žrtve, a je vzbudil veliko zaskrbljenost zaradi izbruha serije pljučnic v Wuhanu.

Kot se spominja ena od znanstvenic z Univerze v Oxfordu, je še v pižami takoj v soboto zjutraj, ko je izvedela za objavo genoma novega koronavirusa, začela prilagajati že pripravljene platforme za proizvodnjo cepiva, ki so jo znanstvenice razvile za primer, če bi izbruhnila nova nalezljiva bolezen. Prav hitra izmenjava informacij je strokovnjakom z vsega sveta omogočila, da so se takoj odzvali in začeli delati. Sodelovanje med znanstveniki je bilo zelo učinkovito, saj so samo cepiva proti covidu-19 do zdaj rešila že na milijone življenj.

A zavedati se moramo, da le hiter prenos informacij sam po sebi ni dovolj, da se začnejo ideje tudi nadgrajevati in pretvarjati v zaupanja vredno znanje ter v uporabne izdelke in storitve. Javna objava in pospešeno deljenje idej je zelo pomembno za dobro delovanje znanosti, a poleg informacij so enako pomembno gonilo družbenega napredka tudi lokalna okolja, v katerih so ideje cenjene, spoštovane in nekaj vredne. Cepivo proti novi nalezljivi bolezni so znanstvenice lahko začele razvijati dobesedno nekaj ur po objavi genoma novega virusa le v okolju, v katerem so imele vse drugo že pripravljeno, manjkala jim je le še informacija o zgradbi značilne koničaste bodice na ovojnici virusa.

Nekoč so bili ekonomisti prepričani, da lahko več proizvedemo le, če imamo na voljo več kapitala in več dela. Če želimo izdelati več avtomobilov, potrebujemo večjo tovarno in več delavcev. A v petdesetih letih dvajsetega stoletja je Robert Solow s pomočjo matematičnih modelov izračunal, da z večanjem kapitala in dela lahko pojasni le približno polovico dolgoročne rasti življenjskega standarda. Ključno vprašanje je bilo, kaj je vzrok za drugo polovico rasti.

Izkazalo se je, da manjkajočo polovico prispevajo tehnološke inovacije. Ko so, denimo, v kmetijstvo uvedli umetna gnojila, so lahko na enaki površini polja z enako vloženega dela pridelali bistveno več žita. Podobno je bilo v industriji, kjer so s tehnološkimi izboljšavami z enakim številom delavcev lahko izdelali vse več vedno bolj kakovostnih izdelkov.

Solowa ugotovitev je povzročila pomembno spremembo v razumevanju napredka in spodbudila raziskave mehanizmov, s katerimi je mogoče povečati inovativnost. Za svoja dognanja o vzrokih gospodarske rasti je leta 1987 prejel Nobelovo nagrado za ekonomijo, a že kmalu zatem je Paul Romer njegovo teorijo dopolnil. Ugotovil je namreč, da s Solowim modelom gospodarske rasti, v katerem so tehnološke inovacije obravnavane kot zunanja danost, ki ni odvisna od dejavnosti podjetij, ampak od stanja v družbi, ni mogoče pojasniti vse pretekle gospodarske rasti. V modele je zato uvedel še vpliv inovativnosti podjetij na širjenje splošnega znanja v lokalnem okolju, v katerem se nahajajo, za kar si je leta 2018 prav tako prislužil Nobelovo nagrado.

Ko se zaposleni iz različnih podjetij in organizacij medsebojno družijo, to spodbudi prelivanje idej iz ozkega kroga, v katerem so nastale, na ves sistem. Zato je vzpostavljanje okolij, v katerih se ljudje fizično srečujejo in pogovarjajo, tako pomembno, pa naj gre za univerzitetne kampuse, menze, kavarne, knjižnice ali tehnološke parke. Romer poudarja, da je med kapitalom, delom in idejami pomembna razlika. Istega kapitala ali dela ne moreta hkrati uporabiti dve podjetji, saj si kapital in delavce lahko le razdelita. Za ideje pa to pravilo ne velja, saj isto idejo lahko uporabi veliko ljudi in je s tem ne bodo izrabili.

Posebno pomembne so zato metaideje oziroma ideje, s katerimi dodatno spodbujamo nastajanje in kroženje idej. Angleži so v sedemnajstem stoletju iznašli patente, avtorske pravice in znanstvene revije, kar je močno spodbudilo inovativnost v takratni družbi. Vzpostavil se je učinkovit sistem za širjenje, vrednotenje in trženje idej in tehnologij, ki je omogočil povečanje kroga ljudi, ki so se preživljali z intelektualnim delom.

Razvoj interneta nam danes omogoča, da smo skoraj kjerkoli na svetu ves čas v stiku z najnovejšimi idejami in spoznanji. Med pandemijo smo lahko v živo spremljali, kako so se znanstvene razprave in strokovna vrednotenja novih idej odvijala kar na twitterju. Vendar internet trenutno še ne zna in verjetno nikoli ne bo mogel povsem nadomestiti vseh dejavnikov, ki so nujni, da ideje v lokalnem okolju dejansko zaživijo ter se začnejo pretvarjati v zanje, storitve in izdelke.

Slovenija ima odlične naravne in kulturne pogoje, da postane pomembno regionalno raziskovalno in inovacijsko središče, kjer se bodo kreativno srečevale nove ideje in sposobni posamezniki. Zavedati se moramo, da so kulturno in materialno bogata okolja običajno tista, ki znajo privabiti in zadržati ustvarjalne ljudi od blizu in daleč.

Ena od metaidej, ki bi dodatno olajšala prihod sposobnih ljudi, je večja avtonomnost akademske in znanstvene sfere pri uporabi angleščine tako za izvedbo univerzitetnih predavanj kot v birokratskih postopkih. Naj se sliši še tako nenavadno, a prav preveč striktno vztrajanje, da mora biti na univerzah, oziroma na splošno v javnosti, vse napisano in izvedeno v slovenščini, dolgoročno ne koristi, ampak prej škodi našemu nacionalnemu interesu.

https://www.delo.si/mnenja/kolumne/dobre-ideje-niso-dovolj/

-