Spoštovani dr. Dolenc, študirali ste fiziko in hkrati filozofijo. To dandanes ni tako pogosto kot je bilo nekoč. V starogrških časih je bilo običajno, da so se matematiki, fiziki in drugi naravoslovci ogromno posvečali tudi razmišljanju o filozofiji in svet poskušali razumeti kot celoto. Glede na to, da je vse povezano, se to zdi logično. Zakaj so se specifične vede v strokovnosti tako ločile, da druga z drugo več skoraj nimajo stika?

Znanja je danes bistveno več, kot ga je bilo nekoč. Po dolgotrajnem študiju lahko postane posameznik strokovnjak le za zelo majhen del vse vednosti. V preteklosti, ko znanja ni bilo tako veliko, so učenjaki lahko pomembno prispevali k razvoju zelo raznolikih področij, danes pa takih primerov skorajda ni več. A prav zaradi raznolikosti najrazličnejših področij, ki jih pokriva znanost, se sedaj soočamo z novimi težavami. Ker je znanost razdeljena na veliko domen, se morajo znanstveniki posebej truditi, da se ne zapirajo v ozke skupine, ko se pogovarjajo le še drug z drugim. Vedno pomembnejša vrednota v znanosti postaja komuniciranje s kolegi in kolegicami v drugih vedah in še posebej z mediji oziroma z javnostjo. Vse bolj se uveljavlja razmeroma nova veda oziroma dejavnost, ki ji pravimo komuniciranje znanosti. Žal pri nas marsikdo še vedno ne razume, da pri komuniciranju znanosti ne gre za podzvrst znanstvenega novinarstva in tudi ne za promoviranje znanosti, kot to počnejo agencije za stike z javnostmi. Ker ta dejavnost v Sloveniji še nima ustreznega mesta v znanstvenem in univerzitetnem sistemu, imamo vsi, ki se s komuniciranjem znanosti bolj intenzivno ukvarjamo, kar velike težave. Naše delo žal ni ustrezno ovrednoteno in umeščeno v sistem, zaenkrat pa tudi ni nobenih indicev, da bi se v bližnji prihodnosti karkoli spremenilo. Glede na to, da že zelo dolgo opozarjam na težave, se težko znebim vtisa, da je vsaj nekatere v lokalni znanstveni skupnosti strah dobrih komunikatorjev znanosti. Predvsem zato, ker občasno opozarjamo tudi na napake ali zavajanja. Vsaj med nekaterimi bolj vplivnimi slovenskimi znanstveniki in znanstvenicami je še vedno razširjeno prepričanje, da je treba morebitne težave in napake prikriti pred javnostjo, saj naj bi škodile ugledu skupnosti. Sam se s takšnim pristopom ne strinjam, saj se napake s prikrivanjem ne razrešujejo. V javnosti se lahko naslika lepa podoba neke dejavnosti, v resnici pa so za kulisami razmere bistveno manj bleščeče, kot se zdi. Okolja z daljšo znanstveno in akademsko tradicijo so velik pomen dobrega komuniciranja znanosti spoznale že pred mnogimi desetletji. Razumejo, da gre pri tej dejavnosti za pomemben del same znanosti, ne za nek privesek, s katerim se ukvarjajo upokojeni profesorji in zanesenjaki v svojem prostem času. Pri nas na univerzah žal nimamo niti izbirnega predmeta s področja komuniciranja znanosti, kaj šele poseben magistrski študijski program, kot ga imajo že dolga desetletja recimo v bližnjem Trstu.

Je med ljudmi, na splošno, veliko zanimanja za znanost? Ali ne? Kako bi jih lahko za znanost še bolj navdušili? Verjetno bi morali začeti že z najmlajšimi, z otroki?

Zanimanje za znanost je v današnji družbi vsekakor veliko. Večja težava je, kaj ljudje dojemajo kot znanost oziroma znanstveno vednost. Marsikdo sicer trdi, da svoje odločitve opira na znanstvena spoznanja, a hkrati ni prav dobro znanstveno pismen, zato prihaja do zapletov. Ni namreč vsaka izjava ali zapis znanstvenika tudi že zaupanja vredna znanstvena vednost. V ogromni množici objavljenih znanstvenih in strokovnih sestavkov lahko najdemo podporo za skorajda katero koli stališče. Prav zato se moramo zavedati, da se pri odločanju ne smemo opirati le na eno samo poročilo o raziskavi ali na trditve enega samega znanstvenika. Tisto, čemur pravimo znanstvena vednost, je šele konsenz stroke, ki ga ta doseže po temeljiti in odprti debati. Zato moramo znati razlikovati med poročili o novih raziskavah in dobro preverjenim znanstvenim konsenzom. Zelo pomembno je, da znanstvena skupnost nove ideje najprej natančno preuči, pri čemer znanstveniki drug drugemu zastavijo kopico podvprašanj, predlagajo morebitne dodatne meritve, oziroma poskušajo ugotoviti, če je kje prišlo do napake. Šele ko se posamezna nova ideja ubrani vseh utemeljenih kritik, postane del znanstvenega konsenza oziroma pridobi status znanstvene vednosti. Takrat lahko rečemo, da tako pravi znanost. 

Preživeli smo tri najtežja leta virusa covid. Kaj vse nas še čaka, nihče ne more napovedati z gotovostjo. Bizarno pa je, da je v hipu vzniknilo nešteto teorij zarot o tem virusu, še zlasti pa o cepivu proti covidu. Čemu pripisujete porast tovrstnih norosti?

Ljudje seveda želijo razumeti, kaj se dogaja v njihovi okolici. Negotovost in nevednost povzročata tesnobo, ki nikakor ni prijetna. Na videz prepričljive razlage dogajanja, tudi če so povsem neresnične oziroma napačne, lahko tovrstna občutja učinkovito odpravijo. Teorije zarot so običajno prav to: preprosta pojasnila zapletenih pojavov in dogodkov, ki vzbudijo lažen vtis razumevanja in nadzora nad dogajanjem. Velikokrat je pristašem najrazličnejših čudaških teorij, kot je recimo ta, da je Zemlja v resnici ravna plošča, na neki temeljni razumski ravni povsem jasno, da zagovarjajo neumnosti, a prav emocije so tisto, kar jih vzpodbuja, da vztrajajo pri zagovarjanju stališč, ki jih sicer lahko dokaj enostavno ovržemo.

Reciva, da ta intervju bere oseba, ki dejansko verjame, da je Zemlja ravna plošča. Kako bi jo v treh enostavnih stavkih prepričali, da to kakopak ni res?
Načinov, kako lahko z uporabo geometrije pokažemo, da Zemlja ni ravna plošča, je res veliko. Med luninim mrkom bi recimo videli drugačne oblike senc, če naš planet ne bi bil krogla. Se je pa treba za razumevanje vsakega od geometrijskih dokazov ukrivljenosti Zemlje vsaj malo miselno potruditi, da jih razumemo. Pri tem ni bližnjic. Če ne maramo matematike, pa si lahko pogledamo fotografije Zemlje, ki so jih naredili astronavti.

Katera norost o covidu ali o cepivu proti covidu je bila najbolj čudaška, kar ste jih vi osebno slišali?

Čudaških neresničnih trditev praviloma ni dobro ponavljati, saj gre največkrat za ideje, ki se zelo hitro širijo med ljudmi. Če gre za stališča, ki se močno naslanjajo na ustaljena prepričanja množic, se lahko med ljudmi razširjajo kot požar. Zato podobno, kot ni dovoljeno kuriti ognja v naravi, ko je vse presušeno, tudi v medijih ne bi smeli širiti idej, za katere vemo, da niso resnične, a imajo hkrati močan škodljiv vpliv na ljudi. V Sloveniji se dogaja, da uredniki dobro vedo, da objavljajo zapise, v katerih so navedena zavajanja ali celo dezinformacije, vendar se jim takšno početje ne zdi problematično. Najhuje je, če takšna besedila podpišejo ljudje s strokovnimi nazivi, ki jim javnost prav zato bolj zaupa. Nekateri uredniki medijev so žal prepričani, da tudi z objavljanjem neresničnih stališč bogatijo razpravo v družbi in tako povečujejo javni blagor. Žal to nikakor ne drži. S širjenjem zavajanj in neresnic preko medijev, povzročajo družbeno škodo. Zavestno objavljanje lažnih trditev o zdravstvenih in drugih življenjsko ogrožajočih temah ni le neetično in v nasprotju z novinarskim kodeksom, ampak je nespodobno tudi na osnovni civilizacijski ravni. Učinek objave zavajajoče zdravstvene novice, ki pri ljudeh vzpodbudi neosnovano skepso do sicer učinkovitih metod zaščite pred boleznijo, je podoben, kot da bi se igrali s prižiganjem vžigalic v seniku polnem suhega sena. Ob besedilu, v katerem so navedena problematična stališča, ki so v neskladju s konsenzom stroke, bi morali dodati vsaj opozorilo, da bi bilo bralcem jasno, za kakšno vrsto zapisa gre. Če medij na enak način objavlja strokovno dobro podprte informacije in popolna zavajanja, takšno početje ne pripomore k kakovosti javne debate.

Svoboda izražanja je postala ena najbolj zlorabljenih človekovih pravic, se strinjate?

Pomena svobode izražanja se zares zavemo šele, ko nam to pravico nekdo odvzame. Recimo, ko smo lahko kaznovani z zaporom, če za poimenovanje vojne uporabimo besedo vojna. Vendar moramo biti hkrati pazljivi, saj namerno širjenje dezinformacij, laži in žaljivk ni svoboda govora. Namerno širjenje lažnih novic na nek način celo omejuje svobodo govora, saj smeti javni prostor in onemogoča konstruktivno javno debato. Sodobnim avtokratskim režimom so takšni pristopi zelo dobro poznani.

Vi ste cepljeni, predvidevam? Ni videti, da bi vam iz glave že zrasla antena?

Cepljenje velja za eno najuspešnejših in najučinkovitejših metod zaščite pred nalezljivimi boleznimi, ki jih je uspela razviti sodobna medicina. S cepljenjem smo preprečili veliko smrti in trpljenja. Po drugi strani pa prav ta izjemno uspešna metoda zaščite zdravja sproža vedno nova nasprotovanja in polemike med ljudmi. Glavni problem je verjetno v tem, da se cepimo preventivno, ko smo zdravi, in ne šele, ko zbolimo. Seveda se bolnik le redko upira zdravljenju, ki mu lahko olajša trpljenje, pri cepljenju pa je drugače, saj se cepimo zdravi, da ne bi zboleli, oziroma da po okužbi ne bi imeli hujšega poteka bolezni. Težave se običajno pojavijo, ko ne znamo ustrezno vrednotiti tveganj in se brez utemeljenega razloga bojimo cepljenja bolj kot same bolezni. Na takšne nespametne odločitve pomembno vplivajo napačne in zavajajoče informacije, ki jih ljudje prejmejo iz virov, za katere menijo, da so zanesljivi, v resnici pa niso. Kot kažejo javnomnenjske raziskave in primerjave z drugimi evropskimi državami, smo Slovenci precej dovzetni za zavajajoče informacije. Problemu širjenja lažnih informacij bi morali zato posvetiti veliko več pozornosti.

Sta politika in zdravstvena stroka v Sloveniji v redu izpeljali bitko proti covidu? Dobro, povsod je bilo kaotično, svet se je srečal z nečim novim, na kar ni bil pripravljen, ampak osebno menim, da smo Slovenci kar spodobno zvozili ta težki izziv. Kaj pa vi menite?

Žal se Slovenija po številu umrlih zaradi covida uvršča med bolj prizadete države na svetu. Prvo zimo epidemije smo imeli krajši čas celo največjo smrtnost zaradi virusa med vsemi državami sveta. Povsem objektivno lahko zato zaključimo, da bitke z virusom nismo izpeljali najbolje. Na samem začetku smo se spomladi prvo leto, predvsem zaradi dogaja v sosednji Italiji, dokaj hitro in učinkovito odzvali na prve okužbe, žal pa smo nato zamudili z odzivom na novi jesenski val okužb. Zaradi zamude je umrlo veliko ljudi, zlasti starejših v domovih za ostarele, saj takrat še nismo imeli cepiva. Vendar tudi kasneje cepiva nismo znali najbolje izkoristili, saj smo po deležu cepljenih sedaj ne le na repu Evrope, ampak tudi pod svetovnim povprečjem. Zavedati pa se moramo, da za učinkovitost ukrepov niso pomembne le pravilne in pravočasne odločitve uradnih organov, ampak tudi to, kako jih ljudje razumejo in sprejmejo. Dober zgled nam je lahko komuniciranje uradnih ustanov na Novi Zelandiji, kjer je predsednica vlade nagovarjala državljane tudi preko družbenih medijev in jim z veliko mero empatije in razumevanja pojasnjevala, zakaj so posamezni ukrepi nujni in pomembni. Pri tem za seboj ni imela le skupine zdravnikov, ampak tudi strokovnjake za komuniciranje znanosti, ki so ji pomagali z iskanjem ustreznih analogij in med drugim sproti preverjali, ali javnost dejansko razume tisto, kar je predsednica vlade povedala. Če so zaznali, da so se med državljani začele širiti napačne interpretacije določenega pojava ali ukrepa, so poiskali načine, kako isto vsebino povedati še na drugačen, morda bolj razumljiv način.

Širjenje napačnih in neresničnih informacij ni nič drugega kot plodno zlo, sem prebrala na vaši spletni strani. Mediji in novinarji igrajo veliko vlogo pri obveščanju ljudi. Katerim slovenskim medijem vi osebno zaupate?

Povsem ne zaupam nobenemu od slovenskih medijev. Če bi že moral katerega posebej izpostaviti, bi navedel spletni portal N1, ki dobro skrbi za kakovost novinarskega dela, prav tako pa prinaša sveže in relevantne informacije. Običajno sicer kar sproti opozarjam na morebitne napake ali nerodnosti v poročanju medijev o znanosti, če kaj opazim. Nekateri novinarji in uredniki so komentarjev veseli, najdejo pa se tudi takšni, ki jim opozarjanje na napake ni všeč. A morda še bolj kot posamezni novinarji so ob mojih zapisih jezni nekateri znanstveniki. Dobil sem tudi že zelo jezna pisma univerzitetnih profesorjev, ki jim ni bilo všeč, da sem komentiral vsebino njihovih javnih nastopov. Žal se pri nas kar veliko znanstvenikov in znanstvenic še vedno ne želi javno izpostaviti. Delno je vzrok temu pomanjkanje medijskih izkušenj, vedno večji problem pa je tudi, da se znanstveniki bojijo javno govoriti, ker jih lahko prisotnost v medijih škodi njihovi znanstveni karieri. Kar dosti se pogovarjam s slovenskimi raziskovalkami in raziskovalci in vem, da imajo izdelana mnenja, a jih držijo raje zase. Tudi tisti, ki so v svetovnem merilu raziskovalno zelo uspešni.  Molk stroke ob pomembnih temah predstavlja problem za družbo, saj je prav spoštljiva in argumentirana debata bistvo same znanosti. Če se strokovnjaki javno ne oglašajo dovolj, znanost ne opravlja dobro svoje družbene vloge. V Sloveniji je argumentirane spoštljive javne kritike bistveno premalo, tako znotraj znanstvene skupnosti kot tudi v javni sferi. Posledično se lahko zgodi, da kak strokovnjak v javnosti nastopa kot interpret znanosti, v resnici pa širi vsebine, ki so daleč o konsenza stroke. Če v takšnem primeru drugi strokovnjaki ne intervenirajo, je lahko javnost zavedena, dolgoročno pa lahko cela znanstvena skupnost izgubi na ugledu.

Tudi sami pišete in objavljate. So vas morda kdaj cenzurirali?

Morda je zanimiv zaplet, ki se je dogodil že kmalu zatem, ko sem začel redno tedensko pisati o znanosti. Napisal sem zgodbo o eritropoetinu kot primeru enega prvih uspešnih biofarmacevtikov, ki je bil zanimiv tudi zato, ker so proizvodnjo zanj takrat uspešno razvijali tudi v Sloveniji. Predstavil sem zgodbo o njegovem japonskem odkritelju in o zapletih z začetki proizvodnje. Eritropoetina kot dopinga v športu skorajda nisem omenjal, a so v uredništvu vseeno vztrajali, da zgodbe raje ne bi objavili, saj niso želeli vznemirjati športnikov, s katerimi so novinarsko dobro sodelovali. Domnevam, da je bila takrat zloraba tega hormona kar močno razširjena, kar so vedeli tudi novinarji. Sam sem tako povsem nevede napisal sestavek o vsebinah, o katerih naj se javno ne bi govorilo. So bili pa to za pisce bistveno lepši časi, saj so bili takrat honorarji za objave vsaj dvakrat višji, če ne več.

Verjamete v paralelna vesolja? Znanstvenik Stephen Hawking je izrazil trdno prepričanje, da obstajajo.

Stephen Hawking je imel poseben dar, da je znal s svojimi izjavami in prispodobami pritegniti pozornost javnosti. V spodbujanju zanimanja in domišljije ljudi je bil res mojster. Ampak bistveno bolj zanimivo kot to, kar znanstveniki zasebno verjamejo, je kaj uspejo dejansko dokazati in potrditi z eksperimenti. V začetku dvajsetega stoletja je znanost prišla do spoznanj, da je svet bistveno bolj nenavaden, kot so si pred tem predstavljali. Teorija relativnosti in kvantna fizika opisujeta svet, ki za naše vsakdanje predstave ni le nenavaden, ampak je do določene mere celo tako čuden, da si ga sploh ne moremo neposredno predstavljati. Hawking je zaslovel, ko je z združitvijo Einsteinove splošne teorije relativnosti, kvantne mehanike in termodinamike pokazal, da črne luknje niso povsem črne, ampak lahko v skrajnem primeru celo eksplodirajo. Pojav se sedaj po njem imenuje Hawkingovo sevanje.

Kam pa potem vodijo črne luknje v vesolju? Če črna luknja pogoltne vesoljsko plovilo, kaj se zgodi z njim? Pripotuje v drugo vesolje? Menite, da so bitja z drugih planetov že obiskala planet Zemlja?  Kaj je bilo pred Velikim pokom? Nič? Kako lahko nič poči? Vidite koliko zanimivih vprašanj imamo mi, navadni smrtniki, za vas, znanstvenike!

Vse to so izjemno zanimiva vprašanja, ki burijo našo domišljijo. Nekatere nenavadne znanstvene teorije so v zadnjih desetletjih dvajsetega stoletja doživele kar veliko popularnost med drugim prav zato, ker se je zdelo, da odgovarjajo na velika vprašanja o smislu: kdo smo, od kod prihajamo, kam gremo? Ustvarilo se je pričakovanje, da lahko znanost poda odgovore tudi na tovrstna vprašanja. Nekatere znanstvene teorije, kot je recimo nastanek vesolja z velikim pokom, so vsaj na videz blizu odgovorom, ki so jih ponujale nekatere religije. Zato moramo biti, ko govorimo o znanstvenih teorijah, pazljivi. Zavedati se moramo, kaj že zelo dobro vemo, kaj zgolj domnevamo, kaj je le teoretično možno in kaj niti v teoriji ni mogoče. Obstaja cela paleta odtenkov pri interpretaciji znanstvenih teorij, ki jih ne smemo pomešati.

Kakšno prihodnost napovedujete našemu planetu Zemlja, če na stvar pogledava s področja podnebnih spremembe, ki napredujejo vse hitreje, poleg tega sta pred 100 leti na Zemlji živeli 2 milijardi ljudi, sedaj, pa se bližamo že 9 milijardam. 

Čeprav je Zemlja za naše predstave zelo velika, predstavlja njena atmosfera le tanko plast na njeni površini. Če si Zemljo predstavljamo kot žogo, lahko njeno ozračje primerjamo z debelino lista papirja. Tako lažje dojamemo, zakaj ima intenzivno kurjenje fosilnih goriv, ki smo mu priča zadnja stoletja, velik vpliv na celoten planet. Znanost sedaj že zelo dobro razume, kaj se dogaja z zemeljskim podnebjem, zakaj prihaja do sprememb in kaj se bo zgodilo, če ne bomo ukrepali. Dokaj natančno znamo za posamezne kraje na planetu predvideti, kaj se obeta. Prav zmožnost, da znamo vnaprej predvideti, kaj se bo zgodilo, če ne bomo ukrepali, je pomembna prednost, ki je žal ne znamo izkoristiti dovolj. V javnih razpravah pogosto slišimo, da je Slovenija premajhna, da bi bil njen vpliv globalno pomemben. A zavedati se moramo, da lahko tudi velike države razbijemo na manjše regije z nekaj milijoni prebivalcev, med katerimi lahko vsaka zase reče, da je premajhna, da imela vpliv na ves planet. Eden od pomembnih ukrepov za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov bi bil, da bi tudi strošek vpliva na okolje neposredno vgradili v vse cene dobrin in storitev. Pri tem bi morali biti seveda pravični in upoštevati tudi emisije in vplive, ki jih imajo surovine, ki jih potrebujemo. Na globalni ravni seveda nič ne rešimo, če umazano industrijo izvozimo na drugi konec planeta. Plini v atmosferi so hitro premešajo, tako da smo vsaj glede naraščanja količine toplogrednih plinov vsi na istem. Seveda pa ne bodo zaradi podnebnih sprememb vsi predeli planeta enako hudo prizadeti.

Ampak ta del planeta, srednja Evropa, bo hudo prizadet? Če se prav spomnim je zvezdnik in humanitarec Bob Geldof na podlagi raziskav povedal, da tukaj človek sploh več ne bo mogel bivati?

Pretirano poudarjanje katastrofičnih scenarijev ni dobro, saj ljudi ne motivira, da bi spremenili svoje navade. Znanost nam pravi, da še ni prepozno, da z ustreznim ukrepanjem preprečimo najhujše ali omilimo neželene spremembe podnebja. Vendar moramo ukrepati čim prej in z vso resnostjo.

Že prej sem omenila, da je v vesolju vse povezano. Nenavadno je tudi, da smo ljudje narejeni dobesedno iz zvezdnega prahu. Recimo, molekulo hemoglobina med drugim sestavljajo štirje atomi železa, ki v naravi nastaja le na enem mestu – v jedrih umirajočih zvezd. Kaj porečete na takšne povezave? Tudi človek je sestavljen iz 75 – odstotkov vode, planet Zemlja pa je ravno tako prekrit s 75 – odstotki vode. Mar ni to nenavadno naključje?

Razlikovati moramo med navideznimi in dejanskimi povezavami. Znanost išče vzroke, ki jih lahko natančno opiše in preuči s pomočjo eksperimentov. Fizikalni zakoni držijo vedno in v vseh okoliščinah. Tudi ko v laboratoriju razmere spremenimo do te mere, da se pojavi odvijajo drugače kot v naravi, ti še vedno spoštujejo zakone fizike. Če uspemo slučajno najti pojav, ki se vztrajno in konsistentno odvija drugače, kot napovedujejo fizikalni zakoni, pa smo sploh veseli, saj to pomeni, da smo morda so prišli na sled nečemu novemu o naravi, česar do sedaj še nismo vedeli. Danes recimo vemo, da je običajne snovi v vesolju, se pravi takšne, ki gradi atome, iz katerih je zgrajena Zemlja, Sonce, druge zvezde in planeti, v resnici dokaj malo. Eno izmed presenetljivih odkritij znanosti dvajsetega stoletja je bilo spoznanje, da običajna snov predstavlja manj kot pet odstotkov vesolja. Preostali del vesolja je sestavljen iz skrivnostne, nevidne temne snovi in temne energije. Vse to znamo dokaj natančno izmeriti, čeprav niti ne vemo, kaj ti dve temni komponenti vesolja sploh sta. Fiziki po vsem svetu gradijo velike eksperimente, s katerimi poskušajo neposredno zaznati temno snov, ki jo je po posrednih meritvah v vesolju približno petkrat več kot je običajne snovi.

To ste sedaj odgovorili kot fizik. Kako bi pa na moja vprašanja odgovorili kot filozof?

Filozofijo razumem kot vedo, ki spremlja uporabo pojmov in preži za tistimi, pri katerih ni več povsem jasno, kakšen je njihov pomen. Ko začne nek pojem izgubljati ostrino, ni več uporaben za razmišljanje, ampak služi le še za prenašanje čustev. Filozofija je v takšnih situacijah v veliko pomoč, saj zna pojme spet naostriti, da lahko ponovno prenašajo pomen. Dobri filozofi počnejo prav to, da izrabljenim pojmom vračajo ostrino, ali celo iznajdejo kak nov pojem, ki označuje prej še nepoznane ideje. Filozofski pristop je v resnici kar pogost tudi v znanosti.

Katero vprašanje v znanosti vas najbolj muči, čemu posvetite največ časa, pa ne morete priti do odgovora?

Trenutno se ukvarjam z vprašanjem, kako se sama znanost spreminja skozi čas in kakšna bo njena prihodnost. Jasno je, da se tako pomembne oblike sodelovanja med ljudmi, kot je moderna znanost, skozi stoletja razvijajo, spreminjajo in nadgrajujejo. Med drugim me zanima, kako se danes uresničujejo izvorni ideali znanosti in kakšni so obeti za njeno prihodnost. Običajno znanost dojemamo kot vir družbenega in tehnološkega napredka, a le malokdo se ob tem vpraša, kako skozi čas napreduje sama znanost. Potrebuje morda kakšne spremembe in nadgradnje, da bo tudi v prihodnje dobro delovala? Je zavezanost izvornim vrednotam in poslanstvu nekaj samoumevnega, ali se je treba za ta cilj neprestano truditi?

Verjamete v Stvarnika?

Ne.

Zakaj ne? Imate dokaz, da ne obstaja? Na Filozofski fakulteti je bil grafit: Bog je mrtev. Podpisan je bil Nietzsche. Nato pa je nekdo pod grafit napisal: Nietzsche je mrtev. Bog.

Verovanje vsaj zame ni osnovano na razumu in dokazih, ampak bolj na ritualih, vzgoji in čustvih. Ko se pogovarjamo o vprašanjih iz zelo raznolikih področji človeškega udejstvovanja, je treba paziti, o čem točno teče beseda. Vsak pojem ima namreč domeno, v okviru katere je smiseln. Veliko pojmovno zmedo lahko ustvarimo recimo, če govorimo o vzporednicah med kvantno fiziko in vzhodnjaško duhovnostjo, saj tako povezujemo pojme iz povsem ločenih domen. Da bi imelo takšno govorjenje kakršen koli smisel, moramo najprej definirati ustrezen pomenski okvir, ki zaobjema obe domeni.

Kakšen bi bil svet, če bi ga namesto politikov in razvejanih mrež največjih gospodarskih korporacij vodili znanstveniki?

Dvomim, da bi bilo stanje bistveno drugačno. Dobri voditelji znajo predvsem prepoznati za skupnost pomembne ideje in jih uresničiti. V demokratični družbi je pomembno tudi, da znajo za pomembne skupne projekte navdušiti množice. Bolj kot to, da so voditelji sami strokovnjaki, je pomembno, da znajo najti strokovno utemeljene odgovore na vprašanja in se ne pustijo preslepiti navideznim strokovnjakom.

(Nelektorirana verzija intervjuja v reviji Reporter 20. junija 2022. Vprašanja je zastavila Ana Jud.)

-
Podpri Kvarkadabro!
Naroči se
Obveščaj me
guest

2 - št. komentarjev
z največ glasovi
novejši najprej starejši najprej
Inline Feedbacks
View all comments
Brane Slevec
Brane Slevec
4 - št. mesecev nazaj

Če je že intervju dolg, pa naj bo še moj komentar dolg … Dokazov o obstoju Boga … je toliko kot dokazov o neobstoju Stvarnika, skupaj torej natanko nič, je pa to imeniten razlog, da ljudje počnejo tisto, kar tudi sicer najraje počno, torej da se prepirajo, mikastijo na vse mile viže, vzajemno trpinčijo in podobno. Ne glede na posledice, pa ‘magari’ če še planet ‘crkne’ zraven … ‘Eat Pray Love’, kot nas uči tisti film oz. knjiga. Kot nekakšni ‘božji voleki’, iz dneva v dan … Oblast, ne glede na to, kdo jo pač že ima v rokah, ne… Beri dalje »

Nabijemasvsenaku
Nabijemasvsenaku
5 - št. mesecev nazaj

Zakaj tak molk o vsem denarju, ki se je pretakal med korono?
Ja, molk je res velik problem…