(Ne)upravičeni privilegiji članov SAZU?

    V članku v današnji Sobotni prilogi, Aleš Iglič in Janez Jerovšek ugotavljata, da “mora biti članstvo v akademiji stvar časti, ne pa pridobitništva.”

    … sva ustrezne vladne predstavnike opozorila na privilegirane skupine, ki bi morale biti tudi predmet varčevalne politike, pa jih je vlada izpustila ali enostavno pozabila nanje. Tukaj sva mislila na izrazite neupravičene privilegije slovenskih akademikov, članov SAZU, ki jih v veliki večini v drugih evropskih državah ne poznajo.

    V Sloveniji vsak član akademije dobiva mesečno dosmrtno nagrado v znesku približno 1400 evrov bruto. Če je nekdo v Sloveniji akademik 30 ali več let – kar ni izjemno –, prejme nagrado reda velikosti, ki je blizu Nobelove nagrade, ki si jo običajno deli več nagrajencev. Iz podatkov v bazi SICRIS ugotavljamo, da je lahko upokojeni redni profesor poleg pokojnine ali dela pokojnine iz sredstev ARRS še kot raziskovalec zaposlen 50-odstotno na univerzi v Ljubljani in še 20-odstotno na javnem raziskovalnem inštitutu v Ljubljani, poleg tega pa prejema še mesečno dosmrtno nagrado SAZU.

    Ker ima večina članov SAZU še drugi dohodek (nekateri pa še tretjega), ki prav tako izhaja iz proračuna RS, lahko v nekaterih primerih dohodki članov SAZU iz proračuna presežejo sto tisoč evrov na leto, kot je razvidno iz objavljenih podatkov za dohodke nekaterih vidnejših članov SAZU.

    … Vendar je SAZU ohranila relativno zaprt in nizko prilagodljiv koncept in svoje sovjetske privilegije v obdobju, ki ga ni več. Ker je znanje količinsko tako naraslo in bilo prek interneta preneseno v vse konce sveta, danes Slovenija razpolaga z več sto »potencialnih« akademikov, ki imajo tolikšno ali večje, vsekakor pa najbolj sveže znanje kot akademiki. Zato bi izbira novih članov SAZU morala sloneti na registru vrhunskih slovenskih znanstvenikov in umetnikov, sedaj je pa še vedno prepuščena zaprtemu lobiranju in raznovrstnemu prijateljevanju.

    Celoten članek lahko preberete na spletni strani časopisa Delo.

    13 KOMENTARJI

    1. Dopolnilna zaposlitev v slovenskem visokošolskem sistemu

      Iz strani vlade RS poteka velik pritisk v smeri zmanjšanja mase plače v javnem sektorju. Prizadete bodo vse skupine, vendar naj bi po napovedih večino pritiska prenesli na določene skupine slabše plačanih poklicev, kot so npr. policisti, vojaki, in medicinske sestre. Reprezentativni sindikati so že napovedali pričakovan in upravičen odpor tem pritiskom, toda smiselno bi bilo tudi raziskati anomalije znotraj sektorja.
      Ko se v zadnjem obdobju pregovarja o potrebnosti in zasluženosti nagrad članom Slovenske akademije znanosti in umetnosti, se pozablja na še eno izjemo, za katere ne veljajo zakonske omejitve kot za običajne državljane. To so univerzitetni profesorji, docenti, asistenti, predavatelji, skratka visokošolski sodelavci, ki imajo zakonski privilegij na podlagi 63. člena Zakona o visokem šolstvu.
      Običajni državljani se lahko na podlagi 147. člena Zakona o delovnem razmerju izjemoma dopolnilno zaposlijo za največ 8 ur na teden pri drugem delodajalcu, če gre za opravljanje omejene skupine del, med drugim vzgojno-izobraževalnih ali raziskovalnih del. Seveda potrebuje pri tem soglasje prvega delodajalca. Visokošolski sodelavci pa se lahko na podlagi že omenjenega 63. Člena Zakona o visokem šolstvu izjemoma zaposlijo do 8 ur tedensko pri istem delodajalcu, če so zagotovljena sredstva. To pomeni 120% zaposlitev pri istem delodajalcu.
      Glede na predvideno izjemno naravo tako običajnega dopolnilnega dela kot tudi dopolnilnega dela pri istem delodajalcu, se lahko vprašam, koliko je primerov dopolnilne zaposlitve pri slovenskih visokošolskih učiteljih. Indic za to, da potencialno obstaja velik problem s tem zakonsko dopuščenim delom je v letu 2013 javno objavljena novica o visokem deležu sredstev za raziskave, ki se namenja za dopolnilno zaposlitev (http://blog.kvarkadabra.net/2013/03/dva-nujna-ukrepa-nove-vlade-na-podrocju.html ).
      Najprej sem izvedel kratko analizo razširjenosti dopolnilne zaposlitve med visokošolskimi učitelji. Vsi podatki o tem so na voljo Javni agenciji za raziskovalno dejavnost, javno objavljeni pa so preko portala Sicris (http://sicris.izum.si). Ker nimam na voljo celotnih evidenc ARRS in Sicris, lahko naredimo reprezentativen vzorec. Izbral sem tri tehnične fakultete Univerze v Ljubljani, ki imajo na svojih imenikih objavljena imena visokošolskih učiteljev po nazivih, in se osredotočil na kategoriji rednih in izrednih profesorjev. Tri obravnavane fakultete so Fakulteta za strojništvo, Fakulteta za elektrotehniko in Naravoslovnotehniška fakulteta in zaposlujejo na teh delovnih mestih skupaj 136 visokošolskih učiteljev. Zanimivo je, da je kljub zakonsko predvideni izjemnosti možnosti dopolnilnega dela praktično 90% obravnavanih visokošolskih učiteljev zaposlenih dopolnilno, od tega večina maksimalno dovoljeno dopolnilno obremenitev. Torej dopolnilna zaposlitev pri istem delodajalcu ni nikakršna izjema, pravzaprav je nasprotno, dopolnilna zaposlitev je pravilo! Pri tem moram dodati, da tako visokega deleža dopolnilno zaposlenih nikakor ne moremo opravičiti z izjemnimi dosežki tako zaposlenih visokošolskih učiteljev, kar je razvidno tudi iz javno dostopnih evidenc Javne agencije za raziskovalno dejavnost o kvantitativnih kriterijih uspešnosti. Prav tako ni vidne praktično nobene korelacije med dopolnilno zaposlitvijo in raziskovalno uspešnostjo.

    2. Prejšnja analiza je pokazala, da je velika večina visokošolskih učiteljev vključena v programske skupine, le manjšina pa tudi ali samo v projekte. Ta sredstva so proračunska. Drugi možni viri so še lastna sredstva fakultete za izvajanje raziskovalne ali pedagoške dejavnosti, ki so lahko pridobljena na podlagi evropskih projektov, pogodb z gospodarstvom ali izvajanja plačljivega študijskega programa. Ta sredstva običajno niso proračunska.
      Točne podatke o deležu proračunskih sredstev za financiranje dopolnilnih zaposlitev na fakultetah ima verjetno samo Javna agencija za raziskovalno dejavnost, od koder bi jih morali pridobiti na podlagi zahteve dostopa do podatkov javnega značaja. Vendar pa lahko na podlagi povzete izjave direktorja Javne agencije za raziskovalno dejavnost na 15. seji Sveta za znanost in tehnologijo RS aprila 2013, navedba je na zgornji povezavi, sklepamo, da je delež proračunsko financiranega dopolnilnega dela zelo visok.

      V javni razpravi o primernosti dopolnilne zaposlitve na zgoraj omenjeni povezavi je bilo prebrati argumente o »zasluženosti« dodatnega plačila. Vendar pa je potrebno upoštevati, da je na podlagi že omenjenega 63. Člena Zakona o visokem šolstvu polna delovna obveznost za docenta, izrednega in rednega profesorja šest ur tedensko. To je šest šolskih ur tedensko, 4,5 polne ure. Ker predavanja potekajo dvakrat po 15 tednov, to skupaj obsega 135 ur neto predavanj ter seveda priprave za predavanja, izvajanje izpitov in drugih preverjanj znanja, ter govorilne ure. Ker pa je v delovnem letu okoli 1700 efektivnih ur, neposredna delovna obveznost visokošolskega učitelja predstavlja le 8% efektivnih ur! V primerjavi z učitelji, kjer je delovna obveznost 22 šolskih ur, je to skoraj štirikrat manj. Vendar imajo oboji obveznost priprave na predavanja, preverjanje znanja ter stike z učenci.
      Sklepam, da je razlika v zahtevanem raziskovalnem in strokovnem delu. Glede na pogoje za izvolitve v ustrezne nazive visokošolskih učiteljev je implicitno predvideno, da visokošolski učitelji izvajajo tudi raziskovalno dejavnost in s svojim delom ohranjajo stik z vrhunsko znanostjo ter s tem zagotavljajo kakovostno izobraževanje s prenašajem najnovejših spoznanj študentom. To je potrjeno z 198. členom Statuta Univerze v Ljubljani, kjer je navedeno daje raziskovalno in razvojno delo temelj za kvalitetno izvajanje pedagoškega dela na univerzi in tvori z njim neločljivo celoto. Torej lahko sklepam, da je raziskovanje že predvideno v polni delovni obveznosti in je dodatno plačilo za izvajanje te dejavnosti iz proračunskih sredstev potrebno dodatno obrazložiti.
      Dodatno je potrebno opozoriti, da je na javnih visokošolskih ustanovah evidenca prisotnosti bolj izjema kot pravilo in praktično ni mogoče dokazati izvedbe delovnih ur dopolnilne zaposlitve.

      • Vi bi merili izvedbo raziskovalnega dela s prisotnostjo na delovnem mestu?

        Raziskovanje je seveda predvideno v osnovni pogodbi. Vendar, če tako natančno normiramo, lahko tudi ugotovimo, da je del, ki ostane znotraj 8 ur delovne obveze, precej majhen in večino ne omogoča silnega projektnega dela. Hkrati nikjer ne piše, da je raziskovalno delo izključno projektno (pravzaprav je lahko samo v okviru mentorskega dela z doktorskimi študenti.

        Projektno delo, ki večinoma rezultira v 20% dodatni zaposlitvi, je v veliki večini priemrov rezultat dodatnega angažmana izven 8 ur. Če ste kdaj prijavljali/izvajali kak projekt in lovili roke, potem verjetno veste o čem govorim.

        Načeloma lahko rečemo, da tisti, ki delajo na prjektih ne morejo biti enako plačani kto tisti, ki ne. Osnovna pogodba namreč ne zajema nobene zahteve po "prijavljanju projektov".

        Iz tovrstnega pisanja in pobud o 100% plači izhaja samo želja po socialističnem razdeljevanju/alokaciji sredstev .

      • Če bi dobro brali, bi videli da govorim o večinoma programskem financiranju.

        Brez skrbi, pridobil in vodil sem že veliko projektov. Delo na pripravi in izvedbi projektov mi je dobro znano. Znana pa mi je tudi intenziteta dela na fakultetah.

        Se strinjam, osnovna pogodna ne zahteva prijavljanja projektov. Osnovna pogodba ne zahteva niti sodelovanja v programskih skupinah. Zahteva pa raziskovalno delo, drugače lahko tudi od profesorjev zahtevamo 10 ali več učnih ur na teden, ne samo 6.

        Socialistična alokacija sredstev je veljavna trenutno. Vrhunski raziskovalci pedagogi ki delajo mnogo več kot 8 ur na dan so enako plačani največ 120% kot njihovi mnogo manj uspešni kolegi. Razen če trdite, da so v povprečju vsi profesorji vredni 120% plačila.
        Vrhunski raziskovalci nepedagogi ne morejo dobiti več kot 100% plačilo neodvisno od uspešnosti.

        Dokler se ne vzpostavi sistem za vrednotenje uspešnosti pedagoških delavcev, tudi v raziskovalnem delu, je enaka demagogija govoriti o zasluženosti dodatnega plačila kot o nezasluženosti dodatnega plačila. Namen prispevka je opozoriti na težavo in nesorazmernost, poti za reševanje pa so različne.
        Ena možnost je omejitev na 100% plače iz javnih sredstev.
        Druge predloge, na primer merjenje uspešnosti, pa lahko predlagate tudi vi.

      • Seveda je tudi 20% zaposlitev neke vrste uravnilovka (ker je pač omejena navzgor) vendar je 20% dodatna zaposlitev trenutno edini element, ki sploh omogoča razliko med projektno aktivnimi in projektno neaktivnimi.

        Programske skupine so sicer res posebna zgodba vendar pa tudi ne more biti vsak član programske skupine, ker so vseeno določeni pogoji. Seveda se pa vodja lahko odloči, kako bo porabljal sredstva za plače, lahko zapolsi seveda tudi doktoranta (pod predpostavko, da je dovolj dober, da je sploh lahko član) in ne daje kolegom 20% dodatnih zaposlitev.

        Pišete o sistemu za vrednotenje raziskovalnega dela pedagoških delavcev. A za njih SICRIS izračun ne velja? Je pa treba povedati, da bi morali pri tem izračunu upoštevati tudi pedagoško dejavnost, saj pedagoški delavci vsaj pol časa porabijo za predavanja/mentorstva.

      • Dragi rx170,
        Ali se ti zdi upravičeno, da za 40 urni delavnik pedagoga (oziroma enako dolg delavnik kot ga opravi raziskovalec) zagovarjaš 120% plačo? Pedagog ima poleg 120% plače tudi zaposlitev za nedoločen čas, raziskovalec pa je na pogodbah za določen čas. Pri točkah A3 se pedagogu vsa pridobljena sredstva pomnožijo s faktorjem 1,5 – to pomeni če ti zrihtaš 100k€ iz EU boš imel A3 1,5 jaz pa 1,0. Zakaj že?

      • Ja, upravičeno se mi zdi. Zakaj sem pa napisal že v številnih postih tule in v sorodnih temah in se mi ne da ponavljati.

        Izračuna A3 si pa seveda nisem izmislil jaz. Pravzaprav je A3 nepotreben, saj se (če gre res za raziskovalni denar) denar itak odrazi v A1 in kasneje v A".

    3. Izvajanje raziskovalne dejavnosti za visokošolske učitelje je omogočeno tako z možnostjo prerazporeditve delovnih obveznosti v okviru univerz, opredeljeno v istem 63. členu Zakona o visokem šolstvu, kot tudi s financiranjem raziskovalnih ur brez plače s strani Javne agencije za raziskovalno dejavnost RS. Slednje daje finančno podporo za izvajanje raziskovalne dejavnosti brez dopolnilnega plačila za izvajanje raziskovalnega dela. Predvsem fleksibilno razporejanje pedagoške in raziskovalne delovne obremenitve pa daje možnost višje kakovosti dela visokošolskih učiteljev na obeh področjih, saj omogoča visokošolskim učiteljem poglobljeno raziskovalno delo in zagotavlja prenos vrhunskih znanstvenih dosežkov študentom. Dodatno večja uporaba razdelitve delovnih obremenitev med pedagoškim in raziskovalnim delom zagotavlja lažje izvajanje pedagoškega procesa in prilagajanje nihanjem med semestri. Pri tem bi z že obstoječimi finančnimi sredstvi dosegli zaposlitev novih visokošolskih in raziskovalnih sodelavcev in s tem dodatno dvignili pedagoško in znanstveno odličnost visokošolskih zavodov.
      Eden od argumentov v javni razpravi je bil, da se z dopolnilno zaposlitvijo popravlja nekatera plačna nesorazmerja in zagotavlja ohranitev vrhunskih znanstvenikov in visokošolskih učiteljev v Sloveniji. Ta argument po mojem mnenju ni veljaven, saj so bila plačna razmerja ne samo znotraj pedagoške dejavnosti temveč v celem javnem sektorju preoblikovana in korigirana v okviru t.i. Virantove reforme. S tem so visokošolski učitelji z nazivom rednih in izrednih profesorjev postavljeni na enak položaj kot zdravniki in sodniki in ohranjajo nek nivo znotraj slovenskih plačnih razmerij. Enak argument bi torej lahko uporabile vse skupine zaposlenih in s tem popolnoma podrle vsa razmerja med javnim in zasebnim sektorjem ter razmerje med ustvarjeno dodano vrednostjo in plačo. Prav tako je bilo v zadnjem obdobju objavljenih več novic o odhodu mladih izobraženih strokovnjakov v tujino, medtem ko opaznejšega odhoda starejših ali uveljavljenih strokovnjakov, med njimi visokošolskih učiteljev, ni bilo. Eden od vzrokov za odhajanje mladih strokovnjakov v tujino so tudi omejene možnosti za redno zaposlitev v Sloveniji, kar bi se lahko izboljšalo s prerazporeditvijo finančnih sredstev in dodatnimi zaposlitvami namesto dopolnilnimi zaposlitvami.
      Zato predlagam, da se sproži pobuda za spremembo dosedanje zakonske možnosti v Zakonu o visokem šolstvu, da se zakonsko omogoči prejemanje plače iz proračunskih sredstev le v višini 100%. Dodatno bi zahtevali za izjemne dopolnilne zaposlitve pri istem delodajalcu, da se v pogodbo doda obrazložitev posebnih pogojev in nezmožnost drugačne ureditve delovnega procesa.

    4. Zgornje glede visokošolskih učiteljev je vsekakor vredno razprave in pomembno. Vendar vrnimo se k članom SAZU in za trenutek ne odvračajmo pozornosti stran od SAZU. Pri članih SAZU gre za 100 % (plača ali penzija) + apanaža (100 %) + zaposlitev na programu (20 % ali več, če so v penziji) = 220 % ali več. Pri čemer apanaža (100%) ni pogojena z nikakršnim delom, poročili ali rezultati, torej se prejema kar tako ….

    5. Se bolje: 100% iz proracuna, ne glede na delodajalca, namrec metode razprsevanja zaposlitve med univerzo in javnimi instituti ali drugimi javnimi ustanovami, ki se financirajo iz proracuna, so se ze izmojstrile.

      Na primer, 100 % na univerzi in 20 % na javnem inštitutu (ki se oba pretezno financirata iz proračunskih sredstev) ni v ničemer drugače kot 100 % in 20 % na isti univerzi.

    PUSTITE KOMENTAR

    Vpiši svoj komentar!
    Prosimo vpišite svoje ime

    This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.