Pred nekaj dnevi sem ob bregu Ljubljanice srečal znanca, ki sta se nedavno vrnila z večletnega bivanja v Belgiji. Na kratko smo si izmenjali nekaj besed o selitvi, šoli in primerjali vsakdanje življenje v dveh podobno velikih evropskih mestih. Nato je pogovor zašel še na področje tematik, ki so povezane z epidemijo, nošenjem mask in cepljenjem.

Kolega sta mi povedala, da v Belgiji nista spoznala nikogar, ki bi bil skeptičen do cepljenja. Vsi so se takoj, ko je bilo to mogoče, v veliki večini cepili, saj so povsem zaupali uradnim in strokovnim avtoritetam, ki so jim cepljenje priporočile. Tudi glede nošenja mask sta bila presenečena, kako velike razlike so med obema državama. Menda se v Ljubljani sploh ne zavedamo, kaj dejansko pomenijo res zelo strogi ukrepi za preprečevanje širjenja okužb z novim koronavirusom, kakršne so imeli v Belgiji.

Skupaj smo se nato spraševali, od kod takšna razlika v odnosu do epidemije med državama, ki se po vrednotah prebivalcev ne razlikujeta prav dosti. Zanimalo nas je, zakaj smo se po nedavni raziskavi Eurobarometer Slovenci izkazali celo kot največji dvomljivci v cepiva v vsej Evropski uniji? Kako to, da se prav pri nas najmanj bojimo okužbe, čeprav smo imeli eno najvišjih smrtnosti zaradi virusa? Po krajši izmenjavi stališč smo zaključili, da so vse to zelo resna in pomembna vprašanja, ki nimajo enostavnih odgovorov.

Slovenci v povprečju namreč nismo prav nič slabše izobraženi ali manj zmožni razumeti strokovne argumente kot drugi Evropejci. A vseeno se pri spopadanju z virusom obnašamo kar občutno drugače že od prebivalcev nam bližnjih Italije in Avstrije, kaj šele od držav dlje proti severu in zahodu Evrope, v katerih je precepljenost bistveno večja kot pri nas.

Delno je za stanje najverjetneje kriva epistemološka zmeda, ki se je vzpostavila v delu javnosti, saj kar veliko ljudi ne ve prav dobro, komu naj zaupa. Dobivajo nasprotujoče si informacije in izpovedi, ki jih ne znajo ustrezno ovrednotiti, zato se nekateri odločijo, da si bodo poiskali pomoč za razumevanje situacije še drugje, ne le v uradni stroki in v skozi osrednje medije predstavljenimi stališči znanosti.

V nasprotju z okolji, v katerih težav s slabim odzivom na cepljenje nimajo, pri nas nekateri uredniki še vedno objavljajo stališča, ki so bila že zdavnaj ovržena, prav tako pa dopuščajo populistične, zavajajoče naslove in napovednike. Vse to se seveda pozna na javnem mnenju. Ljudje, ki ne spremljajo tujih časopisov in strokovnih publikacij, postanejo v poplavi nasprotujočih se informacij hitro zmedeni in v tej zmešnjavi pač zaupajo tistemu, ki jim je drugače blizu ali jim poda občutek razumevanja in varnosti.

Da bi stanje nezaupanja popravili, potrebujemo več iskrene, argumentirane in odgovorne javne izmenjave stališč, v kateri se bodo konstruktivno soočile morebitne dileme, pomisleki in pojasnila stroke. Ko pa enkrat preučimo argumente in pridemo do ugotovitev, moramo stopiti korak naprej. Ne smemo vedno znova odpirati enih in istih vprašanj. Ko je dokazov dovolj, odgovorni mediji ne smejo več objavljati stališč, za katere smo že argumentirano pokazali, da ne držijo. To velja tako za covid, za cepljenje, kot za podnebne spremembe. Razprava o že doseženem večinskem strinjanju se lahko ponovno odpre le, če pride do pomembnega novega spoznanja.

A morda razmere pri nas niti niso najhujše. Po pogovoru s kolegoma, ki sta se vrnila iz Belgije, sem izmenjal nekaj besed še z znancem, ki se je pravkar vrnil s popotovanja po Madžarski. Med drugim mi je povedal, da ga je že takoj za mejo na bencinski črpalki, ko je z zaščitno kirurško masko plačeval za gorivo, v madžarščini nadrla neka gospa. Ker je ni razumel, jo je prosil, če lahko vse skupaj ponovi še po angleško. Jezno je odvrnile le: »This is Hungary. No masks!«

Prvič objavljeno v reviji Ljubljana, september 2021.

Kako je uspelo Danski?

Danska je že odpravila skoraj vse ukrepe za preprečevanje širjenja koronavirusa. V soboto 11.9.2021 so v Københavnu organizirali velik koncert, na katerem se je prvič po začetku epidemije v Evropi zbralo 50.000 ljudi. Kako jim je to uspelo? 

Ključno za odpravo ukrepov je bilo dejstvo, da je na Danskem sedaj polno cepljenih že 96% vseh starejših od 50 let, 86% vseh starejših od 12 let pa je prejelo vsaj en odmerek cepiva. Vse to na prostovoljni ravni. Pravijo, da je tako dober odziv na cepljenje posledica velikega zaupanja ljudi v upravljanje pandemije s strani voditeljev. Oblast je delovala iskreno in transparentno, s čemer je ves čas ohranjala visoko stopnjo zaupanja, tudi če so bila njena sporočila kdaj neprijetna. 

Za visoko stopnjo zaupanja so pomembni trije dejavniki:

  1. med ljudmi je treba ustvariti občutek pripadnosti skupni častni nalogi,
  2. izogniti se treba polarizaciji (pozicija in opozicija pandemije nista izrabljali za lastne koristi) in
  3. pravično je treba porazdeliti breme omejitev. 

Danci so imeli vseskozi občutek, da se proti epidemiji borijo v sodelovanju z voditelji, zato so imeli sprejeti ukrepi široko podporo javnosti in niso bili obravnavani kot orodja za nadzor, ampak kot orodja za medsebojno zaščito in vrnitev v normalno življenje. Seveda so imeli tudi na Danskem proteste, burne razprave in napačne odločitve, a to ni porušilo splošnega zaupanja državljanov v skupne odločitve. Vir

-
Podpri Kvarkadabro!
Naroči se
Obveščaj me
guest
1 komentar
z največ glasovi
novejši najprej starejši najprej
Inline Feedbacks
View all comments
ČudnaNovaParadigma
ČudnaNovaParadigma
2 - št. mesecev nazaj

Tisti znanec, ki se je vrnil iz Madžarske je lahko srečen, da ni na naši strani meje, se pravi v Prekmurju, slišal: »This is Hungary. No masks!« Ker če bo šlo z madžaronizacijo Prekmurja tako naprej … kajti tega nihče ne verjame, in ne bo verjel, dokler ne bo prepozno …

Last edited 2 - št. mesecev nazaj by ČudnaNovaParadigma