Volitve na funkcije, kot je rektorsko mesto Univerze v Ljubljani, so pogosto le formalnost. Pri izbiranju kandidatov (saj kandidatk praktično ni) prevladajo dogovori v ozadju in nenapisana pravila izmenjavanja predstavnikov različnih področij. Neenaka utež glasov onemogoči morebitna presenečenja v volilnih izidih, narava splošnega glasovanja pa daje procesu videz demokratičnosti in kredibilnosti. Vsaj tako je bilo mogoče sklepati glede na zadnje volitve, na katerih je kot edini kandidat samozavestno zmagal Igor Papič, trenutni odhajajoči in morebitni vračajoči se rektor univerze. Ko so se za letošnje volitve našli kar štirje kandidati, je marsikoga to presenetilo. Situacija ni najbolj opogumljajoča, saj se je heterogenost ljubljanske univerze pokazala ravno v trenutku največje krize v zadnjih desetih letih. Ne samo javnozdravstvena kriza, predvsem kriza integritete je pokazala, da se akademski svet s težavo sooča s problemi od spolnega nadlegovanja do konfliktov z vlado. V tem trenutku, ko obče prebivalstvo z zanimanjem spremlja odločitve univerzitetnega vodstva in prakso, ki jo s svojimi odločitvami postavlja, se je ljubljanska akademska gmajna odločila razparcelirati se na štiri tabore.

Pluralnost interesov je pri tem očitna, ob tem pa so očitna tudi navzkrižja. Kaj lahko od tega odnesemo študentke in študenti? Kakšne spremembe si lahko obetamo od izvoljenega kandidata, če sploh? S fokusom na področju spolnega nadlegovanja, kjer je bila v zadnjih mesecih neusmiljeno razgaljena nezmožnost univerze za sprotno samokritiko, smo se predstavnice raziskovalno-aktivistične skupine Rezistenca odpravile na soočenja kandidatov za rektorja. Namesto kandidatov smo naredile domačo nalogo in pripravile predloge ukrepov. Njihovo pripravljenost sprejeti naše predloge smo preverjale z vprašanji, ki smo jih na soočenju postavljale, in nemalokrat z razočarano osuplostjo ugotovile, da je razumevanje problematike še daleč od želene ravni. Še bolj nas je zaskrbelo, ko so kandidati en za drugim ponavljali potrebo po odkrivanju tržnega potenciala univerze. Ena redkih skupnih točk, kjer so se kandidati uspeli poenotiti, ima tako grenek priokus preteklih poskusov nadaljnjega (po)trženja odnosov na univerzi. Nasprotno smo v Rezistenci prepričane, da temelj avtonomije univerze ne sloni na tržni avtonomiji, saj univerza ni kadrovski servis, še manj pa oderuška finančna organizacija, ki bi svoj vsaj delno monopolističen položaj izkoriščala za pitje krvi študirajočim in delajočim. Namesto razvoja študentskih dolgov in izkoriščevalskih delovnih razmerij vidimo prihodnost visokega šolstva v neumorni kritiki in razvoju dostopnega izobraževanja in raziskovanja, kar je po našem nujen, a ne edini pogoj za varno študijsko in delovno okolje. Da do želenega cilja pridemo, bo potrebnega še precej truda. S kritiko pa lahko začnemo že danes. Z našo analizo kandidatov za rektorja Univerze v Ljubljani z vidika spolnega nadlegovanja želimo k temu prispevati, mogoče pa komu tudi olajšamo odločitev pri oddaji glasovnice.

Področje spolnega nadlegovanja v akademskem prostoru je bilo do pred kratkim povsem nenaslovljeno: do prijav ni prihajalo, saj ni bilo vzpostavljenega spodbudnega okolja za opolnomočenje žrtev, nedopustne dogodke se je do sedaj razreševalo zgolj neformalno, s tem, ko do uradnih prijav ne prihaja, pa tudi ni vidno vzpostavljen interes za spremembo pravne praznine. Brez zakona ni zločina, z neobstoječimi pravilniki oz. s preveč nejasnimi pravilniki pa nedopustnega ravnanja ni mogoče sankcionirati. Na Univerzi v Ljubljani sicer že poteka proces prenove obstoječega Pravilnika o ukrepih za varovanje dostojanstva zaposlenih na Univerzi v Ljubljani in študentov ter študentk Univerze v Ljubljani, ki bo bolje naslavljal problematiko nasilja, spolnega nadlegovanja in trpinčenja. Poleg pravilnika pa potrebujemo še jasen protokol ravnanja ob prijavi, prilagojen za vsako študijsko okolje posebej, in močno podporno strukturo za opolnomočenje žrtev v obliki zaupnih oseb.

V zadnjem tekstu, ki smo ga objavile na Kvarkadabri, smo zapisale: “da ne glede na to, kateri od kandidatov bo za rektorja na koncu izvoljen, od njega zahtevamo in pričakujemo naslednje”:

  • Nadaljevanje procesa prenove Pravilnika o ukrepih za varovanje dostojanstva zaposlenih na Univerzi v Ljubljani in študentov ter študentk Univerze v Ljubljani, ki bo bolje naslavljal problematiko nasilja, spolnega nadlegovanja in trpinčenja. (…)
  • Vpeljava podpornih mehanizmov za opolnomočenje oseb, ki se bodo morebiti soočile z izkušnjo nasilja, spolnega nadlegovanja ali trpinčenja v univerzitetnem prostoru. Imenovanje zaupnih oseb na vseh fakultetah in akademijah Univerze v Ljubljani. (…)
  • Poseben poudarek mora biti namenjen izobraževanju za senzibilizacijo različnih izkušenj spolov, vseh zaposlenih, predvsem pa tistih, ki so ali še bodo nastopili vodstveno funkcijo.
  • Izobraževanje študentk in študentov, predvsem pa bruck in brucev o njihovih pravicah. (…)
  • Zaupanje študentskim anketam in študentskim mnenjem v habilitacijskih postopkih. (…)
  • Naslovitev problematike neobstoječih mehanizmov za preverjanje primernosti odnosa rednih profesorjev oz. profesoric do študentov in študentk, ki morda še ne spada v register nasilja, nadlegovanja ali trpinčenja, je pa vendarle lahko problematičen. (…)”

Vendarle pa obstajajo med kandidati pomembne razlike. 

Nujnost senzibilizacije na vseh nivojih delovanja Univerze

Na javnih soočenjih smo vsem kandidatom postavile nekaj vprašanj o spolnem nadlegovanju, senzibiliziranih osebah in načinih prijavljanja spolnega nadlegovanja. Pozvale smo jih, da se obvežejo, da bodo kot bodoči rektorji opravili strokovno izobraževanje za senzibilizacijo. Vsi razen kandidata Papiča so jasno povedali, da se bodo izobraževanja udeležili. Ti trije kandidati so sicer pripomnili, da so po lastnem mnenju že senzibilizirani. Kandidat Lukšič je izjavil celo, da je njegova senzibilnost “zelo visoka” in izjavo opravičeval s tem, da ima družino in otroke, kar pa kaže na skrajno nerazumevanje same problematike. Podobno je odgovoril kandidat Ramšak, ki je takoj povedal, da  je “precej seznanjen s to problematiko” in da ima ” ženo v akademskih krogih in hčerko v umetniških krogih”. Na ta način se problem banalizira, enakost spolov pa je razumljena le kot dober odnos z ženo, hčerko oz. drugimi bližnjimi osebami, ki so ženskega spola. Iz tega lahko sklepamo, da so še kako potrebni senzibilizacije in izobraževanja, kar je tudi poudarila članica Rezistence na samem soočenju.

Smernice FF UL o preprečevanju spolnega in drugega nadlegovanja, trpinčenja in nasilja jasno opisujejo pomembnost zaupnih oseb na samih fakultetah. V Rezistenci smernice pozdravljamo in apeliramo na druge fakultete, naj sledijo vzoru FF pri vzpostavitvi instituta zaupnih oseb in smernic, ki njihovo vlogo bolj natančno določajo. 

Vsaka oblika trpinčenja, spolnega ali drugega nadlegovanja in nasilja vpliva na medosebne, psihološke, fizične in socialne vidike človekovega življenja. Osebe, ki so doživele eno ali več omenjenih oblik nadlegovanja, trpinčenja ali nasilja, lahko taka izkušnja zelo različno zaznamuje, zato je zelo pomemben ustrezen način odzivanja. Prvi odziv, ki ga oseba prejme ob izpovedi tovrstne izkušnje, je pogosto ključnega pomena za njeno opolnomočenje in posledično za odpravljanje posledic. Pomembno je, da osebi, ki deli tako izkušnjo, verjamemo ter ji izražamo sočutje, empatijo in podporo.
Na UL FF se zavedamo, da je pomembno usposobiti podporno osebje, ki ima ustrezno znanje za postopanje v takšnih primerih. Fakulteta in celotna univerza morata redno izvajati dejavnosti na področju ozaveščanja in usposabljanja, tako zaposlenih kot študentk in študentov, saj lahko kdor koli na fakulteti postane oseba, ki se ji žrtev zaupa. 
(Preprečevanje spolnega in drugega nadlegovanja, trpinčenja in nasilja, strokovne smernice, 2021, str. 13-14)

Izrazitega pomena je, da se na tovrstne dogodke znajo primerno odzvati osebe na vodilnih položajih, zato se nam zdi senzibilizacija in izobraževanje rektorja najpomenljivejša.

Nujnost podpornih organov na Univerzi

Že v mandatu trenutnega rektorja Papiča se je začel na fakultetah vzpostavljati institut zaupnih oseb. Prva ga je uvedla Filozofska fakulteta, sledila pa je pobuda rektorata, naj ji sledijo tudi ostale fakultete in akademije članice. Podpiramo trend uvajanja zaupništva na samih fakultetah, hkrati pa deloma podpiramo še predlog kandidata Majdiča, ki predlaga ločeno službo na samem rektoratu, ki problematiko obravnava in pomaga žrtvam pri procesu prijave. Strinjamo se, da bi takšna služba morala vključevati tudi osebe s predhodnim znanjem psihologije in prava, je pa ključnega pomena, da so predvsem senzibilizirani in izobraženi za delo z žrtvami spolnega nasilja in nadlegovanja. Trenutne strukture psihosocialne pomoči za študente pozdravljamo, se nam pa zdijo nezadostne za pomoč študentkam in študentom, ki so spolno nasilje doživeli. Ključno je, da se lahko obrnejo na zaupne osebe na vseh nivojih – tako na fakultetnem kot na univerzitetnem. Izkustvo žrtev ni nekaj uniformnega, tako kot tudi njihov odziv ne. Težko lahko vnaprej predvidimo, katerim strukturam bodo lažje zaupali – nekateri bodo podporo lažje iskali v njim bolj znanem okolju, pri poznanih osebah (torej na fakultetni ravni), nekateri pa raje pri nepoznanih obrazih univerzitetne pisarne. Pomembno je tudi, da se tako na fakultetni kot na univerzitetni ravni poudarja študentsko predstavništvo znotraj strukture zaupnih oseb. Za nekatere osebe z izkušnjo nasilja bo namreč oseba, ki ji lažje zaupajo, študentka ali študent, saj jim je generacijsko in tudi izkustveno bližje. Pomoč in podporo je nujno potrebno nuditi na vseh ravneh delovanja univerze. 

Vsi vemo, da se znanost ne tvori zgolj v izoliranosti znotraj same univerze. Povezovanje z drugimi institucijami, ki niso konstitutivni del univerze, je nujno za sam razvoj znanstvenega polja, pa naj gre za povezovanje z drugimi raziskovalnimi inštituti, kulturnimi in raziskovalnimi institucijami ali podjetji. V ta proces povezovanja so poleg zaposlenih pogosto vpleteni tudi študentke in študenti, ki na teh institucijah izvajajo prakso ali raziskovalno delo za svoja seminarska in zaključna dela. V nekaterih primerih so za to delo tudi plačani preko študentskega servisa. V nobenem primeru pa na tej zunanji instituciji niso zaščiteni, saj kot študenti delavci nimajo sklenjene pogodbe in jih Zakon o delovnih razmerjih ne ščiti. Univerzo zato pozivamo, da k izobraževanju in senzibilizaciji pozove institucije, s katerimi trenutno že sodeluje, senzibilizacijo pa zahteva tudi pri vseh bodočih sodelovanjih. 

Virtualna vplivnost študentskih anket

Pomembno je, da univerzitetni vodstveni organi zaupate študentskim anketam in študentskim mnenjem v habilitacijskih postopkih. Zaradi dosedanje nenaslovljenosti spolnega nasilja v univerzitetnem prostoru in manku podpornih struktur, ki bi osebe z izkušnjo nasilja opolnomočile pri podajanju prijav, je bilo morebitne neprimerne prakse mogoče zaznati predvsem v opisnih odgovorih študentskih anket, ki jih študentke in študenti rešujejo pred in po opravljenem izpitu pri posameznem izvajalcu oz. izvajalki pedagoškega procesa. Pedagoški proces ne more biti kakovosten, če se profesor oz. profesorica vede neprimerno in izvaja nasilje, spolno nadlegovanje ali trpinčenje! Kandidat Ramšak je v svojem programu omenjal prenovo študentskih anket, ni pa konkretiziral na kakšen način misli prenovo izpeljati. Omenil je zgolj krajšanje odgovorov. Strinjamo se, da je študentske ankete  smiselno prenoviti, ampak v smer, da bi imele večji poudarek na opisnih odgovorih. Predlagamo vpeljavo vprašanja, ki bi študentke in študente naslavljalo, ali je tekom študijskega procesa tudi v praksi zagotovljena ničelna toleranca do vsakršnega nasilja.

Čeprav so ankete lahko dober mehanizem zaznavanja nepravilnosti, pa so lahko same sebi namen, če rezultatov nihče ne preverja in izvaja sankcij v primeru, da so rezultati slabi. Rezultate anket se preverja tekom habilitacijskega postopka: če želi posameznik predavati na univerzi, mora prek postopka habilitacije pridobiti pedagoški naziv, torej npr. naziv docenta, izrednega ali rednega profesorja, če govorimo o visokošolskih učiteljih. Ko pridobi naziv rednega profesorja, ponovna habilitacija ni več potrebna, do takrat pa morajo posamezniki naziv obnavljati oziroma napredovati v višji naziv. Potem, ko je nekdo osvojil naziv rednega profesorja, rezultate anket preverjajo zgolj dekani in rektor – koliko se to počne v praksi, ne ve nihče, ki te vodstvene funkcije ne opravlja. Študentski svet do njih dostopa le, če dekanu predloži dobro utemeljeno prošnjo, dostop pa je odvisen od dobre volje vodilnih. Naši preliminarni rezultati kažejo, da so izvajalci spolnega nasilja v veliki večini ravno redni profesorji. Kandidat Ramšak meni, da če je nekdo postal redni profesor, se mu mora zaupati v njegovo odličnost in da preverjanje kakovosti njegovega pedagoškega dela ni več potrebno. Ta izjava se nam zdi izredno zaskrbljujoča. Zahtevamo, da imajo tudi vodstva Študentskih svetov fakultet ob nastopu funkcije vpogled v vse VIS ankete, ne glede na aktivnost habilitacijskega postopka. Tako bodo imeli vpogled tudi v rezultate anket rednih profesorjev in odgovornost, da sprožijo morebitne disciplinske postopke. Od bodočega rektorja pričakujemo tudi več individualnih pogovorov z vodstvi vseh fakultetnih Študentskih svetov in ne zgolj z vodstvom ŠSUL.

Naj za konec opomnimo, da so se vsi kandidati v svojih programih zavezali ničelni toleranci, s čimer se tudi vračamo na samo izhodišče problema spolnega nasilja in nadlegovanja v akademskem prostoru. Ničelna toleranca na vseh nivojih univerze ne pomeni zgolj vzpostavitve mehanizmov, s katerimi problematično ravnanje sankcioniramo; zavezati se moramo tudi k ustvarjanju varnega študijskega okolja za vse. Ključno pri tem je, da se zavežemo k izobraževanju in senzibilizaciji oseb na vseh nivojih univerze – od študentk in študentov do rektorja univerze. Pri tem vodstvu univerze ali katere druge podobne ustanove ne smemo zaupati zgolj zaradi visokega položaja, ki ga zaseda. Pričakovati, da bodo zahteve zmeraj naletele na razumevanje in se bodo razmere izboljšale same od sebe, je naivno in tudi v nasprotju z dogajanjem v preteklosti. Volitve rektorja in teme, ki se ob tem odpirajo, naj bodo zato v razmislek in spodbudo, da na vseh nivojih, kjer spremembe pričakujemo, te spremembe tudi zahtevamo: od študentskih svetov in komisij do sindikatov in senatov. 

-
Podpri Kvarkadabro!
Naroči se
Obveščaj me
guest
0 - št. komentarjev
Inline Feedbacks
View all comments