Pisanje in urejanje zapiskov je izjemno pomemben del vsakega študija. Z zapisovanjem ključnih idej ne le povzemamo, kar smo slišali ali prebrali, temveč razvijamo tudi lastno razumevanje vsebine. Vendar niso vsi pristopi k zapisovanju enako učinkoviti.

Večinoma si ideje zapisujemo v zvezke, da jih lahko razmeroma preprosto najdemo, ko jih potrebujemo oziroma ko utrjujemo svoje znanje. Toda v stoletjih so nekateri učenjaki iznašli tudi bistveno drugačne načine za beleženje misli, ki močno presegajo zapisovanje idej v zvezke. Razvili so nove inovativne pristope za shranjevanje idej, ki morda sprva zahtevajo več truda, vendar se dolgoročno izkažejo za izjemno koristne in učinkovite.

Posebno iznajdljiv pri vodenju zapiskov je bil nemški pravnik Niklas Luhmann, ki je v desetletjih po drugi svetovni vojni čez dan opravljal rutinska dela v raznih uradih, ob popoldnevih in večerih pa je prebiral najrazličnejše, predvsem filozofske knjige. Vsako zanimivo misel, na katero je naletel med branjem, si je zapisal na majhen list papirja, pri čemer je na eni strani navedel podatke o knjigi, na drugi pa v nekaj stavkih povzel bistvo ideje. Nato je zapiske na enako velikih lističih oziroma karticah sistematično oštevilčil in opremil s ključnimi besedami ter jih shranil v »Zettelkasten« ali sistem škatlic oziroma predalčkov, kakršne so nekoč poznali v knjižnicah.

Niklas Luhmann
Niklas Luhmann, Wikimedia.

Z leti se je obseg njegovih beležk povečeval in postajal vse bolj podoben nekakšni zasebni, visoko specializirani papirnati Wikipediji. Vendar se Luhmann ni ustavil le pri ustvarjanju izpiskov. Pogosto je na mizo razgrnil vse lističe, ki jih je zbral na določeno temo, jih na novo razporedil in dodal nove kartice z idejami, ki jih je dobil med ponovnim branjem in povezovanjem že zapisanih idej.

Zgodba o izvirnem sistemu za vodenje zapiskov morda v resnici ni bila tako vznemirljiva, kot jo je v knjigi How to Take Smart Notes (2017) opisal Sönke Ahrens, a dosežki Niklasa Luhmanna so vsekakor impresivni. Še preden je doktoriral, so ga namreč povabili, da se pridruži osebju nove raziskovalne Univerze v Bielefeldu. Prav zaradi svojega sistema zapiskov je lahko hitro doktoriral in nato zagovarjal habilitacijo, kar v nemškem univerzitetnem sistemu pomeni, da je pripravil še eno knjigo poleg doktorata, s čimer je pridobil licenco za poučevanje na univerzi.

Ko je leta 1968 prevzel profesorsko mesto, je moral javno predstaviti še svoj raziskovalni načrt. Bil je skromen v besedah, a ambiciozen v ciljih: »Moj projekt je teorija družbe. Trajanje: 30 let. Stroški: nič.« V naslednjih desetletjih je načrt dejansko zelo dobro uresničil. Ustvaril je približno 90.000 zapiskov v obliki kartic, s katerimi je napisal skoraj 60 knjig, številne članke in pomembno vplival na razvoj sociologije, saj velja za enega najpomembnejših nemških sociologov.

A kaj je v resnici bistvo Luhmannovega pristopa k zapisovanju idej? Kot je sam povzel svoj delovni proces, je pri njem razmišljanje večinoma potekalo v škatli za kartice in ne v glavi. To seveda ne drži dobesedno, a vseeno dokaj nazorno povzame bistvo postopka. S sistemom medsebojno povezanih beležk na lističih papirja mu je namreč uspelo zelo dobro nadgraditi in dopolniti možganski sistem, ki ga ljudje uporabljamo za pomnjenje in razmišljanje.

Ker človeški možgani ne morejo aktivno razmišljati o več kot o le nekaj idejah hkrati, je ena od pomembnih veščin dobrih mislecev, da znajo ideje hitro priklicati iz spomina. Ta sposobnost jim omogoča, da lahko naučeno znanje vseskozi aktivno uporabljajo in vključujejo v nove misli. Na žalost pa vse ideje v človeških možganih niso shranjene na način, da se jih lahko hitro spomnimo, ko jih potrebujemo.

Tako kot so zapiski v obliki kartic uporabni le, če smo vzpostavili tudi učinkovit sistem za indeksacijo oziroma hitro iskanje vseh kartic na določeno temo, je tudi znanje v možganih zares uporabno šele, če ga znamo hitro priklicati iz spomina in uporabiti v različnih okoliščinah. Dobro uporabno znanje je običajno organizirano v mrežo medsebojno povezanih in hierarhično strukturiranih idej, kar pa nepovezana dejstva, ki se jih naučimo na pamet in jih lahko ponovimo le v enem samem vrstnem redu, večinoma niso.

Ker se spomini v možganih krepijo predvsem takrat, ko jih poskušamo ponovno priklicati v zavest ali ko želimo z njimi nekaj narediti, je za kakovostno učenje pomembno, da poskušamo nove ideje vseskozi čim večkrat uporabljati v različnih kontekstih in jih tako čim bolj povezati z drugim znanjem, ki ga že imamo.

Bistvo Luhmannovega postopka, zaradi katerega je bil verjetno tako uspešen na akademskem področju, je bilo, da je svoje prejšnje zapiske vseskozi sistematično nadgrajeval. Nove ideje, ne glede na to, ali jih je prebral v knjigah ali ustvaril z lastnim razmišljanjem, je vedno umestil v že zgrajen sistem papirnatih kartic oziroma v sistem svojega predhodnega znanja.

Ker si veliko ljudi še vedno izdeluje zapiske brez jasnega cilja, kako bodo nove ideje povezali z že pridobljenim znanjem, velja morda posebej poudariti, da so zapiski dejansko uporabni šele, ko učinkovito dopolnjujejo mehanizme mišljenja in pomnjenja naših možganov. Dobri zapiski so predvsem sredstvo za začasno shranjevanje misli zunaj glave na način, da jih lahko po potrebi hitro spet prikličemo nazaj in uporabimo.

-
Podpri Kvarkadabro!
Naroči se
Obveščaj me
guest

3 - št. komentarjev
z največ glasovi
novejši najprej starejši najprej
Inline Feedbacks
View all comments
Goran Krmac
Goran Krmac
27 dni nazaj

Doba računalnikov in podatkov v oblaku nam omogoča, da se na še enostavnejši način lotimo shranjevanja in organizacije zapiskov, pojavi pa se izziv, kateri program uporabiti, da bo naš sistem zapiskov še vedno berljiv čez recimo 30 let, ne da bi morali samo za ta namen hraniti svoj računalnik in upati, da se ne bo nepopravljivo pokvaril. Nekatere plačljive storitve so odlične, ampak nikoli ne vemo in predvsem ne moremo vplivati na to, kako dolgo bodo delovale. Sam sem po obsežnem raziskovanju in primerjavah prišel do zaključka, da je najbolje, če zapiske hranimo na svojem disku (in morda sproti delamo… Beri dalje »

Brane Slevec
Brane Slevec
16 dni nazaj
Odgovor na  Goran Krmac

Če želiš svoje datoteke ohraniti da bodo berljive še čez 30 let, je verjetno najbolje, da uporabljaš standarde iz ‘kamene dobe’ digitalnega računalništva. Za ‘plain’ tekst (npr. Notepad) je to 7-bitna ASCII koda (1961), ki ima svoje ‘korenine’ še v 7 bitni telegrafski kodi, ker pa ima le 128 znakov (2 na 7 potenco), je pač treba žrtvovati sičnike in šumnike. Včasih smo to reševali z YU-ASCII (YUSCII) kodo. 7, 8, 16 ali več bitni Unicode je iz meni neznanega razloga večini uporabnikom računalnikov neznan, čeprav je od ASCII mlajši le 20 let. Razumljive so ostale tudi tekstovne datoteke, ki… Beri dalje »

Brane Slevec
Brane Slevec
14 dni nazaj

Ta možakar (Niklas Luhmann) je izraz ‘popredalčkati’ očitno kar udejanil … kakorkoli že, če sistematično razvijaš neko teorijo kar nekaj desetletij je ‘rdeča nit’, skelet – v tem primeru bolj ali manj urejeni zapiski, seveda nujnost, sploh če se ukvarjaš s ‘teorijo sistema’, v njegovem primeru ‘teorijo družbe’, ki jo je na koncu ‘koncizno’ strnil v tri glavne teme: Sistemska teorija in teorija družbe, Teorija komunikacije in na koncu, kajpak, Teorija evolucije. Za nameček pa je bil najbrž še pregovorno pedantni in sistematični Nemec, tako da ni čudno, da je tiste zapiske neprestano preurejal, dopolnjeval, zaključeval posamezna poglavja in to… Beri dalje »