V torek, 13. aprila 2021, bodo potekale volitve rektorja Univerze v Ljubljani. Kakšen bo njihov izid je težko napovedati, med drugim tudi zato, ker bodo tokrat potekale elektronsko na daljavo, pri čemer bodo imeli glasovi profesorjev bistveno večjo težo kot glasovi članov univerzitetne administracije in študentov.

Moje mnenje je, da v Sloveniji daleč premalo razpravljamo o dejanskem pomenu javnih akademskih in raziskovalnih inštitucij ter o širši družbeni vlogi univerz in inštitutov. Dogodki, kot so volitve rektorja, so zato eden redkih trenutkov, ko lahko postane univerza zanimiva za širšo javnost.

Žal pa mediji velikokrat ne uspejo jasno predstaviti ključnih dilem lokalne akademske skupnosti. Pogosto le bolj ali manj sledijo namigom, ki prihajajo iz posameznih univerzitetnih interesnih skupin. Zato je nekaj dni pred rektorskimi volitvami mogoče pravi trenutek, da na kratko povzamem nekaj vidikov lokalnega univerzitetnega okolja, o katerih se javno ne govori dovolj.

Od daleč se morda zdi, da učiteljski zbor univerze sestavljajo znanstveniki in znanstvenice, ki so z dušo in telesom predani raziskovanju, odkrivanju novega in prenašanju znanja na mlajše generacije. Vsekakor je takšnih pristnih učenjakov veliko, a žal pri odločanju na univerzi nimajo prav veliko moči in vpliva. Zdi se, da se najboljši profesorji držijo bolj zase in so pazljivo tiho, ko se je treba javno izjasniti glede česarkoli, kar se ne tiče njihovega neposrednega dela. Prišli so namreč do spoznanja, da imajo največ svobode pri raziskovanju in pedagoškem delu, če ostajajo čim bolj nevidni.

Med razgovori s kolegi in kolegicami sem opazil tudi, da postaja vedno več profesorjev brezvoljnih, vdanih v usodo in brez energije, da bi v sistemu karkoli spremenili, čeprav se zavedajo, da stanje na njihovi fakulteti ali inštitutu ni dobro. Zaradi slabih odnosov v svojih kolektivih imajo že vsega dovolj, a hkrati pogosto ne zberejo poguma, da bi zapustili akademski svet in si našli zaposlitev drugje. Vseeno jih je kar nekaj dejansko tudi že zapustilo akademsko okolje.

Bistveno boljše volje so univerzitetniki, ki jih ne zanimajo toliko nova znanstvena spoznanja sama po sebi, ampak bolj nizanje objav, citatov, vpisov v Cobiss in nazivov. Radi imajo jasno začrtane poti, po katerih napredujejo, zato jim zelo ustreza razumevanje znanosti kot “zbiranja točk”. Tako namreč vseskozi natančno vedo, kaj morajo v katerem koraku storiti, da bodo prišli stopničko višje v hierarhiji. Ni jim tudi tuje, da občasno najamejo marketinško agencijo, ki v medije pošlje naročene članke. Spremembe trenutnega sistema jim ne dišijo.

Vplivni so na univerzi tudi profesorji, ki akademsko zaposlitev postransko uporabljajo še za pridobivanje poslov oziroma služenje denarja. Ker možnosti za unovčenje podpisa prof. dr. ni povsod enako, nekatere akademske panoge po dodatnih zaslužkih posebej izstopajo.

Pri volitvah rektorja tako nikakor ne gre zgolj za soočenje programov in predlogov, ki so jih kandidati zadnje tedne predstavljali na javnih soočenjih, ampak tudi za spopad dokaj raznolikih interesov, ki v resnici nimajo kaj dosti skupnega z znanostjo in univerzitetnim poučevanjem.

Zato je toliko bolj pomembno, da tudi do sedaj vse preveč tihi univerzitetniki, ki jim ni vseeno, kaj se bo v bodoče pri nas dogajalo z znanostjo in univerzitetnim okoljem, premagajo strah pred morebitnimi posledicami in začnejo bolj pogosto argumentirano javno predstavljati svoja stališča.

Pomemben del “javne službe” univerzitetnikov, znanstvenikov in drugih intelektualcev je namreč tudi to, da se iskreno javno oglašajo z jasnimi argumenti, opozarjajo na težave in predlagajo spremembe. Molk v javnosti nikakor ne sme biti vrlina, tako kot velja sedaj v krogu nekaterih najboljših profesorjev in znanstvenikov pri nas.

Vsekakor se udeležite volitev rektorja Univerze v Ljubljani, če imate volilno pravico!

Za lažje odločanje dodajam še kratko poročilo o kandidatih (žal ne tudi kandidatkah):

  • Igor PAPIČ: njega volite, če želite, da se nič ne spremeni. Obdal se je sicer z nekaterimi všečnimi imeni za prorektorje in pojasnjuje, da se bo lotil reform, ampak ključno vprašanje je, zakaj do sedaj ni več naredil? Je kandidat bogatih tehničnih fakultet, ki si ne želijo sprememb, saj jim trenutno stanje ustreza.
  • Igor LUKŠIČ: njega volite, če bi radi, da bo ezoterika vključena v študijske programe. V nastopih uporablja močno retoriko, govori o velikopoteznih načrtih in dolgoročni viziji razvoja Univerze, vendar za izrečenimi slogani ni čutiti temeljitega razmisleka. Kar se mene tiče je nenavadno, da je sploh med kandidati.
  • Anton RAMŠAK: njega volite, če se vam zdi, da je fizika edina prava znanost, ali pa vsaj veda, po kateri bi se morale zgledovati vse druge akademske panoge. V programu ima sicer dobre ideje, a žal iz njega veje nek občutek akademske večvrednosti fizikov, kar mnoge odbija. Škoda.
  • Gregor MAJDIČ: njega volite, če bi radi, da mogoče res pride do dejanskih sprememb. Ni sicer kandidat, ki bi volivke in volivce takoj prepričal, a vsekakor vliva upanje, da se bo dejansko trudil nekaj narediti tako znotraj Univerze kot za njen vpliv v družbi. Občutek imam, da mu cilj ni le ustvarjanje všečnega videza inštitucije v javnosti.
-
Podpri Kvarkadabro!
Naroči se
Obveščaj me
guest
1 komentar
z največ glasovi
novejši najprej starejši najprej
Inline Feedbacks
View all comments
Janez Demšar
Janez Demšar
1 mesec nazaj

Sašo, odkod ta vera, da lahko rektor res kaj naredi? Celo če bi hotel? Sicer poznam bolj svojo fakulteto kot univerzo, zato sodim le po dogajanju pri nas, vendar … Bo rektor pomahal s čarobno palico in ljudje, ki dejansko odločajo, ne bodo več razmišljali le o parcialnih interesih, temveč o tem, kaj bi bilo dobro za inštitucijo? In ukinil bo preštevanje referenc in citatov — in tega ne bo avtomatsko zamenjalo zaposlovanje in napredovanje po zvezah, saj bomo (no, to bo morda zahtevalo dva zamaha s čarobno palico, ne le enega) znali resno in objektivno izbirati najboljše kandidate? In… Beri dalje »

Last edited 1 mesec nazaj by Janez Demšar