Odgovori kandidatov za rektorja UL

Ustvarjalci Kvarkadabre smo pripravili nekaj vprašanj, ki smo jih zastavili v drugi krog volitev uvrščenima kandidatoma za rektorja Univerze v Ljubljani Gregorju Majdiču in Igorju Papiču. Tule so njuni odgovori.

Vprašanja smo razdelili v sedem tematskih sklopov:

1. ETIČNA ODLIČNOST Kot eno od ključnih vrednot izpostavljate znanstveno odličnost. Bi morala univerza gojiti odličnost tudi na področju etike, poštenosti in pravičnosti svojega delovanja? Kako bo univerza razvijala kompetence diplomantov na področju zelenega prehoda?

Gregor MAJDIČ:
Seveda mora univerza gojiti odličnost tudi na področju etike in etičnega delovanja na vseh področjih. Za raziskovalno področje smo na komisiji za raziskovalno delo že v prejšnjem mandatu pripravili etični kodeks za raziskovalno delo, ki je danes sicer uradni dokument Univerze v Ljubljani, vendar je ostal le črka na papirju, ker niso bili pripravljeni postopki in navodila, kako ukrepati ob kršitvah tega kodeksa, kdo obravnava kršitve in kakšne so sankcije. To bi moralo biti urejeno v mandatu sedanjega vodstva UL, ki pa se temu žal ni posvetilo.
V okviru tega menim, da moramo na UL uvesti tudi izobraževanje za doktorske študente o raziskovalni etiki, tako pri raziskovalnem delu kot pri objavljanju rezultatov, in jih tudi seznaniti z možnostmi, ki jih imajo, če so žrtve neetičnega ravnanja (kako in kje lahko naredijo prijavo in kakšni so postopki za sankcioniranje ter preprečevanje neetičnih praks). V namen takšnega izobraževanja nameravam pripraviti tudi odprt dokument, ki bi različne nepoštene prakse opisoval in bi bil prosto dostopen vsem zaposlenim na UL (delno izhodišče takšnega dokumenta bi lahko bili rezultati vaše anonimne ankete o tem vprašanju, ki ste jo izvedli pred nekaj tedni).
Eden od 11 sklopov mojega programa je ravno večja angažiranost UL pri okoljskih problemih in podnebnih spremembah. Poskrbel bom, da se bomo aktivno udeleževali in tudi sami organizirali javne razprave o okoljskih problemih ter sodelovali pri pripravi različnih strategij. Zelo si bom prizadeval, da se bomo začeli pogovarjati o realnih okoljskih problemih, saj menim, da danes včasih ne vidimo dovolj dobro celotne slike (npr. električni avtomobili niso pomembna rešitev, dokler večino elektrike dobivamo iz teermoelektrarn; resda so elektromotorji nekoliko bolj učinkoviti kot motorji z notranjim izgorevanjem, a v največjem delu le prestavimo lokacijo onesnaževanja) in se ne ukvarjamo z resničnimi problemi. Prizadeval si bom tudi za uvedbo horizontalnega interdisciplinarnega predmeta, namenjenega vsem študentom UL, ki bi študente seznanjal in jih ozaveščal o realnih okoljskih problemih ter idejah za rešitve, hkrati pa bi v okviru takšnega predmeta skozi problemsko učenje tudi skupaj lahko iskali nove inovativne rešitve. Velik poudarek bom dajal tudi tematiki medgeneracijske solidarnosti do prihodnjih generacij, upoštevajoč najnovejše vpoglede s področij kot so antropologija, sociologija in filozofija—in seveda širokim zaledjem vseh drugi inter- in trans-disciplinarnih pristopov.

Igor PAPIČ:
Zagotovo. Zavedam se težav, ki nastajajo v relacijah moči med kolegicami in kolegi. Kar nekaj se jih je obrnilo name in po najboljših močeh sem jim pomagal. Seznanjen sem tudi z raziskavo, ki ste jo opravili na Kvarkadabri glede nepoštenih praks pri raziskovanju in pedagoškem delu, in tudi zaradi tega sem v svoj program vključil vzpostavitev instituta mediacije za mirno reševanje sporov na vseh področjih delovanja Univerze v Ljubljani. Tukaj posebej poudarjam, da mediacija ne pride v poštev pri kazensko pregonljivih zadevah in pri vseh oblikah nasilja, vključujoč spolno nadlegovanje. Vsekakor pa je treba ves čas spodbujati akademsko kulturo, ki nepoštene prakse izključuje. Tudi do sedaj teh problemov nisem pometal pod preprogo, pač pa sem se skupaj s svojimi sodelavkami in sodelavci proaktivno lotil reševanja sleherne težave, na katero sem bil opozorjen.
Kako bo univerza razvijala kompetence diplomantov na področju zelenega prehoda?
Tu obstaja več možnosti, njihov imenovalec pa je interdisciplinarno sodelovanje med fakultetami. Trajnostni razvoj, ki vključuje okoljske, socialne, ekonomske in upravljavske vidike, je možno vzpostavljati le ob interdisciplinarnem oz. meddisciplinarnem povezovanju. To lahko vključuje horizontalno in vertikalno vpeljavo vsebin s področja trajnostnega razvoja v študijske programe, možnost posebnih izbirnih sklopov s predmeti, ki obravnavajo ta vprašanja, in podobno. V tujini imamo že nekaj dobrih praks, po katerih bi se lahko zgledovali. Tak primer je na primer trajnostna univerza Leuphana v Lüneburgu v Nemčiji, ki študentkam in študentom najprej zagotavlja splošno izobrazbo s področja trajnostnega razvoja, v višjih letnikih pa spodbuja interdisciplinarno sodelovanje med njimi na različnih študijskih smereh pri ukvarjanju z vprašanji trajnostnega razvoja. Zagotovo bo svojevrsten okvir zagotavljanja kompetenc na področju zelenega prehoda predstavljal tudi Evropski zeleni dogovor in domači strateški načrt Strategija razvoja Slovenije 2030. V programu sem se zavezal tudi, da bomo sprejeli Akcijski načrt Univerze v Ljubljani za trajnostni razvoj.

2. HABILITACIJSKE TRAČNICE Kako bi prenovili sedanji zelo tog, birokratski, izključujoč in algoritmičen sistem habilitacij? Bi podprli uvedbo univerzalne državne začetne habilitacije? Bi poskusili vzpostavili sodoben “tenure” sistem zaposlovanja univerzitetnih učiteljev? Bi moral imeti vsak temeljni predmet več predavateljev, ki bi se na določen čas menjali? Bi spodbudili vključevanje raziskovalcev v pedagoški proces?

Gregor MAJDIČ:
Menim, da moramo začeti s postopnim prehodom od kvantitativne bibliometrike v kvalitativno ocenjevanje uspešnosti. Več o tem sem pisal v svojem članku, ki je bil pred kratkim objavljen v Časopisu za kritiko znanosti. Zavedam se, da je to v majhnem okolju kot je Slovenija težava zaradi konflikta interesov, a smo del Evropske Unije in lahko to izkoristimo pri takšnem prehodu. Mislim, da je habilitacija na ravni univerze ustrezna, seveda ob vseh mehanizmih, ki preprečujejo samovoljo in zlorabe, sam postopek pa mora biti jasen in transparenten.
Sam vsekakor menim, da so predmeti bolj kvalitetni, če snov študentom predaja več predavateljev, vendar pa je na nekaterih fakultetah problem, da sploh nimamo večjega števila predavateljev za isto področje. Vsekakor bom, tam kjer je to mogoče in kjer imajo zaposlene raziskovalce, spodbujal vključevanje raziskovalcev. Menim, da bi lahko s sodelovanjem z raziskovalnimi inštituti in večjim pretokom kadrov med inštituti in Univerzo vsaj delno rešili tudi težave sobotnega leta in na ta način omogočili, da bi to resnično zaživelo v praksi.
Menim tudi, da bi morali ponovno uvesti nadomestne nastavitve pred upokojitvijo profesoric in profesorjev. Ta mehanizem je bil včasih zelo koristen, žal pa ga že lep čas ni več.

Igor PAPIČ:
Menim, da je habilitacijsko področje tisto, kjer mora univerza ohranjati svojo avtonomijo in zagotavljati standarde kakovosti, ki jih ne določajo partikularni politični, gospodarski ali drugi interesi. Obstoječi sistem habilitacij članicam že omogoča vpeljavo specifik, ki veljajo za njihova znanstvena področja. Zagotovo se strinjam tudi z odmikom od obstoječe kvantifikacije. Ta je sicer že sedaj mišljena kot zagotavljanje vstopnih pogojev, a se je v praksi spremenila v razumevanje, da so kvantitativni vstopni pogoji enako kot zagotovljena pridobitev habilitacije. Zagotovo so potrebne tudi spremembe v nekaterih togih razumevanjih obstoječih pravil. V luči trenutne epidemije je povsem jasno, da je mednarodno vpetost možno meriti na različne načine, ne zgolj s pogojem trimesečnega bivanja v tujini. To bomo spremenili. Treba je tudi okrepiti pomen kvalitativnega dela poročil in delati na tem, da člani in članice komisije res napišejo vsebinsko oceno kandidatovega oziroma kandidatkinega dela. Določene dobre rešitve so že znane in ni treba na novo iskati meril, kako ovrednotiti kakovost raziskovalnega in tudi pedagoškega dela. Prav na spletni strani Dore (San Francisco Declaration on Research Assessment) so objavljeni različni obstoječi modeli, ki večinoma temeljijo na opisu ali samoopisu prispevka raziskovalnega dela k dobrobiti človeka, za skupno javno dobro. Nekateri to merijo skozi vpliv na javne politike, na razvoj znanstvene discipline, skozi optiko prispevka k raznolikosti, poštenosti in družbeni vključenosti in podobno. Menim, da so to dobri zgledi, ki jim moramo slediti.
Strinjam se, da moramo zagotoviti bolj fleksibilne možnosti za to, da posameznik v določenem času svoje zaposlitve več raziskuje in se nato vrne v pedagoško delo in obratno – vključevanje raziskovalk in raziskovalcev v pedagoško delo je dobrodošlo. Sistem pa bi moral biti postavljen tako, da se nihče od vpletenih ne počuti ogroženega oziroma ga skrbi, da ob predaji podgoškega dela tega ne dobi nazaj. Slediti moramo torej temu, da se profesorji in profesorice pri večji vključenosti v raziskovalne projekte (ARRS, EU idr.) pedagoško razbremenijo. Rešitev je pasovno financiranje raziskovalnega dela.

3. MOLČEČA UNIVERZA Matematik France Križanič je pred mnogimi leti zapisal: “Univerze nimamo več in bolje je, da je ni. Klečeča in molčeča univerza je nacionalna sramota, sramota zase in sramota za tistega, pred katerim molči in kleči.” Univerza in univerzitetniki še vedno v veliki večini molčijo in se javno ne izpostavljajo, ko bi bilo dobro, da argumentirano predstavijo svoja stališča. Kaj boste storili, da se zaveza molku prekine oziroma odpravi?

Gregor MAJDIČ:
Eden od osnovnih poudarkov mojega programa, kar sem tudi poudarjal na soočenjih je, da mora Univerza spet prevzeti svoj položaj v družbi. Moramo biti tisti, ki družbo vodimo in usmerjamo, ne pa le tihi opazovalci sprememb. Temu je namenjen celoten 6. sklop mojega programa, glavni poudarki pa so organizacija rednih poljudnoznanstvenih predavanj, redna srečanja z novinarji, organizacija javnih razprav o temah, ki razdvajajo javnost (npr. cepljenje, veliki infrastrukturni projekti, podnebne spremembe), zavzemanje za rubriko znanost v dnevnoinformativnih oddajah na RTV Slovenija in podobno. Univerza se mora odzivati na aktualna dogajanja v družbi. Tudi v trenutni situaciji zaradi bolezni Covid-19 smo veliko preveč tiho in samo sprejemamo, kar nam naloži politika, četudi ukrepi niso vedno strokovno utemeljeni. Javno pojavljanje, pri čemer imam v mislih skupni nastop vseh nas, ki želimo prispevati k razpravam, saj glas UL ni samo rektorski glas, ima pa rektor moč in odgovornost, da ga organizira, bi bilo tudi v trenutni situaciji nujno! Tudi zato, da študenti in študentke vedo, da nam je zanje mar, da niso prepuščeni sami sebi. To bo toliko bolj pomembno, ko se stanje nekoliko normalizira – takrat bomo šele imeli pravo sliko, na katerih področjih vse bomo morali izvajati ukrepe po okrevanju, tako v smislu študijskih procesov kot socialnih in psiholoških posledic zaprtja univerze.

Igor PAPIČ:
Del odgovora na to vprašanje je v prejšnjem odgovoru. Vsekakor moramo spodbujati kritični prispevek zaposlenih na univerzi k družbi in to tudi ustrezno upoštevati, na primer pri habilitacijah. Strinjam se, da moramo v družbi ohranili mesto osrednjega kritičnega intelektualnega središča, ki aktivno prispeva h gospodarskemu, kulturnemu in duhovnemu razvoju naše družbe. Tudi zato imam kot posebno poglavje v svojem programu izpostavljeno sodelovanje z okoljem, v okviru tega pa tudi vzpostavitev javnih forumov, interdisciplinarnih okroglih miz za široko javnost, na katerih bomo razpravljali o aktualnih družbenih in strokovnih vprašanjih, tudi z mednarodno udeležbo, in tako posegali v javni prostor. Podobno načrtujem tudi znotraj univerze: tudi mi sami potrebujemo forum, kjer se lahko pogovarjamo o strateških vprašanjih, ki se tičejo univerze in naše prihodnosti. Načrtujem tudi ustanovitev multimedijskega kanala Univerze v Ljubljani za predstavitve in promocijo raziskovalnih in umetniških dosežkov, pedagoške odličnosti in podobno.
Kako glasna in na kakšen način glasna naj bo univerze, je stvar neprestane razprave in premisleka v dani situaciji. Sam sem že decembra, mesec in pol po zaprtju fakultet, ko se obljube vlade o ponovnem odprtju niso in niso uresničile, v javnost posredoval ostro javno pismo »Izvedba študijskega procesa je resno ogrožena!«, v katerem sem med drugim zapisal: »Na Univerzi v Ljubljani smo ves čas z razumevanjem trenutne situacije predlagali najrazličnejše rešitve, ki ne bi ogrožale zdravja, študentkam in študentom pa bi zagotovile pridobivanje znanja. Trenutni ukrepi in prioritete sproščanja kažejo, da vrednota znanja ni na obzorju odločevalcev. Kot rektor najstarejše in največje univerze v Sloveniji, kot visokošolski učitelj in kot državljan te države ne morem molčati.« Posledica tega poziva je bila, da smo izpogajali vsaj delno odprtje fakultet in akademij za delo v majhnih skupinah ter premaknili odpiranje univerze z zelene v rdečo fazo. Prav tako sem bil v sodelovanje s sindikati februarja letos med prvimi podpisniki »Peticije proti uničevanju javnega visokega šolstva in znanosti«, vsebino katere sem jasno zagovarjal tudi na srečanju s predsednikom vlade na Brdu. Včeraj sem tudi sopodpisal javni Poziv študentske skupnosti Vladi RS, ki so ga pripravili Študentski sveti javnih univerz. Oglašajo se tudi kolegice in kolegi s posameznih fakultet in pri tem jih vedno podprem. Zagotovo smo v trenutni situaciji v izrednih razmerah, ki so neprimerljive s celotnim stoletnih obdobjem Univerze v Ljubljani, a kolegi in kolegice na fakultetah se res izredno trudijo, da bi izpeljali študijski proces v najboljši možni meri. Zagotovo stvari niso optimalne, a brez tega izdatnega skupnega truda vseh na univerzi študij trenutno ne bi potekal tako, kot poteka. Kolegicam in kolegom se za to najlepše zahvaljujem, študentkam in študentom pa prav tako – za njihovo razumevanje in sodelovanje.

4. ODNOS DO ŽENSK Kateri sistemski razlogi so odgovorni za to, da za rektorico ni kandidirala niti ena ženska? Kako boste uredili vprašanje enakosti po spolu pri napredovanjih, sestavah odborov in komisij ter pri opravljanju akademskih funkcij? Kako komentirate informacije, da je na nekaterih tehničnih fakultetah več žensk med prekarno zaposlenimi raziskovalkami kot med pedagoškim osebjem s stabilno zaposlitvijo?

Gregor MAJDIČ:
Verjetno to, da kot družba nismo dovolj zreli, da bi ženskam priznavali enak položaj in enake možnosti, in se zaradi tega ženske pogosto ne počutijo opolnomočene za kandidaturo na takšne funkcije. Sam sem vedno poudarjal pomembnost enakopravnosti in enakovrednosti spolov, ter sistema enakih možnosti, in s tem bom nadaljeval tudi kot rektor. Spremeniti moramo miselnost v družbi, in tu mora biti Univerza ena od tistih inštitucij, ki deluje aktivno v tej smeri. Mislim, da je na tem področju naloga Univerze delovati družbeno aktivno in prenašati ter oblikovati dobre prakse na področju nediskriminacije in enakih možnosti ne samo znotraj UL, temveč širše v družbi. Poskrbeti moramo, da bo sistem enakih možnosti dejansko deloval v praksi in preganjati vse neprimerne prakse. Poudarjati in izpostavljati moramo uspešne ženske in jih spodbujati, da prevzemajo vodilne funkcije. Trudil se bom, da bosta v vseh komisijah enakopravno zastopana oba spola ter vse stroke, saj je delo najbolj učinkovito v mešanih, enakopravnih kolektivih, kar lahko potrdim iz lastnih izkušenj. Preveril bom sisteme oblikovanja komisij in če bodo analize pokazale, da imamo tu problem, se bom lotil reševanja, ali s kvotami ali s kakšnimi drugimi mehanizmi, ki bodo zagotavljali enakovredno zastopanost spolov. Kot UL moramo tudi bolj jasno doreči mehanizem obveznega gostovanja v tujini kot del habilitacije, ki je za oba starša, za ženske pa še toliko bolj, lahko dejavnik odlaganja napredovanja. Hkrati pa ta zahteva, na način, kot je zdaj v habilitacijskih merilih, po mojem mnenju ne opravlja svoje funkcije in pogosto ne prispeva h kvaliteti dela na UL.

Igor PAPIČ:
Na univerzi imamo odlične profesorice in raziskovalke in strokovne delavke, ki jih pri napredovanjih očitno še vedno ovirajo »prozorni stropovi«, »lepljiva tla« in podobni fenomeni, ki jih je zagotovo treba ozavestiti in odpraviti z ustreznimi mehanizmi in dobrimi praksami, ki obstajajo doma in v tujini. V prvi vrsti gre za vprašanje senzibilnosti, za to, da smo na ta vidik sploh pozorni. Računam, da bo k temu prispeval Načrt za zagotavljanje enakosti spolov, ki ga na Univerzi v Ljubljani že pripravljamo v okviru delovne skupine mreže GUILD. Na Filozofski fakulteti, kjer so tak načrt sprejeli že pred enim letom, zelo aktivno obravnavajo in razrešujejo ta vprašanja. Tudi vse aktivnosti, povezane s preprečevanjem spolnega nadlegovanja (sistem zaupnih oseb, strateške smernice itd.), so nastale kot rezultat takega akcijskega načrta in tem dobrim praksam bomo sledili tudi na univerzi kot celoti.
Prekarna pozicija žensk je del širšega strukturnega problema: Slovenija je bila dolgo časa v vrhu evropskih držav z najmanjšim plačnim razkorakom (t. i. »gender gap«), ki je bil manjši od 1 %, v zadnjih desetih letih pa se je ta razkorak povečal na več kot 8 %. Vse to se odraža tudi na univerzi in je posledica fleksibilizacije delovnih mest. Prekarne oblike zaposlitev pogosteje zasedajo ženske. Tudi s tem se bo ukvarjala strokovna skupina, ki pripravlja Načrt za zagotavljanje enakosti spolov.

5. KVALITETEN ŠTUDIJ Kako bi pristopili k povezovanju univerze navznoter in vzpodbujanju interdisciplinarnosti? Kako si predstavljate prihodnost predavanj in povečanja dejanske izbirnosti na ravni predmetov? Kako nameravate digitalizirati univerzo? Nameravate vzpostaviti virtualno spletno okolje za vse učitelje in študente? Kakšne načrte imate za internacionalizacijo univerze v novih epidemioloških okoliščinah?

Gregor MAJDIČ:
Pri izbirnosti menim, da nismo dovolj aktivni in da študentom ni omogočena dovoljšna izbirnost predvsem med fakultetami, da ni na voljo dovolj horizontalnih predmetov, ki bi jih lahko vpisovali študenti različnih fakultet. Pogosto se kot težava tu izpostavlja neusklajenost urnikov, za kar obstoja zelo enostavna in nezahtevna rešitev in sicer, da en dan v tednu na vseh članicah določimo kot dan za izbirne predmete. S tem bi dejansko omogočili, da bi lahko študenti različnih fakultet ali akademij vpisovali in obiskovali posamezne izbirne predmete na različnih članicah. To je zelo enostavna rešitev, ki ne zahteva (pre)velikega angažmaja in dodatnih sredstev, in bi lahko bila že izvedena. Zavzemal se bom tudi za več horizontalnih predmetov, ter več povezovanja med strokami pri posameznih predmetih. Trije primeri horizontalnih predmetov, ki bi jih želel uvesti so npr. a) predmet o okoljskih problemih in podnebnih spremembah, ki bi bil namenjen vsem študentom, b) predmet o spolih, ki bi vključeval tako biološke kot sociološke teorije spola, vanj pa bi bil vključen tudi koncept enakih možnosti in c) digitalna medijska pismenost in javni govor s ciljem ozaveščanja o dogovornem, nesovražnem in strpnem komuniciranju v družbi.
Digitalizacija je neizbežen proces, kjer univerza pogosto caplja za razvojem dogodkov, čeprav ima notranje kadre, ki bi lahko tu oblikovali pot naprej. Hkrati pa je digitalizacija pedagoškega procesa polna pasti, zaradi česar mora tu ves čas potekati aktivna razprava o pozitivnih in negativnih vidikih. Posebnega virtualnega okolja za vse učitelje in študente v prvi fazi ne nameravam vzpostavljati, saj že obstoječa orodja omogočajo oblikovanje takšnih okolij, potrebujemo le strategijo njihove uporabe. Organizirati nameravam spletne platforme, kjer bi lahko zbirali pobude in oblikovali skupna mnenja o pomembnih vprašanjih tako znotraj Univerze kot širše v družbi. Vsekakor je osebna komunikacija izjemnega pomena, a pri tako veliki ustanovi kot je Univerza v Ljubljani je smiselno uporabljati tudi sodobna digitalna orodja, ki omogočajo večjo povezanost in vključenost vseh zaposleni ter študentk in študentov.
Vsekakor nameravam nadaljevati z internacionalizacijo v okviru epidemioloških možnosti, ki pa se bodo upam kmalu izboljšale. Čeprav je pedagoško delo na daljavo preko spletnih orodij problematično in moramo delati vse na tem, da se študenti čimprej vrnejo v predavalnice pa menim, da nam je epidemiološka situacija pokazala tudi eno prednost digitalnih okolij in sicer možnost vključevanja tujih strokovnjakov v pedagoški proces, kar lahko bogati sam pedagoški proces. Sam sem to možnost že uporabil pri svojem pedagoškem delu in v predavanja pri izbirnem predmetu vključil eno predavanje izjemnega strokovnjaka z univerze UCLA, kar so študenti odlično sprejeli. Seveda pa je tudi pri tem treba paziti, da ne bi prihajalo do zlorab in bi nekateri tak način gostovanja tujih profesorjev izkoristili za lastno manjšo obremenitev.

Igor PAPIČ:
V svojem programu kot ključno izpostavljam finančno avtonomijo. Brez ustreznih finančnih okvirov ne bomo mogli izvajati študijskih procesov, vključno z večjo izbirnostjo predmetov. Obljuba države, da bo visokemu šolstvu in raziskovanju namenila 1 % BDP, pa se, kot veste, ne uresničuje. Pri vzpostavljanju meddisciplinarnega sodelovanja menim, da je potreben razmislek o tem, kako študentkam in študentom ponujati širok izbor izbirnih vsebin, kako jim omogočiti, da si svoj študijski program sooblikujejo, hkrati pa se mi zdi, da je potrebno tudi poglobljeno temeljno znanje. Izbirnost je torej nadgradnja, ne moremo pa nadomestiti poglobljenega študija na posameznem znanstvenem področju. To pomeni, da je bolj perspektivno s pomočjo različnih projektov, pa tudi pedagoških pristopov, ki omogočajo sodelovanje med različnimi predmetnimi področji, vzpostavljati sodelovanje med študentkami in študenti različnih študijev, ki imajo po eno strani poglobljeno znanje s svojega področja, po drugi strani pa dovolj prostora in možnosti, da prek sodelovanje z drugimi svoje znanje nadgrajujejo. Korak k dejanski izbirnosti med članicami pa je urniško organiziranje tovrstnih predmetov v rezerviranem času za te predmete.
Ko govorimo o internacionalizaciji, se je treba zavedati, da je to dvosmerni proces. Internacionalizacija ni zgolj »odhajanje v tujino«, pač pa je tudi omogočanje tujim študentkam in študentom, da študirajo v Sloveniji. Na Univerzi v Ljubljani smo zato že pred časom vzpostavili program Leto plus, ki tujim študentkam in študentom omogoča učenje slovenskega jezika in jim podaljšuje čas za opravljanje obveznosti v prvem letniku. Pomemben vidik internacionalizacije je zagotovo projekt Eutopia. To je učna in raziskovalna skupnost šestih evropskih univerz nove generacije (Vrije Universiteit Brussel, CY Cergy Paris Université, Univerza v Göteborgu, Univerza Pompeu Fabra v Barceloni, Univerza v Warwicku in Univerza v Ljubljani), ki je uspešno pridobila pilotni projekt EUTOPIA 2050 (Erasmus+), Univerza v Ljubljani pa je koordinatorica projekta. Namen zveze Eutopia je spodbuditi mobilnost študentk in študentov ter drugega univerzitetnega osebja z novimi načini skupnega poučevanja in učenja ter čezmejnega sodelovanja. Vseh šest univerz si bo prizadevalo skupaj reševati lokalna in globalna vprašanja, pri čemer bodo sodelovale ne le kot institucije, temveč tudi kot evropske regije s podjetji, širšim okoljem in oblikovalci politik. V drugem letu izvajanja pilotnega projekta se že lahko pohvalimo z nekaterimi novimi skupnimi projekti, kot so EUTOPA–SIF (Obzorje 2020 – MSCA COFUND Fellowship Programmes), projekt EUTOPIA–TRAIN (Obzorje 2020 – Science with and for Society – SwafS) in program skupnih doktoratov – EUTOPIA PhD co-tutelle program, trenutno pa čakamo še na rezultate razpisa v okviru projektne prijave programa Green Deal.
Področje digitalizacije Univerze v Ljubljani pokriva Digitalna UL. To je bil sprva projekt, ki smo ga ob končanju ohranili kot trajni del strateškega razvoja Univerze v Ljubljani na področju digitalizacije. V trenutnem obdobju so se ukvarjali predvsem z zagotovitvijo ustreznih rešitev za hibridno izvajanje študijskega procesa, v nadaljevanju, po epidemiji, pa bomo obstoječe rešitve zagotovo nagradili in tisto, kar so bili pozitivni vidiki dela na daljavo (npr. možnost tujih gostujočih profesorjev prek povezave) ohranili in razvijali naprej. Pomemben segment delovanja Digitalne UL je tudi didaktika v spletnem okolju.

6. KOMUNICIRANJE ZNANOSTI Univerza zaenkrat še nima urejenega akademskega področja komuniciranja znanosti, ki ni pomembno le za vzpostavljanje kvalitetnega dialoga stroke s splošno javnostjo, ampak tudi za krepitev razumevanja in sodelovanja med vedami. Kako nameravate to pomembno dejavnost znanstvenikov ustrezno ovrednotiti, da ne bo več akademsko ničvredna?

Gregor MAJDIČ:
V času svojega vodenja komisije za raziskovalno delo smo med drugim predlagali, da bi se v habilitacijska merila vključilo tudi popularizacijo znanosti (poljudnoznanstveni članki ali druge oblike približevanja znanosti široki javnosti) a to žal ni bilo sprejeto na habilitacijski komisiji UL. Vsekakor se zavedam pomena komuniciranja z javnostjo, kar nenazadnje izkazujem s svojim zelo angažiranim delovanjem pri popularizaciji znanosti s pisanjem poljudnoznanstvenih člankov in sodelovanjem v radijskih in televizijskih oddajah, pa tudi s pisanjem družbenokritičnih člankov za različne slovenske časopise in revije. Vsekakor bo eden od pomembnih ciljev mojega mandata približanje znanosti široki družbi ter vrniti Univerzi in znanju nasploh ugled v družbi, kar bomo dosegli z različnimi načini komuniciranja, od katerih sem nekatere že opisal pri odgovoru na vprašanje 3.
Komuniciranje znanosti je v svetu eno najhitreje razvijajočih se področij, naša univerza pa je tu žal pridelala precejšnje zaostanke. Zato bom med drugim spremenil celotno komuniciranje Univerze navzven, hkrati pa bo Univerza aktivno podprla nekatere portale in pobude, ki se že ukvarjajo s tem področjem ter jim ponudila sodelovanje (Alternator, vaš portal ter drugi). Spodbujal bom tudi nastanek novih predmetov ali interdisciplinarnih programov s tega področja.
Tudi na tem področju moramo doseči široko sodelovanje (seveda prostovoljno, tistih, ki to želijo), saj se danes pogosto dogaja, da se niti znotraj posameznih članic ne poznamo dovolj dobro in ne poznamo vseh naših ekspertiz, še večja težava pa je to na ravni celotne Univerze. Zato bomo organizirali skupne dogodke kot so javne razprave, predavanja in podobno, ki bodo namenjena tako notranjemu kot zunanjemu okolju. Oblikovali bomo tudi spletne platforme za razprave o različnih vprašanjih. Menim, da so lahko takšne spletne platforme odlično dopolnilo klasičnim načinom komuniciranja in da bi lahko znotraj zelo velike Univerze preko takšnih spletnih platform zbirali različne pobude, pa tudi mnenja različnih strok po pomembnih vprašanjih, na katera bi se UL morala odzivati (npr. zadnji tak primer je bil zakon o vodah, o katerem bi morala po mojem mnenju tudi UL povedati svoje mnenje, pa je bila povsem tiho).

Igor PAPIČ:
Na to vprašanje sem odgovoril že pri odgovorih glede habilitacij in glede pojavljanja univerze v javnosti (glej zgoraj, točki 2 in 3). Na kratko: (1) ustrezno ovrednotenje strokovnega dela v javnosti, pri komuniciranju znanosti, oblikovanju politik itd., v habilitacijskih merilih; (2) vzpostavitev javnih forumov oziroma interdisicplinarnih okroglih miz o aktualnih družbenih, političnih, kulturnih in strokovnih vprašanjih za široko javnost; (3) ustanovitev multimedijskega kanala Univerze v Ljubljani za predstavitve in promocijo raziskovalnih in umetniških dosežkov, pedagoške odličnosti in podobno.

7. AKADEMSKA NEKULTURA Pri Kvarkadabri smo nedavno izvedli odmevno anketo o kršenju pravil in vrednot znanosti. Iz zbranih odgovorov sledi, da večina opozarja predvsem na: najrazličnejše oblike izkoriščanja in oškodovanja MLADIH znanstvenikov in znanstvenic, veliko različnih oblik zlorabe VODSTVENIH položajev v znanosti, goljufanje pri AVTORSTVU raziskav in v procesu objavljanja, toleriranje SLABE in LAŽNE znanosti, neobstoj in neaktivnost MEHANIZMOV ZA OPOZARJANJE na kršitve pravil, razširjenost neformalne kulture SKRIVANJA, pometanja pod preprogo, toleriranja kršitev in kaznovanja žvižgačev. Kako konkretno se boste lotili razreševanja teh zelo resnih težav?

Gregor MAJDIČ:
Kot sem napisal že pri odgovoru na vprašanje 1 smo za raziskovalno področje na komisiji za raziskovalno delo pod mojim vodstvom že v prejšnjem mandatu pripravili etični kodeks za raziskovalno delo, ki je zdaj uradni dokument Univerze v Ljubljani, vendar je ostal le črka na papirju, ker niso bili pripravljeni postopki in navodila, kako ukrepati ob kršitvah tega kodeksa, kdo obravnava kršitve in kakšne so sankcije. To bi moralo biti urejeno v mandatu sedanjega vodstva UL, ki pa se temu žal ni posvetilo. Če bom dobil zaupanje volilcev, bom poskrbel, da se bo to uresničilo in da bo preprečevanje neetičnih praks dejansko zaživelo na Univerzi v Ljubljani. Zagotovili bomo mehanizme prijavljanja (in sankcioniranja) nepoštenih praks na način, da bodo prijavitelji zaščiteni in zaradi opozarjanja na nepravilnosti ne bodo ogrožene njihove akademske kariere. Uvedli bomo izobraževanje mladih, ki začenjajo svojo akademsko kariero, v okviru katerega jih bomo seznanili z etičnim delom v raziskovanju. Ustvariti moramo akademsko okolje, ki bo temeljilo na transparentnosti, odprtem razpravljanju in strogem razumevanju etičnih načel akademskega življenja in delovanja.

Igor PAPIČ:
Na to vprašanje odgovarjam že pri prvem vprašanju. Na Univerzi bomo vzpostavili poseben institut mediacije, ki bo predstavljal varni prostor, osvobojen razmerij moči, za razreševanje tovrstnih nesprejemljivih praks. Razmišljamo tudi o vzpostavitvi varuha pravic zaposlenih ter študentk in študentov. Ob tem pa vedno poudarjam, da je treba delovati preventivno in proaktivno, kar pomeni gojenje akademske kulture, ki tovrstnih praks ne bo dovoljevala. Vodstvo univerze je zagotovo zavezano k tovrstnemu delovanju.

Gregor MAJDIČ:
Več o mojih razmišljanjih o podobnih vprašanjih, kot ste mi jih zastavili zgoraj pa lahko tudi preberete v mojih člankih v različnih slovenskih časopisih:

• Namesto trikotnika diamant znanja (Sobotna priloga,2020)
• Okrogla miza o vrednotenju raziskovalnega dela (2020)
• Delo Sobotna priloga (Evropska sredstva 2019)
• Delo Sobotna priloga (alternativna znanost, 2015)
• Netenje plamena želje po znanju, ne polnjenje posode s podatki (Sobotna priloga, 2021)
• Intervju (Dnevnik, 2020)
• Kaj narediti z evropskimi sredstvi (Delo, 2018)
• Kako spremeniti znanstveno objavljanje in vrednotenje raziskovalnega dela v času odprte znanosti (Časopis za kritiko znanosti, 2021)

-