Medijska kampanja in znanost

    Danes zjutraj so na radiu objavili, da bo vlada menda umaknila člen, ki omogoča izvajanje predavanj na univerzah v Sloveniji (tudi) v angleščini. S tem je dobro organizirana kampanja slovenistov, pisateljev in nekaterih humanistov dosegla začrtan cilj. Znanstveniki lahko iz tega potegnemo nauk, kako se je potrebno lotiti kampanj v Sloveniji. Smo si res sami krivi, če smo tiho, poskušamo delati znanost s sredstvi, ki so na voljo in nam je škoda časa za javne nastope?

    Vse to je res, pa vendar ne gre samo za to. V tej kampanji so imeli slovenisti izdatno podporo medijev. Ni jim prišlo na misel, da bi na javna srečanja povabili koga z drugačnim mnenjem. Moje mnenje je seveda, da se morata slovenska znanost in visoko šolstvo bolj internacionalizirati in da ne bomo dobili kvalitetnih študentov, če ne bodo imeli možnosti študirati v jeziku, ki ga razumejo. Pod takšnimi pogoji bomo bolj težko bomo dobili evropski denar za pretok doktorantov iz tujine. V tem prispevku niti ne bi želel ponavljati argumentov.

    Gre za to, da sem prispevek na temo internacionalizacij visokega šolstva poslal v Delo že pred pol leta, vendar ga nikoli niso objavili. V Dnevniku so nato v zelo korektnem prikazu nasprotnih dejstev objavili nekaj mojih stališč, v Delu pa so sistematično objavljali večstranske prispevke nasprotnikov uporabe angleščine, vključno z dvodelnim esejem Rastka Močnika, upokojenega diplomata Toša, pisateljev, slovenistk itd. Ko sem videl, da z zelo redkimi izjemami (rektor, prof. Tom Turk) v medijih ni predstavljenih argumentov zagovornikov internacionalizacije, sem napisal nov komentar na prispevek g. Petra Toša objavljenega 24. septembra, v katerem sem navedel kako slovenski znanstveniki na tujih univerzah, npr. na Dunajski univerzi, brez težav že več let predavajo v angleščini, celo nasprotno, zelo cenjeni so zaradi svoje strokovnosti. Urednica sobotne priloge Dela mi je prejšnji torek sporočila, da bodo moje pismo objavili ta teden. Ko pa sem v soboto zjutraj odprl časopis, sem zaman iskal svoje pismo (tega prilagam, če ga kdo želi prebrati, da ne bo pisanje povsem zaman). Namesto tega sem lahko prebral dvostranski prispevek pisatelja Žabota, kjer ponavlja iste grožnje o obstoju slovenstva in obtožuje nasprotnike, da ne znajo niti slovenščine kaj šele angleščine. S tako pristransko podporo medijev je seveda soočenje argumentov farsa in rezultat znan vnaprej.

    Posledica umika tega člena predloga zakona bo najbrž nadaljevanje statusa quo, torej zaprtosti in samozadostnosti na slovenskih univerzah. Morda pa bodo prišli nasprotniki internacionalizacije na okus in se bodo lotili še rušenja mednarodnih recenzij projektov. Saj res, zakaj bi tujec odločal namesto nas kakšna znanost je prava za nas? Zakaj bi bilo pomembno, če kdo v svetu sploh prebere naše znanstvene razprave? Na nekaterih področjih raziskovalci res ne dosegajo niti enega citata v mednarodno recenziranih revijah. Po mojem mnenju takšna dejavnost najbrž spada bolj pod kulturni namesto pod znanstveni resor.

    Daleč bolj pomemben problem kot možnost poučevanja na univerzi tudi v angleščini je večletna podhranjenost znanosti. Znanost je izgubila več kot 30% v primerjavi z letom 2008. Posledice občutimo znanstveniki na vseh področjih – zniževanje sredstev za raziskovalne projekte, tako da včasih celo najbolje ocenjeni projekti ne dobijo financiranja, zamik začetka financiranja projektov kar dodatno zmanjšuje sredstva, manjšanje števila mladih raziskovalcev, zastarelost opreme, nizka cena ure v primerjavi z raziskovalci v Zahodni Evropi, nizko financiranje JRO. Kljub besedam o vladni podpori znanosti v medijih v zadnjih dneh pa proračun pokaže povečanje sredstev za ARRS za pičlih 900.000 € !!! Proračun ARRS bi moral biti v skladu z Raziskovalno inovacijsko strategijo, ko je je sprejel Državni zbor leta 2011, letos večji za približno 130 milijonov. Resnična podpora znanosti bi se odražala že če bi financiranje ARRS vrnili na normalni predkrizni nivo, da bi lahko izvajali normalne razpise projektov in usposabljali nov znanstvenike, da bi lahko razvili svoje potenciale. Za to bi  bilo potrebno v proračunu za naslednje leto zagotoviti dodatnih 40-50 milijonov. Slabše kot to, da mladi talenti odhajajo v tujino je, da če se ti mladi ljudje vdajo v usodo, prestavijo v prosti tek in možgane uporabljajo v službi samo toliko kot je nujno potrebno oz. jih prihranijo za svoj prosti čas.

    Mislite, da koga izven Slovenije skrbi za slovensko znanost? Če želimo biti podizvajalci razvitih držav zaradi nizke cene delovne sile bodo naši partnerji v EU prav tako, morda še bolj zadovoljni. Sami si bomo krivi, če bo uspeh slovenskih znanstvenikov na najbolj zahtevnih ERC projektih še naprej tako boren. Češka in Poljska sta v preteklih podprli celo mrežo izjemno dobro opremljenih in financiranih raziskovalni središč, katere so odprli za znanstvenike iz celega sveta.

    Zdaj pa poanta prispevka – se bomo znanstveniki pripravljeni angažirati, da bi v javnosti predstavili zaskrbljujoče razmere v financiranju znanosti in podprli kampanjo za povečanje že v proračunu za naslednje leto? Nas bodo mediji podprli in objavljali prispevke na to temo, ne samo en teden ampak več mesecev? Se bodo zagovorniki slovenstva prav tako angažirali za povečanje javnega financiranja znanosti? Menim, da je odlična znanost vsaj tako pomembna za prihodnost Slovenije kot skrb za slovenski jezik, ki naj ne postane jezik hlapcev in dekel, če morda bolje slišijo na takšne navedbe.

    Roman Jerala


    Odziv na prispevek Petra Toša “Zbudimo se iz prepričanja, da slovenščina ni več ogrožena” v Delu 24.septembra 2016

    Prispevek gospoda Petra Toša je eden od cele serije prispevkov, ki napovedujejo usodne posledice za obstoj slovenskega naroda zaradi omogočanja predavanj na univerzah v Sloveniji delno tudi v angleškem jeziku in ponavljajo enake argumente in svarila. Vsebina pisanja bolj spada v čase pred utemeljitvijo slovenščine kot nacionalnega jezika kot na pogled samozavestne nacije, polnopravne članice mednarodne skupnosti in Evropske unije, kjer je slovenščina eden od uradnih jezikov. Znanje tujih jezikov je nepogrešljivo za znanstvenike, tehnike, podjetnike in kot dojema javnost v odzivih na okorno izražanje nekaterih naših voditeljev tudi za politike.

    Eden od večjih problemov Slovenije je pretirana težnja po omejevanju in administriranju. Zakaj ne bi smeli prepustiti akademikom presoje o izvajanju posameznih predavanj na univerzi (še posebej na višjih stopnjah) v angleščini, če bodo prisotni tudi študenti iz tujine? Če bomo predpisovali, da morajo tuji predavatelji predavati v slovenščini ali da morajo v nekaj letih opraviti izpit iz znanja slovenščine bomo imeli tujih strokovnjakov še manj kot sedaj, ko jih je zelo malo. O tem kako je v tujini, je bilo zapisanih veliko dezinformacij. Poglejmo raje kako je s slovenskimi akademiki v tujini? Na Finskem ali v Nemčiji na univerzah, ki so na lestvicah uvrščene precej bolje kot slovenske, raziskovalci slovenskega rodu vodijo raziskovalne skupine in predavajo študentom v angleščini. Če Slovenka na dunajski univerzi lahko študentom predava v angleščini, zakaj ne bi mogel Avstrijec v angleščini predavati na ljubljanski univerzi? Nihče od slovenskih predavateljev v tujini ni zahteval potrdila o znanju angleščine kaj šele o znanju nacionalnega jezika; dokazujejo se z objavljenimi članki in predavanji, saj je jasno, da je obvladovanje strokovne angleščine za vrhunske znanstvenike razumljivo samo po sebi. Enako velja tudi za prijave na nacionalne raziskovalne projekte v angleščini, ki v evropskih državah vključujejo mednarodne recenzije.

    V tekstu g. Toša je vidno nerazumevanje delovanja znanosti, ki je lahko samo globalna. Slovenske znanosti ni, je samo znanost, ki jo delajo Slovenci ali znanstveniki v Sloveniji in je mednarodno preverljiva, vsaj na področjih, ki jih v angleščini označujejo kot »sciences«. V znanosti ima mednarodna izmenjava dosežkov in idej nenadomestljivo mesto. Če želimo v pritegniti talente od drugod in širiti vedenje o naših dosežkih moramo to narediti tako, da bo razumljivo čim večjemu krogu. Lahko se samo začudim zahtevam nekaterih piscev, ki predlagajo npr. da bi morali biti dosežki slovenskih znanstvenikov objavljeni najprej v slovenščini, kar ne velja niti za jezike z bistveno več govorci, kot so nemščina ali francoščina. Odkrito povedano ne poznam niti enega pomembnega dosežka vsaj na področju naravoslovja, ki bi bil objavljen v slovenščini, preceja pa je dosežkov slovenskih znanstvenikov objavljenih v angleščini. Za slovensko terminologijo lepo skrbijo strokovna društva, kot je npr. Slovensko biokemijsko društvo in druga, ki imajo dobro delujoče terminološke komisije, pa čeprav na nacionalnih kongresih z mednarodno udeležbo predavamo v angleščini. V Nemčiji številni nemški profesorji od svojih študentov zahtevajo, da napišejo magisterij ali doktorat v angleščini, da omogočijo čim boljšo diseminacijo dosežkov.

    Za uspeh Slovenije je bolj pomembno, da bomo preko naših uspehov prispevali k promociji Slovenije kot dežele znanja v svetu kot pa da bi se zapirali pred vdorom tujcev in angleščine v slovensko znanost. Tuji študenti in predavatelji so najboljši promotorji Slovenije v svetu, pa čeprav se bodo morda naučili samo nekaj slovenskih besed. Menim da potrebujemo precej več samozavesti in se moramo znebiti kompleksa majhnosti in ogroženosti. Na področju znanosti imamo zagotovo dosežke s katerimi se lahko samozavestno predstavimo v svetu.

    Prof. dr. Roman Jerala, Ljubljana

    12 KOMENTARJI

    1. Na žalost se nekateri ne zavedajo, da je znanost praktično edina dejavnost, kjer je konkurenca tudi dejansko globalna. Moja publika je prej nek tip v Čilu, kot pa kolega pri sosednji mizi. Slovenistom je ideja, da vsi ostali nismo omejeni na to mini državo, kot tista tabletka v Matrici…
      Nesporno je bil lastni jezik ključen dejavnik pri formiranju univerz (in države). Ampak prav tako nesporno je imela tudi cerkev nekoč, daleč nazaj, pozitiven vpliv na šolstvo (in jezik). Pa najbrž nihče od zagovornikov trenutnega statusa quo ne bo zahteval, naj se cerkvi vrne ta vloga.

    2. Vsekakor se strinjam, da bi predavanja v angleškem jeziku odprla možnost študija v Sloveniji tujim študentom, ki bi, če že ne drugače, prispevali h konkurenci na študijskih programih. Morda bi to pomenilo malo manj sanjačev in vsem poznanih večnih študentov. Dvomim sicer, da bi to rešilo vse probleme Univerze v Ljubljani, bi bil pa dober začetek. Kljub temu pa sem se tu oglasil, ker se mi zdi, da je raven slovenskega jezika na visokošolskih programih zastrašujoče nizka, kar je po mojem mnenju neposredna posledica nerabe jezika in usmerjenosti k strokovnosti na račun sloga in pravilne rabe jezika. Konec koncev noben profesor ali asistent ne odbija točk zaradi slovničnih napak. Tudi v vašem tekstu jih je nemalo. Kaj ko bi od sebe zahtevali pravilno rabo jezika in od oblasti proste roke pri poučevanju v angleščini?

    3. »Daleč bolj pomemben problem kot možnost poučevanja na univerzi tudi v angleščini pa
      je večletna podhranjenost znanosti. Znanost je izgubila več kot 30% v primerjavi z letom 2008.”

      Ali lahko prosim razložite zakaj se kot član ZSA ARRS niste zavzeli in v delovni načrt ARRS že za leto 2016 vključili prijavo na razpis MSCA COFUND? S tem bi vendar znatno lahko povečali slovenski proračun za znanost in sicer z do 20 mio. € , sočasno bi podprli tudi internacionalizacijo, ki je osnova MSCA programom. Se vam ne zdi sramotno, da je slovenska agencija ARRS tako nesposobna, da zaradi njene nesposobnosti ostaja Slovenija tudi po 10-ih letih edina država v Evropi, ki ne črpa iz MSCA COFUND sklada? Te razpisi namreč potekajo že od leta 2007, Hrvaška npr. je dobila 100-ti projekt leta 2012, ko je bila ARRS drugič neuspešna.

      Se vam ne zdi sramotno, da ARRS že leta ne upošteva argumentirane kritike na neprimeren način razdeljevanja sredstev za znanost, diskriminatorne prakse in netransparentne razpise pa naj jo izpostavimo slovenski raziskovalci ali pa institucije iz tujine? Zakaj kot član ZSA ARRS niste podprli enofaznega projektnega razpisa, ki bi odpravil favoriziranje oziroma »izbrance – direktno uvrščene v drugo fazo«?

      • Ni bilo tako, da če eden član programske skupine prijavi, se direktno uvrsti v drugo fazo? NAša ustanova je pred leti izgubila financiranje en PS (pa ne zaradi slabih rezultatov), po pritožbsh je uradnik na agenciji izjavil “ste še mladi, se boste prijavljali na projekte”. Sedaj pa spet preferirajo člane programskih skupin.

    4. Od začetka sem nasprotoval tej škodljivi zamisli o predavanjih v angleškem jeziku, upajmo da je res zmagala zdrava pamet.

      KAr se ostalega tiče, naj avtor ne pričakuje neke javne podpore. Rekli bodo, da je itak poraba proračunskega denarja za dejavnost katere koristi se težko kratkoročno opredelijo in da pač ni…

    5. Podpiram članek avtorja, težko je napisati članek brez napak in tudi brez posploševanja gre težko, vendar je treba reči bobu bob.

      Če želimo skupaj naprej k enotnemu človeštvu, ki stremi k deljenju dobrin in znanja se moramo odpreti svetu.

    6. Debate okoli jezika so vedno čustvene, predvsem (ali: tudi) zato, ker je materni jezik ena zadnjih instanc, kamor se lahko zatečemo, ko se nam vse ostalo podre (lahko rečem, da mi ni všeč (mini) Slovenija kot država, ne morem reči, da mi ni všeč slovenščina – konec koncev je nimam s čim zamenjati (lahko pa se seveda pretvarjam)). Sem slovenist in nekako razumem večinoma vse, kar je bilo povedanega v prid slovenščine kot jezika, ki žal odseva svoj narod – nemoč pred lastniki resne moči. Z njimi se v tem strinjam, jezika in kulture ni moč ločiti in vsako dejanje, ki gre v nasprotni smeri od entropične anglicizacije, je, kar se tiče mene, dobro.

      Hkrati pa ni moč spregledati dejstva, da je bil odziv teh istih ljudi, kolikor ni bil hinavski, nekako predvidljivo konservativen. Prof. s FF, Miran Hladnik, je imel nekoč predavanje o tem, kako se slovenska literatura, vsaj zgodovinska, ki je njegovo področje, spopada s tujim, danes bi rekli Drugim. Ne spomnim se več natančno, vendar je ena od pogostih rešitev tega nasprotja preprosto ignoriranje: tuje ne obstaja. Naj me vrag, če ni šlo tu za eno od instanc te strategije, ki, Mazzini bi znal bolje povedati, verjetno izvira iz naše preteklosti. Vendar, dovolj o tem, dejstvo je, da velik del tega, kar imenujemo naravoslovne znanosti, res nima s kulturo, iz katere izhaja, nobene zveze; prav to je tudi jedro tiste slavne Galilejeve formulacije, da ni znanosti brez matematike, kar je pravzaprav reduciranje našega opisa na tisto, o čemer se vsi strinjamo. Koliko je jezik odgovoren za vse ostalo, kar v znanosti ni matematika (torej sporočanje idej) si ne upam kar tako trditi, a ne verjamem, da obstajajo nepremostljive ovire. Večjezičnost je bila v preteklosti praktično differentia specifica izobražencev, ne vem, zakaj bi bilo danes drugače

      Slovenščino v znanosti, če jo bo kdaj (ali če jo je že zdaj) treba rešiti pred čim, bo lahko rešila samo prizadevnost vpletenih in noben vladni predpis. Če pa bo dotični znanstvenik len in ne bo poskušal svojega znanja nikoli formulirati v slovenščini, bo tisti košček za slovenščino čez čas gotovo zaprt. Če bo pošten, se to ne bo zgodilo, zdaj pa – stavimo na poštenost slovenskih znanstvenikov. Jaz bi.

    7. V tej luči velja tudi omeniti, da je ARRS poleti sprejela Pravilnik o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o postopkih (so)financiranja, ocenjevanja in spremljanju izvajanja raziskovalne dejavnosti. Sedaj naenkrat ni več ocene A, ampak sta pomembni A1(publikacije) in A3 (denar izven ARRS). Citati se sicer navajajo, ne gredo pa več v skupno oceno. A3 je po mojem mnenju smešnica, saj če gre za raziskovalni denar, se mora le ta odraziti v oceni A1 (in A2, ko je še obstajala, ne glede na precej čuden način normiranja citatov).

      Spremenila se je tudi priloga, določa podrobnosti o vrednotenju publikacij. Izjemni dosežki A” so določeni članki (glede na rang revije, JCR in tudi SNIP) in monografije nad 100 strani izdane pri tujih založbah s seznama Agencije (kdo in kako založbo uvrsti na seznam mi še trenutno ni jasno). Do sem vse lepo in prav. V oči pa pade vrednotenje monografij po 2C:

      Znanstvena monografija (2.01) ali znanstvenokritična izdaja vira (2.28), ki imata število
      strani med 20 in 100, ali znanstveni zemljevid (2.01),
      – znanstvena monografija (2.01), izdana pri založbi s seznama agencije ali pri kateri koli
      drugi založbi (domači ali tuji), če je monografija s humanističnih ali družboslovnih področij (po
      vrstilcu UDK) in se vrednotenje izvaja za humanistiko ali družboslovje,
      – urednik znanstvenokritične izdaje vira (2.28),
      25 točk,
      – znanstvena monografija (2.01), izdana pri tuji založbi,
      10 točk,
      – znanstvena monografija (2.01), izdana pri domači založbi,
      10 točk.

      Torej za agencijo je enako vrednotenje 2C za monografijo z npr 99 stranmi izdano pri tuji založbi s seznama agencije z monografijo izdano pri domači založbi z 21 stranmi (razen minimalne razlike v točkah, ki pa se v A1 oceni odrazi minimalno).

      Zakaj je kvantitativni mejnik 100 strani in komu je tako odgovarjalo, ostaja vprašanje. Ravno tako ostaja vprašanje zakaj so popolnoma izključili citiranje.

      Podobno so naredili pri vrednotenju poglavij v monografijah s seznama Agencije: 3A (in s tem A’) so poglavja v monografijah izdana pri založbah s seznama agencije nad 30 stranmi, 15-29 strani so 3B (in A’) , pod 15 strani (3C) pa ni razlike med založbami (razen v minimalnem številu točk). Kljub temu pa je tukaj vsaj nek logičen preskok med različnimi obsegi poglavij, ne tako kto pri celotnih monografijah, kjer je za 21 strani enako vrednotenje kot za 99.

      In glavno vprašanje: zakaj sploh ta pravilnik nenehno spreminjajo. Raziskovalci so v tekmi, kjer pa se pravila nenehno spreminjajo.

    PUSTITE KOMENTAR

    Vpiši svoj komentar!
    Prosimo vpišite svoje ime

    This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.