Preden otroci odidejo na počitnice, imajo v marsikateri šoli po svetu navado, da na zaključno slovesnost ob podelitvi spričeval povabijo uspešne posameznike, po možnosti nekdanje učence, da mladim v kratkem nagovoru predstavijo kakšno pomembno življenjsko modrost, ki jim bo morda olajšala prehod iz otroštva v svet odraslih.

V naših krajih takih nagovorov pred velikim avditorijem otrok, staršev in učiteljev praviloma ne prirejamo. Deloma zato, ker nimamo tradicije javnega nagovarjanja množic zunaj ozkega konteksta politike in kulturnih proslav, po drugi strani pa je res, da uspešni posamezniki starejše generacije pri nas težko iz osebnih izkušenj kaj koristnega povedo mlajši generaciji, saj se je svet, v katerega vstopajo mladi danes, v vmesnem času močno spremenil.

Verjetno najslavnejši nagovor ob koncu šolskega leta je imel leta 2005 Steve Jobs, ko je na Univerzi Stanford študentom med drugim povedal: »Vaš čas je omejen, zato ga ne zapravite tako, da ga živite za koga drugega. Naj vas ne omreži dogma, da je treba živeti po spoznanjih drugih. Ne pustite, da se vaš notranji glas utopi v šumu tujih mnenj. /…/ Vaše delo bo zapolnilo pomemben del vašega življenja in edini način, da boste res zadovoljni, je, da počnete tisto, v kar resnično verjamete.«

Govorci pri iskanju življenjskih modrosti praviloma izhajajo iz lastnih izkušenj, ki jih poskušajo posplošiti v za vsakogar uporabne nasvete. Raziskovalka inovativnosti Melissa A. Schilling je pred kratkim poskušala priti do podobnih nasvetov po malo bolj sistematični in zato bolj zaupanja vredni poti. V knjigi Quirky: The Remarkable Story of the Traits, Foibles, and Genius of Breakthrough Innovators Who Changed the World (PublicAffairs, 2018) je analizirala življenjepise najuspešnejših znanstvenikov in izumiteljev ter v njihovih življenjskih zgodbah našla nekaj zanimivih skupnih lastnosti.

Med drugim je ugotovila, da je zelo pomembna značilnost najbolj ustvarjalnih ljudi, da jih ni strah neuspeha. Bojazen pred zavrnitvijo in morebitnim zasmehovanjem je močna zavora, ki velikokrat povzroči, da marsikatero idejo raje obdržimo zase, čeprav se nam zdi pomembna. Ker vnaprej nihče ne more vedeti, katera ideja se bo na koncu izkazala za uspešno, je za inovativnost nekega okolja zelo pomembno, da morebitni neuspeh ni dojet kot znak, da je nekaj narobe s predlagateljem ideje.

Najbolj inovativna podjetja in organizacije se zavor, ki izvirajo iz strahu pred zavrnitvijo, dobro zavedajo, zato so uvedli posebne nagrade za ideje in projekte, ki iz različnih vzrokov ne uspejo. Ugotovili so namreč, da je treba za vzdrževanje kreativnega okolja, ki je odprto za nove ideje in prijazno do inovativnih posameznikov, ljudi neprestano opominjati, da je pot do pomembnih dosežkov nujno tlakovana tudi z etapnimi neuspehi.

Žal lahko hitro ugotovimo, da v slovenskem okolju trenutno nismo kaj dosti tolerantni do občasnih neuspehov, ki so pomemben del kreativnega procesa. To se dokaj nazorno opazi že v našem šolskem sistemu. Pri prehajanju iz osnovne šole na gimnazijo se selekcija v večini primerov opravi le na podlagi povprečja ocen, vsakršno odstopanje od najvišjega števila možnih točk pa se hitro pozna pri oženju možnosti otrokove izbire.

Če pustimo ob strani vprašanje, koliko je izbira šole v resnici pomembna, je sporočilo, ki ga otroci v takem sistemu ponotranjijo, da so majhni etapni neuspehi nekaj slabega. To je v popolnem nasprotju z ugotovitvami, do katerih so prišli s preučevanjem najbolj ustvarjalnih in uspešnih okolij. Samo pomislite, kdo od vaših znancev, katerih dosežke v življenju cenite, je imel v šoli pri vseh predmetih skoraj samo najvišje ocene?

Druga pomembna značilnost najbolj inovativnih ljudi je, da razvijejo močan občutek samozavesti na strokovnem področju, ki se mu posebej posvetijo. Praviloma že kot mladi veliko berejo in razmišljajo v samoti, stran od pritiskov avtoritet in mnenja večine, tako da vzpostavijo lasten vrednostni sistem, ki mu nato zaupajo. Prav to jim omogoča, da razmišljajo z lastno glavo in sledijo lastnim idejam tudi, ko okolica meni, da so v zmoti.

Če imajo otroci v nekem okolju pred seboj bolj ali manj eno samo možno pot razvoja, na kateri so edini kriterij napredovanja na naslednjo stopnjo ocene, se bodo seveda pokorili in delali predvsem tisto, kar učitelji od njih zahtevajo. Tako bodo po dosežkih na papirju morda zelo uspešni, malo pa je verjetno, da bodo ob tem razvili tudi lasten vrednostni sistem, ki mu bodo lahko zaupali in jim bo v oporo pri odločanju v življenju.

Če se ob koncu letošnjega šolskega leta vprašamo, kaj bi bilo dobro pri nas v nagovoru pred velikim avditorijem povedati mladim, je ena od možnosti, da govor namesto na mlade naslovimo na starejšo generacijo, ki je dopustila, da je šolski sistem postal nekakšno tekmovanje v zbiranju točk, ki ne dopušča etapnih neuspehov.

Steve Jobs je v že omenjenem nagovoru študentom izdal še en trik, ki mu pomaga preverjati, ali v življenju res počne tisto, v kar najbolj verjame. Zjutraj se postavi pred ogledalo in vpraša: »Če bi bil danes zadnji dan v mojem življenju, ali bi počel prav to, kar imam na urniku?« Ko si na to vprašanje prevečkrat zapored odgovori z »Ne«, ve, da mora v življenju nekaj spremeniti. Podobno si lahko mi vsako leto pred poletjem zastavimo vprašanje, ali je šolski sistem, ki ga imamo, res tak, kot si želimo.