Novembra 1944, ko se je druga svetovna vojna že bližala koncu, je ameriški predsednik Franklin D. Roosevelt svojemu medvojnemu svetovalcu za znanost Vannevarju Bushu naročil, naj pripravi predlog, kako bi lahko uspešno sodelovanje med znanostjo in državo iz obdobja vojne podaljšali tudi na čas miru. Z več skupinami znanstvenikov je dr. Bush, sicer profesor na MIT, v nekaj mesecih sestavil podrobno poročilo s poetskim naslovom Science, the Endless Frontier. Odmeven strateški dokument je v prihodnjih desetletjih pomembno vplival na organizacijo znanosti po vsem svetu.

V poročilu je Bush izhajal iz na prvi pogled nenavadne predpostavke, ki je postala temelj za urejanje odnosov med državo in znanostjo. Čeprav znanstvene raziskave velikokrat potekajo iz čiste radovednosti brez razmišljanja o njihovi uporabnosti, so pogosto vir ključnih idej za nove tehnološke rešitve. Ker ima tudi na videz povsem nekoristna znanost potencialno velik strateški in praktični pomen, je zato smiselno, da jo država na urejen način podpira.

Priseganje na načelo »koristne nekoristnosti« znanosti je v drugi polovici dvajsetega stoletja pripomoglo k hitremu tehnološkemu razvoju in izboljšanju kvalitete življenja ljudi po vsem svetu. A zadnja desetletja je znanost zašla v težave, ki kažejo na to, da bo treba povojni paradigmatski okvir za razumevanje družbenega pomena znanosti na novo premisliti in smiselno nadgraditi.

Načelo koristne nekoristnosti izhaja iz predpostavke, da znanstvenike pri raziskovanju ves čas žene močna notranja želja, da bi razumeli svet okoli sebe. Temu so pripravljeni podrediti svoje življenje in zanemariti marsikatero drugo potrebo. A med raziskovalci se je zadnja desetletja ustvarilo dokaj nezdravo tekmovalno ozračje, ki resno ogroža ta notranji glas, ki je tradicionalno usmerjal njihovo delo.

Raziskovalci se medsebojno skoraj ne primerjajo več po vsebinskih dosežkih, ampak le še po količini publikacij in citatov, ki jih proizvedejo, kar vpliva na njihovo odločanje in izbiranje raziskovalnih vprašanj, ki se jim posvečajo. Znanost potrebuje zato nov strateški razmislek, saj načelo, po katerem naj bi bilo za njeno družbeno koristnost dovolj, da ji država nameni le dovolj sredstev, pa se bo že sama organizirala tako, da bomo imeli vsi od nje kar največjo korist, ne velja več.

V senci spopadanja z resnimi sistemskimi problemi globalne znanosti je pri nas pravkar potekala javna razprava o predlogu Raziskovalne in inovacijske strategije Republike Slovenije 2021–2030. Gre za pomemben strateški dokument slovenske znanosti, ki so ga ob sodelovanju osrednjih slovenskih znanstvenih inštitucij pripravili na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport.

Predlagana strategija je zastavljena dokaj skromno. Vsebuje bolj ali manj le zelo splošne trditve o pomenu »odlične« znanosti, kar bi v takšen dokument lahko zapisala katerakoli država EU. V strategiji prav tako ni navedenih nobenih jasnih, konkretnih in smiselnih ciljev, kaj šele da bi bil v njej predstavljen resen načrt konkretnih ukrepov in časovnica za njihovo uresničevanje.

Ob branju osnutka strategije, če se prek množice dokaj praznih stavkov sploh lahko prebijemo, dobimo občutek, da potrebuje naša znanost le več denarja (»U7.1.: Postopno povečanje javnih vlaganj do 1,25 % BDP«), sicer nima resnejših težav. Kot da bi že imela vzpostavljen delujoč imunski sistem, ki bi učinkovito zaznaval in odpravljal najrazličnejše napake, kršitve in zlorabe, s katerimi se spopadajo predvsem mladi znanstveniki in znanstvenice. Osnutek tudi ne naslavlja perečega problema pomanjkanja kakovostnega kadra, ki izvira iz vedno manjših generacij, odhodov najsposobnejših v tujino in iz splošnega nezanimanja za delo v akademski skupnosti.

Za ponazoritev dobesedno navajam enega od predlaganih ukrepov: »U4.4. Spodbujanje javnih raziskovalnih organizacij k zagotavljanju in spoštovanju visoke raven etičnosti.« Stavek ne le, da ni lektoriran, nenavadno je tudi, da je naveden kot ukrep in ne kot cilj. Na splošno so cilji, ukrepi in kazalniki v dokumentu nepovezani in dokaj nepregledni.

Z le malo več modrosti in vizije bi si Slovenija lahko kot cilj zadala, recimo, da postane regionalno znanstveno-tehnološko-akademsko središče, ki je učinkovito izvedlo zeleni prehod ter v katerem želijo študirati in delovati talentirani učenjaki iz bližnje in daljne okolice. V Sloveniji imamo že kar nekaj visokotehnoloških podjetij, ki zaposlujejo vrhunske domače in tuje strokovnjake ter so v samem svetovnem vrhu. Zakaj ne bi tega znanja in sposobnosti z večjo pripravljenostjo na sodelovanje in kroženje kadrov prenesli tudi na akademsko znanost, ki pogosto še vedno vztraja pri branjenju majhnih samozadostnih vrtičkov.

Osnutek nove Raziskovalne in inovacijske strategije je vsebinsko in oblikovno zelo slabo pripravljen ter idejno tako prazen, da težko predstavlja osnovo za nadgrajevanje. Dober strateški dokument, kot so ga pripravili znanstveniki v ZDA takoj po drugi svetovni vojni, nima le jasno opisanih načel, ampak ob branju tudi navduši in motivira.

Povezava na druge pripombe iz javne obravnave.

-
Podpri Kvarkadabro!
Naroči se
Obveščaj me
guest
1 komentar
z največ glasovi
novejši najprej starejši najprej
Inline Feedbacks
View all comments
Anonimni
Anonimni
1 mesec nazaj

Zelo realno sliko v akademskem prostoru kaze lepa iniciativa European Astronomical Society – Anonymous Letters
https://eas21welfaresession.github.io/