V četrtek 17. maja 2018 je v Štihovi dvorani Cankarjevega doma potekala Javna tribuna o znanosti. Pogovor s strankami zadnjega sklica parlamenta, ki so jih predstavljali: dr. Sašo Slaček Brlek, Levica; dr. Milan Zver, SDS; dr. Jernej Pikalo, SD; dr. Marija Rogar, NSi; dr. Aleksandra Pivec, Desus; Andrej Šušmelj, Stranka AB in dr. Milan Brglez, SMC ter Liste Marjana Šarca, ki jo je predstavljal dr. Boris Turk, je v imenu organizatorja, pobude Shod za znanost, izvrstno vodil dr. Matjaž Kuntner, direktor Nacionalnega inštituta za biologijo.

V sklopu priprav na tribuno so organizatorji strankam poslali tudi nekaj vprašanj povezanih s položajem znanosti v Sloveniji in njihove odgovore objavili na spletni strani. Da bi vsebina dosegla čim širi krog volivcev in volivk, odgovore strank objavljamo tudi na Kvarkadabri.

1Ali je slovenska politika razvojno usmerjena?

Levica: Ne. To nam jasno kaže višina javnih izdatkov za raziskave in razvoj, pa tudi veliki rezi v to področje v sklopu varčevalnih ukrepov. Tudi v širšem smislu država ne spodbuja razvojnih politik, ampak razvoj v nerazvitost, regresijo. To kaže velik obseg prekarizacije trga delovne sile (država je močno subvencionirala s.p.-izacijo), ki se je zgodila v zadnjem desetletju, pa tudi, denimo, davčni odpustki za kapital in najbogatejše. S temi ukrepi Slovenija konkurira skupini višegrajskih držav.

SDS: Vsekakor je slovenska politika premalo razvojno  usmerjena. Če bi ne bilo tako, nas s tempom razvoja in rasti ne bi prehitevale države, kot so Poljska, Češka, države ob Baltiku.

NSi: Trenutno ne, vsaj ne dovolj.

SMC: Razvojna je toliko, kolikor se je zmožna dogovoriti o ključnih izzivih prihodnosti. V iztekajočem se mandatu, ki ga mnoge etablirane stranke rade označijo za obdobje političnih novincev in amaterizma, smo se po dvajset in več letih prvič več ukvarjali s prihodnostjo in vprašanjem, kako jo (do)živeti, kot s tem, kar se je dogajalo v polpretekli zgodovini. To se odraža v stabilnosti, VISoki rasti, padajoci brezposelnosti,  dobri javnofinančni kondiciji Slovenije in opazno bolj optimistični klimi.

AB: V Stranki Alenke Bratušek bomo v naslednjem mandatu spodbujali ustvarjanje delovnih mest z visoko dodano vrednostjo, saj to pomeni višje plače za zaposlene, višji standard in na koncu tudi višje pokojnine. Namesto poviševanja minimalne plače se nam zdi pomembnejše zagotoviti pogoje za zvišanje vseh plač.
Izobraževanje in znanost bosta pri tem odigrala pomembno vlogo. Visokošolsko izobraževanje bomo prilagodili dolgoročnim potrebam gospodarstva, v gospodarstvu pa spodbujali povezovanje podjetij in raziskovalnih ustanov. Poudarjamo, da so nam pomembne tudi družboslovne vede – a sredstva za raziskave bomo najprej povečevali na področju naravoslovja in tehnike. Pričakujemo, da bo slovenska družba »na krilih« teh raziskav postala bolj bogata in bomo nato lahko več sredstev namenili znanosti na splošno, da bi bili še naprej odprta, sočutna, solidarna družba in družba znanja.
In ko smo že pri razvojni politiki: takšno pričakujemo tudi od podjetij oziroma lastnikov podjetij. Čeprav že danes za znanost skupno »prispevajo« dvakrat več kot država iz proračuna, si želimo, da bi še bolj aktivno sodelovala z znanstveno-raziskovalnimi ustanovami, zato bomo uvedli tudi olajšave na dobičke podjetij, ki bodo dobičke reinvestirala v srednje- in dolgoročni razvoj in inovacije.
Če kot razvojno politiko razumemo odnos politike do znanosti, ki je vedno garant razvoja, bi lahko rekli, da slovenska politika ni razvojna oziroma da nimamo enotne, dogovorjene in kontinuirane politike na področju znanosti in raziskav. Zato je državno spodbujanje znanosti v Sloveniji vsakič znova odvisno od tega, kdo državo vodi, in tega, kakšen odnos imajo ti politiki do znanosti.
V Stranki Alenke Bratušek se bomo zavzeli za to, da bodo sredstva za znanost vsaj blizu odstotku, ki ga od BDP-ja namenjajo druge države Evropske unije. Zastavili pa bomo tudi cilj postopnega povečevanja sredstev. Pri spremembah Zakona o znanstveno-raziskovalni dejavnosti oziroma pričakovanjih, ki jih ima znanstvena skupnost do Agencije za raziskovalno dejavnost, bomo poskušali upoštevati želje stroke. Prepričani smo, da lahko raziskovalci najboljše rezultate dosegajo le, če se lahko povsem posvetijo raziskovanju – če morajo ob tem skrbeti za to, kako se bodo preživljali po koncu določenega raziskovalnega projekta, je to skorajda nemogoče.

SD: Slovenska politika bi lahko bila veliko bolj razvojno usmerjena. Manjka marsikaj: od spodbujanja inovativnosti (npr. inovativnega, kreativnega razmišljanja namesto pomnenja pri otrocih), do večje razvojne orientiranosti državnega proračuna, večjega spodbujanja vlaganja v raziskave in razvoj na vseh nivojih, davčnega okolja, ki bi bilo bolj razvojno naravnano, večjega družbenega priznanja za dosežke pri raziskavah in razvoju, premalega vlaganja zasebnih in javnih virov v raziskave in razvoj, neenakomernem vrednotenju znanstvenih dosežkov znanstvenih ved in disciplin, itn.

2Ali menite, da v Sloveniji namenjamo dovolj javnih sredstev za znanost?

Levica: Ne. Leta 2016 so skupni javni izdatki za raziskave in razvoj v Sloveniji znašali 0,49 % BDP, medtem ko je bilo povprečje EU 0,69 % BDP. S tem smo pristali na samem repu med evropskimi državami, za nami je le še Slovaška. Na ta način se vse bolj poglablja razvojni zaostanek Slovenije za preostankom Evrope. V Levici se zavzemamo za povečanje javnih sredstev za raziskave in razvoj na 0,75 % BDP do leta 2020 in na 1 % BDP do konca mandata. Povečanje sredstev bi v prvi fazi namenili predvsem vzpostavitvi institucionalnega financiranja ob ohranjanju ravni drugih oblik financiranja.

SDS: Lahko bi usmerili več javnih sredstev v slovensko znanost, je pa dotok teh sredstev odvisen od polnjenja proračuna, ta pa od gospodarske rasti. Prizadevali si bomo za gospodarsko rast ter dopolnjevali javna sredstva v proračunu za namen znanosti.  Izhajati je potrebno iz pravilno postavljenih razvojnih ciljev ter  povezav znanosti z gospodarstvom.
Nesporno so evropska sredstva znaten dodaten vir, ki ga Slovenija žal premalo izkorišča, se pa bomo morali v prihodnosti še bolj opreti nanje.Večji problem kot je obseg javnih sredstev, pa vidimo v tem, kako se  deli sredstva za znanost, saj so kriteriji vse prej kot transparentni in meritokratski.
Vsekakor pa je potrebno  zagotoviti sredstva za temeljne raziskave, z namenom, da bi čim več mladih, vrhunsko izobraženih iskalo priložnost doma. Le domači izzivi v gospodarstvu in njegovih povezavah z ostalo Evropo bodo nudili  prave priložnosti mladim znanstvenikom.

NSi: Ne. Ko bo NSi v vladi, bomo vsako leto za 30 milijonov evrov povečali proračunska sredstva za raziskave in razvoj!

SMC: Ne. V prihodnjem mandatu želimo delež sredstev za raziskave in razvoj povečati postopoma na 1% BDP.

AB: Sredstva za znanost iz proračuna bi morali povečati in jih vsaj približati odstotku, ki ga iz proračuna za znanost namenjajo druge države Evropske unije.

SD: Ne. Program Socialnih demokratov je jasen: do leta 2022 priti do skupno 3% BDP za znanost in raziskovanje ter do 1% BDP iz javnih sredstev.

3Kaj si predstavljate pod sloganom »družba znanja«?

Levica: Na prvi pogled gre za všečno frazo, ki naj bi označevala družbo, v kateri bi posamezniki pridobivali in imeli vse več znanja, le-to pa naj bi bilo odločujoči faktor pri družbenem razvoju. Vendar pa ima ta skovanka jasen neoliberalen izvor. Poudarjena je neposredna podrejenost znanosti in raziskovanja kapitalistični produkciji. Zato štejejo le specifična znanja, ki jih trg lahko izkoristi, eksploatira. Družba znanja postane tako priročna neoliberalna fraza za podrejanje izobraževalnih in raziskovalnih podsistemov interesom kapitala. To naj bi prineslo družbo visokih dohodkov in produktivnega dela, realnost pa je povsem drugačna (glej prvi odgovor).

SDS: Družbo znanja po našem mnenju predstavlja:

  • kakovostno šolstvo (javno in zasebno) na vseh ravneh,
  • visoka raven pismenosti ( “klasične” in finančne),
  • analitično spremljanje vsakega šolajočega in njegovih talentov od vrtca do univerze ter  organizacijo priložnosti  razvoja zanje,
  • dostopnost izobraževanja vsem državljanom za pridobitev javnoveljavne
    izobrazbe na javnih in zasebnih  izobraževalnih ustanovah,
  • kultura vseživljenjskega učenja,
  • sistem prenosa znanja na mlajše generacije,
  • širok nabor študijskih programov,
  • veliko število uveljavljenih znanstvenih dosežkov,
  • veliko število mednarodnih izmenjav visokošolskih profesorjev,
  • optimalno udeležbo  naših študentov v evropskih programih  izobraževanja
    in  državljanov EU v naši državi,
  • optimalno koriščenje sredstev za znanost iz  EU proračuna,
  • hiter prenos znanja iz izobraževalnega sistema  v gospodarstvo in obratno,
  • omogočanje delovnih pogojev za izvajanje izobraževanja in znanosti,
  • podpora nosilcem razvoja in dosežkov ter zaščita intelektualne lastnine.

NSi: Zaradi hitrih sprememb v družbi se pojavljajo zahteve po oblikah učenja, ki bi jih lahko združili pod imenom prožne oblike učenja, ki so naravnane na ‘kompetence 21. stoletja’. Ker so na delovnih mestih vedno bolj pomembni višji spoznavni procesi, se moramo učiti ustvarjati, obdelovati in razvrščati kompleksne informacije, misliti sistematično in kritično, se odločati na podlagi tehtanja različnih dejstev, si zastavljati produktivna vprašanja o različnih temah, biti fleksibilni in se prilagajati novim informacijam, biti kreativni in zmožni prepoznavati oziroma reševati realne probleme sveta. De Corte (2013, str. 46) izpostavi, »da mora biti končni cilj učenja razvijanje ‘prilagodljivih kompetenc’, to je zmožnost, da naučeno in osmišljeno znanje in razvite veščine uporabljamo v različnih situacijah na prožen in ustvarjalen način.«

SMC: Okolje, ki bo nagrajevalo poskuse, ne le zmage, družbo, ki bo cenila radovednost, ne le poslušnost, šolo, ki bo štela male osebne zmage, ne le točk in medijsko krajino, ki bo znala ločiti med resničnimi dosežki in njihovimi približki.

AB: Družba znanja je družba, v kateri je znanost prepletena z izobraževalnim sistemom in gospodarstvom, je družba, v kateri vlada za znanost zanimanje in v kateri je znanost spoštovana in upoštevana. Družba znanja je družba, ki ni utemeljena na prepričanjih, ampak predvsem na preverjenih in preverljivih dejstvih. Žal kljub novim znanstvenim spoznanjem in napredku znanosti kaže, da v družbi vse večjo veljavo dobivajo neznanstvena prepričanja, tako na področju naravoslovja (različne alternativne neznanstvene oblike medicine, nasprotovanje cepljenju, odnos do sodobne biotehnologije v kmetijstvu, razlaga pojava istospolne usmerjenosti …) kot družboslovja (neupravičena pričakovanja o posledicah integracije priseljencev). To je zagotovo povezano tudi z odnosom politike do znanosti in izobraževanja, svojo vlogo pa imajo tudi mediji in socialna omrežja.

SD: “Družba znanja” ima več vidikov: ekonomsko gledano je to družba, katere ključni proizvodni dejavnik je znanje (in ne naravni viri, kapital, …). Z vidika izobraževanja je “družba znanja” izobraževalna filozofija, ki v središče razvoja družbe postavlja izobraževanje, ki ni omejeno zgolj na formalne oblike izobraževanja, temveč tudi na neformalne in vseživljensko učenje. Predvsem pa je “družba znanja” družba, ki kot družbeno vrednoto visoko ceni znanje, ga primerno nagrajuje in ga nenazadnje izkorišča za izboljšanje kakovosti življenja v skupnosti. Družba znanja zato ni samo vprašanje izobraževanja, znanosti ali gospodarstva, pač pa tudi varnosti, medsebojnih odnosov, medgeneracijske solidarnosti, identitete, zavesti o samih sebi, osmišljanja lastnih življenj.

4Kje vidite največje priložnosti za slovensko znanost?

Levica: Največji potencial in največja priložnost slovenske znanosti so raziskovalke in raziskovalci. Poleg višine financiranja njihovih dejavnosti je problematičen tudi način financiranja, ki javnim raziskovalnim organizacijam ne zagotavlja stabilnega (institucionalnega) vira financiranja. Posledično raziskovalke in raziskovalci živijo v eksistenčni in profesionalni negotovosti: nikoli ne vedo, ali si bodo lahko zagotovili financiranje za naslednijh nekaj let, ne morejo pa se tematsko specializirati, ker morajo pač delati tisto, kar od njih zahteva (so)financer projekta, za katerega so pridobili sredstva. Zaradi pomanjkanja kontinuitete je še posebej ogroženo temeljno raziskovanje, poleg tega pa sistem ne teži k oblikovanju nikakršnih nacionalnih raziskovalnih prioritet in pretežno deluje stihijsko.

SDS: Slovenija mora določiti gospodarska področja, kjer  že trendovsko dosega dobre rezultate in za kar ima dobre naravne ali kulturno zgodovinske pogoje. Prepoznati  je potrebno zametke ustvarjalnih okolij in jim pomagati pri razvoju. Znanost se mora vključiti v  to dogajanje. Potrebno je zagotavljati pogoje, da se naši znanstveniki vključujejo v znanstveno raziskovalne centre po svetu (npr. Cern) ter plačevati članarine za to. Sicer pa lahko omenimo zlasti naravoslovne znanosti in digitalno področje.
Priložnost za slovensko znanost je tudi na področju kulture in zgodovine ter materinščine. Rezultati tega preučevanja Sloveniji lahko dajo vpogled v vzroke sedanjega družbenega  stanja ter nam služijo za uveljavitev Slovenije v svetu.

NSi: V tem, da Slovenija določi tri prioritetna področja znanosti, v katera bo vlagala in jih razvijala tako, da bomo na teh področjih med najboljšimi na svetu. Nimamo virov, da bi bili najboljši na vseh področjih, imamo pa znanje in vrhunske znanstvenike na nekaterih področjih.

SMCTam, kjer jo vidimo tudi za Slovenijo kot državo in družbo: v njeni dovzetnosti za izzive časa in njeni povezanosti s svetom.

AB: Slovenski znanstveniki dosegajo zavidljive znanstvene dosežke – od uspehov na tekmovanjih srednješolcev do prebojnih odkritij slovenskih znanstveno-raziskovalnih inštitutov. Največja priložnost je to znanje prenesti v gospodarstvo in prek gospodarstva v vsakdanje življenje. Na podlagi tega bi v Sloveniji res lahko imeli še več delovnih mest z višjo dodano vrednostjo, bolje delujoča in uspešnejša podjetja, kar bi pomenilo boljši standard in posledično tudi več sredstev, ki bi jih lahko namenili nazaj v raziskave. Več sredstev za znanost iz proračuna in spodbude podjetjem za ustvarjanje delovnih mest z visoko dodano vrednostjo bosta ukrepa, s katerima bomo ponovno zagnali ta krogotok.

SD: Znanost in raziskovanje sta temeljna kamna razvoja Slovenije. Vlaganja v raziskave in razvoj ima neposredne in merljive učinke na gospodarsko rast, rast produktivnosti in dodane vrednost, prispeva k višanju kakovosti delovnih mest in ima izrazite učinke na vsa področja družbene dejavnosti. V središču razvojne politike Republike Slovenije mora zato biti učinkovit in mednarodno vpet inovacijsko-razvojni sistem, ki bo deloval v skladu s sprejeto Raziskovalno in inovacijsko strategijo Slovenije (RISS). Različne dele sistema je treba povezati horizontalno in vertikalno, enakomerno spodbujati raziskovalne napore vseh ved in vseh tipov aplikativnega ali temeljnega znanstvenega raziskovanja. Zavzemati se je treba za povezovanje z gospodarstvom, z različnimi instrumenti krepiti raziskovalni potencial v podjetjih. Največja vrednost raziskovalnega in inovacijskega sistema se skriva v ljudeh. Če bo Slovenija kot družba želela napredovati na vseh področjih, bo morala vlagati v krepitev človeškega potenciala kot ključnega pogoja za uspešen raziskovalno- inovacijski sistem.