Slovenija je bila v prvi polovici 20. stoletja dokaj neprijazno okolje za sposobne, izobražene ženske, a so se začele razmere po drugi svetovni vojni hitro spreminjati. Med mnogimi uspešnimi znanstvenicami, ki jim akademskih karier niso več ovirala razna nenavadna pravila in navade, je še posebej izstopala kemičarka Aleksandra Kornhauser. Čeprav se je uveljavila v mednarodnih znanstvenih krogih in postala ena vodilnih svetovnih strokovnjakinj za interdisciplinarno povezavo znanja ter uporabo znanosti pri projektih za izboljšanje kvalitete življenja ljudi, v domovini mnogi kolegi njenih dosežkov niso cenili.

V prvih desetletjih po drugi svetovni vojni so raziskovalci na inštitutih in univerzah prvenstveno reševali najrazličnejše težave, s katerimi se je soočala takratna industrija. Seveda so rezultate svojih raziskav objavljali tudi v znanstvenih publikacijah, a tovrstne objave nikakor niso bile edini cilj njihovega dela. Kasneje se je začela navezava na dejanske družbene in gospodarske probleme na marsikaterem področju znanosti izgubljati ali vsaj ni bila več cenjena.

Aleksandra Kornhauser je bila vseskozi prepričana, da mora znanost poleg iskanja resnice ljudem tudi izboljševati kvaliteto življenja in jim širiti obzorja, da si bodo znali pomagati sami. Znanost nikakor ne sme biti le sama sebi namen. V tej luči je ustanovila mednarodni Unescov center, s katerim so sodelovali mnogi najuglednejši svetovni znanstveniki. Ljubljana je bila v tistem času pomembno svetovno intelektualno središče, kjer so se rojevale in uresničevale najrazličnejše razvojne ideje.

Ob prejemu Hondine nagrade leta 1999.

S svojo prodornostjo, bistrostjo, komunikativnostjo in iznajdljivostjo je dosegla sam svetovni vrh, bila je članica mnogih najprestižnejših znanstvenih združenj in prejemnica mnogih uglednih nagrad. Še vedno je edina ženska med prejemniki prestižne Hondine nagrade, ki ji pravijo tudi Nobelova nagrada za tehnologijo oziroma priznanje za uvajanje novih pristopov k reševanju problemov človeštva. Med dosedanjimi nagrajenci so tudi avtorji presevnega elektronskega mikroskopa, cepiva proti HPV, računalniškega flash spomina, modre led diode in podobnih za človeštvo izjemno pomembnih iznajdb.

Čez noč v revščini

Rodila se je kot Aleksandra Caliari 26. septembra 1926 v Škofji Loki, kjer je imel njen oče Humbert Caliari lesnopredelovalno podjetje. Bil je tržaški Slovenec in vpliven gospodarstvenik, zato je družina sprva dobro živela. Med zlomom borze leta 1929 in kasnejšo gospodarsko krizo je oče izgubil vse premoženje, tako da je številna družina čez noč postala revna. Preseliti so se morali k maminim sorodnikom, kjer so dolga leta živeli v pomanjkanju.

Oče se po zlomu podjetja, za katerega je po tedanjih zakonih jamčil z vsem svojim premoženjem, ni nikoli pobral, a to štirih hčera ni potrlo. Predvsem na mamo, ki je bila za tisti čas dobro izobražena, je padla velika teža skrbi za družino. Posebej težko je bilo tudi po vojni, saj po smrti očeta družina po njem ni dobila pokojnine.

Aleksandra je sprva obiskovala osnovno šolo pri nunah v Škofji Loki, nato je šolanje nadaljevala v Ljubljani na poljanski gimnaziji. Tam jo je biologijo poučevala Angela Piskernik, ena prvih Slovenk z doktoratom iz naravoslovja, ki je znala dekleta navdušiti za znanost. Med vojno pouka ni bilo in Aleksandra je še kot mladoletna sodelovala pri oskrbovanju partizanov z oblekami, hrano in zdravili. Škofjeloške aktiviste je pozimi 1943/1944 močno prizadelo, ko je ujeta partizanka Nemcem izdala imena mnogih sodelavcev Osvobodilne fronte. V začetku februarja 1944 so Nemci v Škofji Loki aretirali 130 ljudi, jih nekaj deset takoj ustrelili, preostale pa odpeljali v zapor in naprej v taborišča. Naslednji dan so pobili še 50 talcev in trupla v poduk meščanom pustili ležati ob cesti.

Po pobojih je Aleksandra s pomočjo prijateljev pobegnila k znancem v Avstrijo, kjer naj bi bila bolj varna, vendar jo je Gestapo vseeno izsledil in po zaslišanju poslal v delovno taborišče ob tovarni Steyr-Daimler-Puch. Američani so tovarno redno bombardirali, a možnost za pobeg se ji je ponudila šele proti koncu leta 1944. S pomočjo nemške prijateljice, ki je imela zvezo pri upornikih zunaj taborišča, ji je uspelo pobegniti in se s tovornim vlakom vrniti na Jesenice. Od tam so jo kurirji pospremili v Škofjeloško hribovje, kjer je bila januarja 1945 končno spet na varnem.

Študij ob delu

Po vojni je želela nova oblast izobraziti slabo razgledano ljudstvo, a ji je sprva primanjkovalo učiteljskega kadra. Za učitelje nižjih razredov osnovne šole so tako organizirali hitre nekajmesečne tečaje, s katerimi so dodatno pedagoško izobrazili tiste, ki so že imeli ustrezno osnovno izobrazbo. Aleksandra se je prijavila in po opravljenem tečaju postala učiteljica v Dobu pri Domžalah, kjer se je zelo dobro počutila, saj so jo vaščani lepo sprejeli.

Bistveno slabše je bilo, ko so jo čez čas premestili v Kamnik. Če so bili revni vaščani v Dobu prepričani, da se jim pod novo oblastjo godi bolje kot prej in so bili zato prijazni, so bili meščani Kamnika zagrenjeni, saj so izgubili marsikateri privilegij, kar se je poznalo tudi pri odnosih med prebivalci mesta.

Kemijski laboratorij v kleti Realke na Vegovi ulici v Ljubljani.

Ker na kamniški šoli ni bila zadovoljna, se je odločila, da bo ob delu študirala kemijo. Vendar se ji v prvem poskusu ni uspelo vpisati, saj zaradi vojne ni imela opravljene mature, kar je bil pogoj za začetek študija. Ko je opravila še ta izpit, je lahko jeseni 1948 končno začela obiskovati predavanja, a se je večinoma učila iz knjig, saj je še vedno tudi delala, da je lahko podpirala veliko družino brez dohodkov. »Ob šestih zjutraj sem v Kamniku učila delavce v tovarni Titan, potem sem poučevala na tamkajšnji osnovni šoli, popoldne hodila z vlakom na predavanja in vaje v Ljubljano, zvečer pa spet poučevala na oficirski šoli.«

Tudi iz Ljubljane je mogoče spreminjati svet

Z raziskovalnim delom je začela v skupini profesorice Marije Perpar, ki je veliko sodelovala s takratno farmacevtsko industrijo in je svoje mlade sodelavce pošiljala na izpopolnjevanja po svetu. Aleksandra je tako obiskala nekatere vodilne znanstvenike v Nemčiji, Švici, Angliji in nato tudi ZDA. Ker je bila zelo komunikativna, je hitro navezala pristne stike z učenjaki po vsem svetu. Raziskovali so predvsem alkaloide volčje češnje in rženih rožičkov, ki so bili takrat pomembna surovina za proizvodnjo zdravil.

Aleksandra Kornhauser z raziskovalno mentorico Marijo Perpar.

Kasneje, ko je bila že profesorica na pedagoški fakulteti in je imela svojo raziskovalno skupino, je začutila potrebo po iskanju načinov, kako pri reševanju nekega problema združiti znanja različnih znanstvenih ved. Takrat se je namreč že začela pojavljati težava, da so se znanstveniki zapirali v svoja ozka raziskovalna področja.

Kot predstavnica Jugoslavije se je začela udeleževati velikih mednarodnih konferenc, večinoma v okviru različnih pobud Združenih narodov. Uspešno je zagovarjala ideje o povezovanju znanja in pomenu znanosti za izboljšanje kvalitete življenja ljudi po vsem svetu. V Ljubljano ji je uspelo pripeljati Unescov mednarodni center za kemijske študije, ki je zelo uspešno povezoval mnoge odlične znanstvenike in znanstvenice ter izvajal razvojne projekte po vsem svetu.

V začetku sedemdesetih let je na vztrajno nagovarjanje Staneta Kavčiča postala podpredsednica njegove vlade, a ji politika ni ležala. Kot svetovalka in sodelavka generalnega direktorja Unesca, Svetovne banke in Programa združenih narodov za razvoj je naslednja desetletja delovala v vsaj 50 državah na vseh celinah. Predsednik Evropske komisije Jacques Delors jo je leta 1993 povabil, da je kot ena od štirinajstih najvidnejših svetovnih strokovnjakov za izobraževanje sodelovala v Unescovi komisiji za izobraževanje v 21. stoletju. Prav tako je bila ena prvih, ki je v Sloveniji pri svojem delu uporabljala računalnik in računalniško analizo podatkov. Napisala je številne učbenike za kemijo, v katerih je poskušala znanost čim bolj približati mladim, da bi jo znali uporabljati v vsakdanjem življenju.

Z izumiteljem kemičnega laserja Georgom Pimentelom leta 1977 na znanstveni konferenci v Ljubljani.

Vrnitev domov

Prvega moža, Pavleta Kornhauserja, je spoznala v Crikvenici, ko je pri dvaindvajsetih s pomočjo sindikata prvič odšla na morje. Pavle je bil takrat študent medicine in glasbe v Zagrebu, kasneje pa je postal eden najbolj znanih pediatrov in v Ljubljani ustanovil prvo enoto za intenzivno terapijo otrok v takratni Jugoslaviji. Sčasoma sta se odtujila in se po štirih desetletjih sporazumno razšla.

Aleksandra se je nato poročila z angleškim znanstvenikom Malcolmom Frazerjem, s katerim sta še mnogo let intenzivno strokovno sodelovala, skupaj pisala knjige in izvajala različne projekte po vsem svetu. Najprej sta več kot dvajset let živela v Oxfordu, nato sta se preselila v Slovenijo, kjer je Aleksandra 17. maja 2020 umrla v 94. letu starosti.

Leta 1974 so ji v uredništvu satiričnega časopisa Pavliha podelili priznanje za duhovitost pri obravnavanju javnih zadev. Žirija je svojo odločitev utemeljila z naslednjimi besedami: »Aleksandra Kornhauser tudi v zahtevnih trenutkih ne izgubi smisla za dobro voljo. V urejanje skupnih zadev, v katerih sodeluje, ne vnaša le intelektualne svežine, temveč tudi človeško toplino. Kočljive situacije zna premostiti z izvirno duhovitostjo, ve pa se nasmejati tudi na svoj račun.«

Viri

Naroči se
Obveščaj me
guest
0 - št. komentarjev
Inline Feedbacks
View all comments