Nedavni prispevek dr. Marka Fonovića mi je kot naročeno pripravil kontekst za komentar o trenutnem položaju slovenske znanosti v primerjavi z drugimi evropskimi državami. Pred kratkim sem namreč zašla na portal Scimago Journal & Country Rank, ki prikazuje indikatorje znanstvene odličnosti publikacij in držav, razvite na podlagi Elsevierjeve baze Scopus. Države sem se odločila razvrstiti glede na njihov h-indeks, ki je – za razliko od bolj znanega h-indeksa raziskovalcev – določen kot (maksimalno) število člankov iz posamezne države (h), ki so bili vsaj h-krat citirani. H-indeks je bibliometrijski kazalnik, ki naj bi kvantificiral tako znanstveno produktivnost kot odmevnost (impact) posamezne države.

Rezultat me je precej presenetil, saj se je izkazalo, da sta Slovenijo prehiteli celo Islandija in Tajska. Tik za nami so uvrščene Malezija, Hrvaška in Slovaška.

Posnetek strani Scimago Journal & Country Rank (1. 7. 2018) z državami, razporejenimi glede na h-indeks v obdobju 1996–2017. Stolpci od leve proti desni: mesto med vsemi državami na svetu glede na h-indeks; zastava ter ime države; celokupno število objavljenih dokumentov; število objavljenih dokumentov, ki jih je mogoče citirati; celokupno število citatov; celokupno število avtocitatov; število citatov na posamezni dokument; h-indeks.

Rezultat mi ni dal miru, saj je h-indeks v zadnjem času pod ostrim napadom kritikov in nanj ne gre vsega staviti. Zato sem nabor podatkov razširila z verjetno nedvoumnim kazalnikom znanstvene odličnosti, celokupnim številom financiranih projektov ERC glede na posamezno državo. Število financiranih ERC projektov kaže, koliko je v posamezni državi izjemnih raziskovalcev, ki so se s svojimi idejami zmožni uveljaviti med mednarodno konkurenco. Tako h-indeks kot število financiranih ERC projektov sta metriki, ki zajemata pretežno temeljno znanost. Iz gole radovednosti sem te podatke nato korelirala (surovi podatki skupaj z viri in pojasnili so na voljo na dnu prispevka). Kot se lahko prepričate iz spodnjega grafa, se je izkazalo, da je korelacija presenetljivo močna, pri čemer pa je potrebno poudariti, da to še ne pomeni kavzalnosti.

Korelacija med h-indeksom posamezne evropske države v obdobju 1996–2017 ter številom ERC projektov, ki so jih prejeli raziskovalci z njenih institucij v obdobju 2008–2017. Države so označene s standardnimi dvočrkovnimi kraticami. Na x-osi se nahajajo Malta, Litva in Slovaška, ki so do sedaj pridobile po le en ERC projekt. Izrael in Turčija nista vključena v analizo. Y-os je logaritemska.

Kaj nam torej lahko pove ta miselni eksperiment? Z razlago, zakaj pride do izrazite korelacije med analiziranimi podatki, raje ne bi špekulirala, čeprav sta obe metriki gotovo povezani s splošno znanstveno odličnostjo posamezne države. Ta je nadalje odvisna od kvalitete raziskovalnih projektov in objav, števila raziskovalcev v državi, količine denarja, ki je v takšni ali drugačni obliki (javni ali zasebni) na voljo za znanost in podobno. Vendar lahko graf uporabimo vsaj kot pripomoček za orientacijo, kako se Slovenija po kakovosti svoje znanosti uvršča med dosedanje dobitnice ERC projektov, na katere je omejen nabor podatkov.

Analizo lahko razširimo še s podatki o številu doktorjev znanosti med prebivalstvom ter številom raziskovalcev med delovno silo v posamezni državi. Podatke o tem, koliko odstotkov BDP posamezne evropske države namenjajo za znanost, je grafično povzel Eurostat, vendar je v tem primeru potrebno poudariti, da graf prikazuje združena sredstva javnega in zasebnega sektorja in ne le proračunsko financiranje. Podatki Eurostata o razmerju javnimi in zasebnimi sredstvi za raziskave in razvoj v evropskih državah so na voljo tu.

Število raziskovalcev na 1000 zaposlenih (podatki OECD) in število doktorjev znanosti na 1000 prebivalcev (podatki Eurostata) v letu 2015 v evropskih državah dobitnicah ERC projektov. Države so označene s standardnimi dvočrkovnimi kraticami.

Kot kaže naš prvi graf, je Slovenija po znanstveni odličnosti najbolj primerljiva z Estonijo, Islandijo, Romunijo, Bolgarijo in Hrvaško, ki so skupno pristale na repu analiziranih držav. S tem, koliko držav se je odrezalo slabše od nas, se ne moremo kaj dosti tolažiti; da smo zaenkrat še uspešnejši od Slovaške, Hrvaške, Srbije, Romunije, Bolgarije, Malte, Litve in Latvije (slednja do sedaj ni uspela pridobiti niti enega ERC projekta, zato ni prikazana na grafu), namreč ni novica. Podoba pa postane zelo žalostna in zaskrbljujoča, ko začnemo analizirati države, ki so od nas uspešnejše.

Islandija v obdobju 1996–2017 izkazuje višji h-indeks od Slovenije, v obdobju 2008–2017 pa je pridobila le en ERC projekt manj. Če upoštevamo, da ima Islandija z dobrimi 350 000 prebivalci skoraj šestkrat manjšo populacijo kot Slovenija in je zato tudi absolutni obseg njene znanstvene produkcije verjetno manjši, se je odrezala pravzaprav precej bolje od Slovenije.

Še ena zanimiva država za primerjavo je Ciper, ki ima približno polovico manj prebivalcev kot Slovenija, podpovprečno število doktorjev znanosti na 1000 prebivalcev ter po podatkih Eurostata za raziskave in razvoj namenja manj kot 0,5 % BDP (od tega večino iz javnih sredstev), ki je sicer nominalno na prebivalca nekoliko višji od slovenskega. Cipru je v enajstih letih obstoja ERC financiranja uspelo pridobiti 16 projektov, medtem ko je po h-indeksu primerljiv s Srbijo in Litvo. 12 projektov je prejela Univerza na Cipru, dva podjetje NIPD Genetics, po enega pa Politehnika na Cipru ter Ciprska fundacija za raziskave in izobraževanje (CREF).

Najbolj boleča za Slovenijo je gotovo primerjava z Madžarsko, Češko in Estonijo. Prvi dve imata približno petkrat več prebivalcev kot Slovenija (Madžarska nekoliko manj, Češka pa nekoliko več kot 10 milijonov), a manjše število doktorjev znanosti na 1000 prebivalcev in manjše število raziskovalcev na 1000 zaposlenih. Obe imata po zadnjih podatkih Eurostata nižji nominalni BDP na prebivalca kot Slovenija in obe naj bi za raziskave in razvoj namenjali približno 1–1.5 % BDP (Madžarska več iz zasebnih kot javnih sredstev, Češka pa iz obeh sektorjev približno enako). Ne glede na to sta tako po h-indeksu kot po številu financiranih ERC projektov obe državi daleč pred Slovenijo.

Vzroke za znanstveni uspeh Madžarske in Češke bi se zgodovinsko najbrž dalo slediti vse do davne Avstro-Ogrske in njenih intelektualnih centrov. Vendar pa tega ne moremo trditi za Estonijo, ki ima tretjino manj prebivalcev kot Slovenija, nižji BDP na prebivalca, manjše število doktorjev znanosti na 1000 prebivalcev, manjše število raziskovalcev na 1000 zaposlenih, za raziskave in razvoj pa namenja celokupno približno 1 % BDP (nekoliko več iz javnih kot iz zasebnih sredstev), vseeno pa je njen h-indeks le nekoliko nižji od slovenskega, v obdobju 2008–2017 pa je je njenim raziskovalcem uspelo pridobiti celo en ERC projekt več.

Iz te široke primerjave je mogoče izpeljati nekaj zaključkov:

  1. Kot je mogoče razbrati iz primerov Češke, Madžarske in Estonije, so lahko gospodarsko manj uspešne države s proporcionalno manj doktorji znanosti in raziskovalci med prebivalstvom znanstveno uspešnejše od Slovenije. Ali je res vse odvisno od obsega javnega financiranja znanosti v teh državah, bi lahko izvedeli, če bi se poglobili v metodologijo, s katero je podatke pridobil Eurostat (za Slovenijo so namreč na voljo le ocene).
  2. Tudi če Češka, Madžarska in Estonija za znanost iz javnih sredstev namenjajo večji delež BDP kot mi, pa to ne velja za Ciper, kjer so javna vlaganja še manjša od slovenskih od finančnega reza dalje (tj. 0,49 % BDP iz javnih sredstev v letu 2016). Izstopajoča uspešnost Univerze na Cipru pri pridobivanju ERC projektov namiguje na močno institucionalno podporo ali neki drug dejavnik, ki je Ciprčanom omogočil, da se kosajo z bolje financiranimi raziskovalci. Zanimivo bi bilo izvedeti, kaj je vzrok tega ciprskega čudeža.
  3. Celo Eurostat je zaznal slovensko hiperprodukcijo doktorandov, saj smo po številu doktorjev znanosti na 1000 prebivalcev na drugem mestu v Evropi, takoj za Švico. Če bi del teh sredstev lahko preusmerili iz produkcije nezaposljivih doktorjev znanosti v povišanje števila postdoktorskih projektov, bi s tem lahko rešili dva pereča problema na en mah. Verjetno pa bi s tem izboljšali tudi znanstveno produkcijo, saj so postdoktorandi znanstveno bolj izkušeni in samostojni od doktorskih študentov, pričakovana kakovost in odmevnost njihovega dela pa je višja.

Na tem mestu je vredno ponoviti tudi lansko opozorilo dr. Vita Turka, da je Slovenija tretja med državami EU po številu projektnih prijav v okviru programa Obzorje 2020, normaliziranem na število prebivalcev, kar kaže na aktivnost naših raziskovalcev, a je s približno 11-odstotno uspešnostjo žal na predzadnjem mestu med državami EU, zgolj pred Bolgarijo. Vir podatkov za to trditev je na voljo tu. Potrebno pa je omeniti, da dokument zajema vse projektne prijave na Obzorje 2020, torej tudi podjetniške (SME Instrument).

Odgovor na naslovno vprašanje se torej glasi: Sloveniji do znanstvene odličnosti manjka veliko. Predvsem ustreznega financiranja, da bomo slovenski znanosti lahko zagotovili vsaj osnovno infrastrukturo, nadalje pa tudi podporo pri pridobivanju različnih evropskih sredstev, saj je jasno, da so slovenski raziskovalci pri tem nadpovprečno aktivni, a podpovprečno uspešni. Upajmo, da bo bodoča koalicija znala najti odgovor na vprašanje kdo, kdaj in kako bo to zagotovil. Mačehovski odnos države – po besedah dr. Fonovića pa očitno tudi civilne družbe – do svojih znanstvenikov namreč ne more voditi nikamor drugam kot v nadaljnji zaostanek v primerjavi s preostalo Evropo.

Podatki in pojasnila

Surovi podatki:

Viri:

  • Število financiranih ERC projektov po državah: European Research Council (iz analize sem namenoma izpustila Turčijo in Izrael; podatki za leto 2018 še niso na voljo)
  • h-indeks držav: Scimago Journal & Country Rank (nabora podatkov ni bilo mogoče omejiti na isto obdobje kot za ERC projekte, torej 2008–2017, zato sem uporabila prednastavljeno vrednost 1996–2017)
  • število doktorjev znanosti na 1000 prebivalcev v letu 2015: Eurostat (leto 2015 sem izbrala, ker je nabor podatkov vseboval najmanj manjkajočih vrednosti; vključeni so podatki za oba spola in vse starostne kategorije)
  • število doktorjev znanosti na 1000 prebivalcev v letu 2015: OECD
  • nominalni BDP na prebivalca v letu 2015: Eurostat
  • delež sredstev (javnih in zasebnih skupaj) za raziskave in razvoj v odstotkih BDP v letih 2006 in 2016: Eurostat
  • razmerje med javnimi in zasebnimi sredstvi za raziskave in razvoj v letu 2015: Eurostat