V zadnjih šestih letih smo bili priča velikemu krčenju proračuna za znanost, s katerim so tri zaporedne vlade javnosti poslale nedvoumen signal, da slovenska politika znanosti ne vidi kot gibala napredka, temveč kot nepotreben strošek. V nasprotju z razvitimi državami, ki so tudi med gospodarsko krizo premogle dovolj politične modrosti in so povečevale sredstva za financiranje znanosti, je Slovenija največji varčevalni rez naredila ravno na področju znanosti in ji znižala financiranje kar za 30 odstotkov, s tem pa v veliki meri zaustavila svoj razvoj.

Zakaj je slovenska država prenehala vlagati v znanost in s tem ogrozila svoj obstanek med razvitim svetom? Priročen izgovor je bila gospodarska kriza, pri čemer pa ne smemo pozabiti, da je kriza prizadela veliko razvitih držav, marsikatero, na primer Irsko in Islandijo, še huje kot našo, a prav nobena od njih ni tako uničujoče zarezala v znanstveni proračun. Razvite države so prebrodile krizo tako, da so znanost ne le ohranile, temveč jo celo okrepile, ker so se zavedale, da se z razvojno prihodnostjo države ne sme igrati. Zakaj je torej Slovenija ravnala drugače?

Vzrok izvira iz napačnega razumevanja pomena znanosti v družbi in s tem povezanega prepričanja, da je znanost v službi gospodarstva in da mora za svoj obstoj tudi denar zaslužiti od gospodarstva. To zmotno prepričanje se je iz ekonomsko-gospodarskih krogov razširilo v politične, od tam pa prek medijev tudi v velik del slovenske javnosti. Tako skorajda vsaka medijska novica o kakšnem uspehu slovenske znanosti izzove množico komentarjev tipa: »spet delajo kar nekaj, le da bo nekdo objavil članek«, »akademiki spet zapravljajo denar davkoplačevalcev, in kaj imamo mi od tega?« ali pa »naj zaslužijo denar na trgu, če je njihovo delo res tako pomembno«.

V ZDA, gospodarski velesili z dolgoletno kapitalistično tradicijo, večino univerzitetnih raziskav financira vlada. Na elitni zasebni univerzi Stanford, ki stoji sredi Silicijeve doline in je obkrožena s tehnološkimi giganti, kot so Apple, Google, Facebook in Intel, kar 81 odstotkov raziskav financira ameriška zvezna vlada. Na drugi strani Sanfranciškega zaliva, na javni univerzi Berkeley, je financiranja iz vrst industrije še manj. V letu 2016/2017 je industrija prispevala le 8,5 odstotka raziskovalnega denarja te univerze. Tudi na švicarski državni tehniški visoki šoli ETH v Zürichu, ki je ena najuglednejših evropskih univerz, le 15 odstotkov raziskav financira industrija. Institut Jožef Stefan, ki je naša najbolj znana državna raziskovalna institucija, država financira le v 64 odstotkih.

Ob vseh primerih dobre prakse v tujini je težko razumeti, zakaj Slovenija tako trmasto vztraja na poti v družbo brez znanja. Na javni tribuni za znanost 17. maja v Cankarjevem domu je večina predstavnikov političnih strank v en glas ponavljala »najprej moramo poskrbeti za gospodarstvo, potem pa bo gospodarstvo poskrbelo za znanost«. Lep dokaz, da to ne drži, je ravno Silicijeva dolina, kjer so bile univerze, kot je Stanford, ključne za razcvet visokotehnoloških podjetij in ne obratno. In države z razvito znanostjo privlačijo tudi visokotehnološke investicije, ki jih je v Sloveniji veliko premalo. Tako na primer v angleškem univerzitetnem središču Cambridge farmacevtska družba Astra Zeneca gradi raziskovalno središče, ki bo zaposlilo dva tisoč ljudi.

Postati visokotehnološka družba je stvar izbire in vztrajanja pri takšni izbiri, ne glede na to, katere barve je politična stranka na oblasti. Če bo kljub trenutni visoki gospodarski rasti Slovenija nadaljevala neambiciozno raziskovalno politiko, bo postala vir surovin, polizdelkov in poceni delovne sile, kar je precej trhel temelj za blagor državljanov.