V zadnjih šestih letih smo bili priča velikemu krčenju proračuna za znanost, s katerim so tri zaporedne vlade javnosti poslale nedvoumen signal, da slovenska politika znanosti ne vidi kot gibala napredka, temveč kot nepotreben strošek. V nasprotju z razvitimi državami, ki so tudi med gospodarsko krizo premogle dovolj politične modrosti in so povečevale sredstva za financiranje znanosti, je Slovenija največji varčevalni rez naredila ravno na področju znanosti in ji znižala financiranje kar za 30 odstotkov, s tem pa v veliki meri zaustavila svoj razvoj.

Zakaj je slovenska država prenehala vlagati v znanost in s tem ogrozila svoj obstanek med razvitim svetom? Priročen izgovor je bila gospodarska kriza, pri čemer pa ne smemo pozabiti, da je kriza prizadela veliko razvitih držav, marsikatero, na primer Irsko in Islandijo, še huje kot našo, a prav nobena od njih ni tako uničujoče zarezala v znanstveni proračun. Razvite države so prebrodile krizo tako, da so znanost ne le ohranile, temveč jo celo okrepile, ker so se zavedale, da se z razvojno prihodnostjo države ne sme igrati. Zakaj je torej Slovenija ravnala drugače?

Vzrok izvira iz napačnega razumevanja pomena znanosti v družbi in s tem povezanega prepričanja, da je znanost v službi gospodarstva in da mora za svoj obstoj tudi denar zaslužiti od gospodarstva. To zmotno prepričanje se je iz ekonomsko-gospodarskih krogov razširilo v politične, od tam pa prek medijev tudi v velik del slovenske javnosti. Tako skorajda vsaka medijska novica o kakšnem uspehu slovenske znanosti izzove množico komentarjev tipa: »spet delajo kar nekaj, le da bo nekdo objavil članek«, »akademiki spet zapravljajo denar davkoplačevalcev, in kaj imamo mi od tega?« ali pa »naj zaslužijo denar na trgu, če je njihovo delo res tako pomembno«.

V ZDA, gospodarski velesili z dolgoletno kapitalistično tradicijo, večino univerzitetnih raziskav financira vlada. Na elitni zasebni univerzi Stanford, ki stoji sredi Silicijeve doline in je obkrožena s tehnološkimi giganti, kot so Apple, Google, Facebook in Intel, kar 81 odstotkov raziskav financira ameriška zvezna vlada. Na drugi strani Sanfranciškega zaliva, na javni univerzi Berkeley, je financiranja iz vrst industrije še manj. V letu 2016/2017 je industrija prispevala le 8,5 odstotka raziskovalnega denarja te univerze. Tudi na švicarski državni tehniški visoki šoli ETH v Zürichu, ki je ena najuglednejših evropskih univerz, le 15 odstotkov raziskav financira industrija. Institut Jožef Stefan, ki je naša najbolj znana državna raziskovalna institucija, država financira le v 64 odstotkih.

Ob vseh primerih dobre prakse v tujini je težko razumeti, zakaj Slovenija tako trmasto vztraja na poti v družbo brez znanja. Na javni tribuni za znanost 17. maja v Cankarjevem domu je večina predstavnikov političnih strank v en glas ponavljala »najprej moramo poskrbeti za gospodarstvo, potem pa bo gospodarstvo poskrbelo za znanost«. Lep dokaz, da to ne drži, je ravno Silicijeva dolina, kjer so bile univerze, kot je Stanford, ključne za razcvet visokotehnoloških podjetij in ne obratno. In države z razvito znanostjo privlačijo tudi visokotehnološke investicije, ki jih je v Sloveniji veliko premalo. Tako na primer v angleškem univerzitetnem središču Cambridge farmacevtska družba Astra Zeneca gradi raziskovalno središče, ki bo zaposlilo dva tisoč ljudi.

Postati visokotehnološka družba je stvar izbire in vztrajanja pri takšni izbiri, ne glede na to, katere barve je politična stranka na oblasti. Če bo kljub trenutni visoki gospodarski rasti Slovenija nadaljevala neambiciozno raziskovalno politiko, bo postala vir surovin, polizdelkov in poceni delovne sile, kar je precej trhel temelj za blagor državljanov.

1 Komentar

  1. Luka Škrlep, Prekletstvo sekundarnih ciljev

    Zadnje čase se vse pogosteje pojavlja razprava o politiki znanosti. Torej o organiziranosti in financiranju znanosti, raziskav in razvoja. Opisal bom, kaj je po moje trenutno narobe v politiki znanosti in kaj je narobe v smeri razvoja politike znanosti. Opisal bom probleme v katere se zaletavam kot kemik. Sumim, da je podobno tudi na drugih področjih.

    Ljudje se dovolj predvidljivo odzivajo na spodbude. Pričakoval bi sicer, da ljudje, ki delajo na področju znanosti delujejo strogo v službi znanosti. Čista naivnost. Večina se v službi kariere podredi sistemu. Seveda obstajajo izjeme, ki se trudijo ohranjati znanstveno in raziskovalno etiko, a jih trenutni sistem hitro izreže iz znanstveno raziskovalnega kroga, če se vsaj deloma ne podredijo sistemu.

    In sistem je trenutno obupen. Najprej so tu škandalozni razpisi, ki spodbujajo znanstvenike in raziskovalce, da se spremenijo v sofiste najslabše vrste (očitno izgubljen Sokratov boj), kjer je znanstveno-raziskovalna vsebina obrobna in je pomembnejša oblika projekta, uporabljenih izrazi in besedne zveze. Vznikajo podjetja, ki znanstvenike in raziskovalce učijo kako z besedno solato zakriti odsotnost vsebine.

    Razpisi s strani državnih in evropskih institucij so v večini polni sekundarnih ciljev in pogojev, ki nimajo nič z znanostjo in osnovnim ciljem razpisa. V prijavi na razpis je potrebno prilagoditi cilje projekta razpisu, to pa raziskave in razvoj vsaj deloma odmakne (največkrat pa zelo) od osnovnih (želenih) ciljev uporabnikov raziskave in/ali raziskovalcev. Podrejanje pogojem razpisov odmakne delo znanstvenikov od znanosti, raziskovanja in razvoja in znanstvenike spremeni v birokrate, administratorje, diplomate, organizatorje dela in nenazadnje turiste in gurmane. Torej denar, ki je bil vzet davkoplačevalcem z neke vrste obljubo, da bo namenjen za znanost se hitro začne izgubljati.

    Najprej se začne izgubljati že v birokraciji državnih in evropskih institucij. Nato znanstveniki porabijo ogromno truda, časa in s tem denarja, da sestavijo projekt, da ustreza vsem razpisnim pogojem, ki nimajo dosti skupnega z znanstvenimi cilji. Pilijo stavke in poetiko besednih zvez in iščejo partnerje, ki ustrezajo razpisu (ne pa osnovnemu cilju projekta).

    Denar je potem dodeljen raziskovalni skupini, kjer pa je najpomembnejša (finančno krita 100 %)
    projektna pisarna, ki ureja birokracijo.

    Raziskovalna skupina je sestavljena iz partnerjev, ki ustrezajo razpisu in so največkrat daleč od idealne za izvedbo projekta. Raziskovalne institucije in industrijski parterji morajo biti iz ustrezne države in regije, biti morajo določene velikosti (SME) in imeti ustrezne službe. Ne škodi, če gre z vplivne in lobistično močne institucije. Raziskovalci morajo biti pravega spola, starosti, obdobja v karieri in ostalih za znanost in raziskovanje nerelevantnih identitet.

    Delo na projektu se začne, a doseganje želenega osnovnega cilja raziskave in/ali razvoja je omejeno s tehnologijami, ki morajo ustrezati razpisu npr. nano, bio, grafensko, več-funkcionalno, pametno. Omejeno je z opremo, ki jo imajo ne-optimalni partnerji in znanjem, ki ga imajo ne-optimalni raziskovalci. Omejeno je s slabo organizacijo dela, ki ga organizirajo znanstveniki, ki niso optimalni organizatorji dela. Omejeno je z največkrat togo razporeditvijo sredstev znotraj projekta po postavkah materiala, opreme, potnih stroškov, stroškov promocije in birokracije. Delo je moteno s prepogostim pisanjem poročil o napredku, periodičnih poročil, promocijskimi akcijami in sestanki v najrazličnejših državah.
    Projekti, ki zaidejo v slepo ulico se največkrat izvedejo do konca, kar pomeni veliko škodo
    v času, denarju, delu in talentu, ki bi bil lahko uporabljen dosti koristneje.
    Verjetnost za dosego osnovnega cilja raziskave in razvoja je torej močno zmanjšana ali pa je cena za dosego močno previsoka. Sekundarni cilji, ki so utopili primarne cilje, so z enakim leporečjem kot pri pisanju projekta, opisani v periodičnih in končnih poročilih. Realno pa so od npr. kohezijskih ciljev ostali načeti odnosi med partnerji, od npr. izobraževanih pa novi izurjeni prodajalci projektne megle. Sociološki, družbeni in socialni učinki pa realno ostanejo neznanka. Realen rezultat projekta je kup poročil, nekaj člankov, promocijskega materiala in premalo znanstvenih in raziskovalnih dosežkov.

    To, da je kup poročil razmeroma nekoristen je jasno, kaj pa članki? Kvaliteta člankov je globalno gledano slaba in je rodila novo vejo raziskovanja o kvaliteti člankov. Poleg hudega problema ponovljivosti (1,2), je tukaj tudi prilagajanje člankov zbiranju točk. Članki so žal primarno v funkciji pridobivanja naslednjih projektov. To prilagajanje vodi v izbiro varnih in modnih tem, ker se na ta način nabere največ točk. Vsaka sprememba v sistemu točkovanja, ki naj bi odpravila pomanjkljivosti, vodi v spremenjeno delovanje akterjev in prilagoditvi novemu sistemu. Po pravilu se vedno pojavijo nepričakovani, neželeni stranski učinki. Uvedejo se seveda novi popravki, ki naj bi te učinke odpravili. Sledi prilagoditev novemu sistemu in spet novi, nepričakovani, neželeni stranski učinki (3-5).

    Protesti in zavzemanje za več denarja za »znanost«, brez opaznejših protestov proti trenutnemu
    očitnemu neznanstvenemu in celo proti-znanstvenemu sistemu organiziranja in financiranja znanosti in raziskovanja izpade samo kot vulgarno zavzemanje za več denarja.
    Polje znanosti so žal začeli zavzemati politiki, karieristi in bleferji. Vedno manj je korelacije med človekom s kariero v znanosti in znanstvenikom, človekom z nazivi in izobraženim človekom.
    Znanstveniki menda nočejo biti v službi gospodarstva, ni pa jim težko biti v službi politike. Verjetno
    zato, ker je v službi politike veliko več prostora za blef. Res je, da se da realne probleme (gospodarstva) reševati brez globokega poznavanja bazičnih zakonitosti, vendar je tudi res, da nesposobnost reševanja realnih problemov nakazuje nezadostno poznavanje bazičnih zakonitosti. Ker je polje znanja zelo široko, je za znanstvenika gibanje v območju bazičnega znanja, ki ne pride v stik z realnimi problemi dosti manj tvegano. Torej, če hočemo res dobro bazično znanost, mora ta nujno prihajati v stik z realnimi problemi (6).
    Teza, da je državno vlaganje v znanost vzrok za gospodarsko uspešnost in splošni napredek države ima trhle noge. Grafi z lepo korelacijo med vlaganji in indikatorji uspešnosti držav so samo grafi z lepo korelacijo. Kje pa so dokazi vzročne odvisnosti? Teza bi bil bolj verjetna, če bi bil denar za znanost porabljen za znanost. Pa ni. Vendar tudi v tem primeru to ne bi bilo nedvoumno (7, 8).

    Slovenija je res v nevarnosti, da postane vir surovin, polizdelkov in poceni delovne sile, vendar je vzrok verjetno v davčni politiki in pretirani regulaciji.

    Kje so rešitve? Za začetek se je nujno znebiti sekundarnih ciljev v razpisih. Tako kohezijskih, regijskih, socialnih, zaposlovalnih, turističnih, socioloških kot tudi izobraževalnih. Izobraževanje naj bo del projekta, vendar ne sme biti njegov cilj ali pogoj.
    Verjetno je treba ukiniti razpise z višjimi TRL-ji (bližje stopni proizvodnje). Končno se je treba nehati pretvarjati, da pisci razpisov vedo dovolj (ali sploh kaj) o tem kaj potrebuje trg in kako ga usmerjati (8). Ta del se prepusti gospodarstvu z mehanizmom davčnih olajšav ali verjetno še bolje z znižanjem davkov. Ampak to bi bil šele začetek.

    Več o temi (tekst ni nujno povzetek referenc):

    1. Florian Prinz, Thomas Schlange and Khusru Asadullah, Believe it or not: how much can we rely on published data on potential drug targets?, NATURE REVIEWS/DRUG DISCOVERY, 2011

    2. C. Glenn Begley and Lee M. Ellis, Raise standards for preclinical cancer research, Nature, 2012, 483, 531-533.

    3. Bethany Brookshire, Blame bad incentives for bad science:

    https://www.sciencenews.org/blog/scicurious/blame-bad-incentives-bad-science

    4. Reinhard Werner, The focus on bibliometrics makes papers less useful, Nature, 2015, 517, 245.

    5. Ed Yong, The Inevitable Evolution of Bad Science, The Atlantic, 21. September 2016: https://www.theatlantic.com/science/archive/2016/09/the-inevitable-evolution-of-bad-science/500609/

    6. Daniel Sarewitz, Saving Science, Science isn’t self-correcting, it’s self-destructing. To save the enterprise, scientists must come out of the lab and into the real world, The New Atlantis, 49,
    Spring/Summer 2016, 4–40.

    https://www.thenewatlantis.com/publications/saving-science
    (https://soundcloud.com/tnajournal/interview-about-saving-science)

    7. Matt Ridley, The myth of basic science:

    https://www.wsj.com/articles/the-myth-of-basic-science-1445613954

    8. Nassim N. Taleb, Antifragile: Things That Gain from Disorder, Random House 2012.

    9. Friedrich August von Hayek, Prize Lecture, The Pretence of Knowledge, Lecture to the memory of Alfred Nobel, 1974:
    https://www.nobelprize.org/nobel_prizes/economic-sciences/laureates/1974/hayek-lecture.html

PUSTITE KOMENTAR

Vpiši svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.