Objavljamo nekaj odlomkov iz avtobiografije Richarda Dawkinsa. Knjigi Moč čudenja in Kratka luč v temi, ki bosta v prevodu Katje Zakrajšek izšli pri založbi Modrijan, lahko do vključno 13. junija naročite kot komplet po prednaročniški ceni 47 €. Po izidu bosta na voljo vsaka posebej (Moč čudenja: 24,90 €; Kratka luč v temi: 33,90 €). Več informacij na www.modrijan.si.

nazaj
naprej

Moč čudenja. Kako nastane znanstvenik (str. 201–203)

Pozna šestdeseta leta so bila v Berkeleyju čas političnega vrenja in tisti dve leti, ki sva ju preživela tam, sta potekali v znamenju študentske politike na Telegraph Avenue in hipijevskega okrožja Haight-Ashbury na drugi strani zaliva v San Franciscu. Predsednika Lyndona Johnsona, ki bi se ga sicer lahko spominjali kot velikega reformatorja, je hromila katastrofa vietnamske vojne, ki jo je podedoval po Kennedyju. Skoraj vsi v Berkeleyju so nasprotovali vojni in midva sva se jim pridružila – na pohodih po San Franciscu, na sprevodih po Berkeleyju, pospremljenih s solzivcem, na demonstracijah, prekinitvah predavanj in zasedbah predavalnic.

Ponosen sem na svojo udeležbo v protestih proti ameriški vojni v Vietnamu, ponosen, da sem trdo delal za protivojno kampanjo senatorja Eugena McCarthyja, manj ponosen pa na nekatera druga politična gibanja, v katera sem se vpletel. Najznamenitejše med njimi je povezano z nadrealistično epizodo v ›Ljudskem parku‹ (ki ga je David Lodge literariziral kot ›Ljudski vrt‹ v romanu o univerzitetnem življenju z naslovom Na drugem mestu). Kampanja za Ljudski park je bila poskus (ki je naposled uspel, kot sem ugotovil, ko sem pred kratkim na snemalnem potovanju ponovno obiskal Berkeley), da bi prevzeli zapuščen kos zemljišča, ki je bil v lasti univerze in namenjen gradnji, ter iz njega naredili javno površino. Zdaj vidim, da je bil to za lase privlečen izgovor za radikalen aktivizem zaradi aktivizma samega, ki so si ga izmislili anarhistični študentski voditelji, ki so cinično manipulirali z milimi ›otroci cvetja‹, ›ljudmi ulice‹. Radikalni študentski voditelji in zloglasni guverner Ronald Reagan (›Ronald Duck‹ v Lodgevem romanu) so veselo šli drug drugemu na roke, vsi so izkoriščali nastali položaj, da bi si med ciljno publiko nabrali več privržencev, pri čemer so se najbrž vsi natanko zavedali, kaj počnejo. In jaz sem jim skupaj z večino mlajšega osebja na univerzi šel na limanice. Imeli smo demonstracije, zasedbe, bežali pred solzivcem, pisali ogorčena pisma časopisom (moje prvo pismo za Times je bilo na to temo) in ploskali, ko so ljudje ulice zatikali cvetje v puške zmedenih in precej prestrašenih mladih pripadnikov Nacionalne garde. Če naj bom iskren, moram priznati, da je bilo sila vznemirljivo – tega se zdaj na tihem sramujem – biti tarča solzivca in se znajti v (resda čisto majhni) nevarnosti.

Rad bi čim bolj iskreno pojasnil, kako sem razmišljal pri svojih dvajsetih in nekaj letih, ko sem bil v Berkeleyju. Mislim, da že misel na upor zbuja nekakšno mladostno vznemirjenje: wordsworthovski občutek, da »bila je blaženost ob tisti zori biti živ, / a biti mlad – to je bil pravi raj«. Študent James Rector je padel pod streli policista v Oaklandu. Bilo je prav, da smo zaradi tega šli na ulico, in za nazaj se zdi, da je po našem mnenju to upravičilo odločitev, da sploh gremo na ulico za Ljudski park. Toda seveda tega sploh ni upravičilo, ne sámo po sebi. Odločitev za proteste za Ljudski park je zahtevala povsem ločeno upravičenje.

Mlajši univerzitetni učitelji smo prirejali srečanja, na katerih smo svoje kolege poskusili ustrahovati in jih prisiliti, da bi iz solidarnosti z aktivisti preklicali svoja predavanja – in besedo ›ustrahovanje‹ uporabljam namenoma, saj sem bil nedavno priča istemu pojavu na internetu, v obliki ›kibernetskega ustrahovanja‹ s strani radikalnih aktivistov, ki si lahko privoščijo, da se obnašajo kot nekakšna miselna policija, tako kot sem bil temu priča tudi na šolskem igrišču, kjer so se okrog nasilneža zbirali voljni pomočniki. S posebnim obžalovanjem se spominjam srečanja učiteljskega zbora na Berkeleyju, ko se je priljuden starejši profesor obotavljal preklicati svoje predavanje in smo to poskusili izsiliti z glasovanjem. Skesano pozdravljam njegov pogum in pogum še starejšega profesorja, ki je edini dvignil roko v podporo pravici kolega, da izpolni to, kar je imel za svojo dolžnost, in se drži svojega urnika predavanj. Ustrahovalcem bi se bil moral postaviti po robu, tako kot pri Tetki Peggy, tako kot v enakem primeru na Chafyn Grovu. A se nisem. Bil sem še mlad, vendar pa le ne več tako zelo mlad. Moral bi imeti več soli v glavi.

Ko govorim o radikalni politiki in ljudeh ulice, se spomnim na nekaj, kar zgovorno priča o preobratu v družbenih običajih. Šel sem po Telegraph Avenue, središču berkeleyjske kulture korald, kadila in marihuane. Pred mano je hodil mladenič, oblečen kot pristen otrok cvetja. Vsakokrat, ko je mimo njega v nasprotni smeri prišla mlada ženska, je stegnil roko in jo uščipnil v dojko. Nobena ga ni oklofutala ali zakričala: »Nadlegovanje!« Preprosto so šle dalje, kot da se ne bi nič zgodilo. In on je ponovil isto z naslednjo. Dandanes se mi zdi to skoraj nemogoče verjeti, vendar se tega zelo živo spominjam. Njegovo vedênje ni delovalo posebej pohotno in mlade ženske ga očitno niso dojemale kot geste šovinističnega prasca. Zdelo se je, da to spada k hipijevstvu, k sproščenemu vzdušju miru in ljubezni v San Franciscu v šestdesetih letih. Zelo me veseli, da so se stvari spremenile. Današnji vrstniki tistega mladeniča in deklet, ki jih je nadlegoval (kot bi morali reči danes), ljudje njune starosti in družbenega položaja, bi bili med najbolj ogorčenimi nad vedênjem, ki je bilo tedaj normalno za tisto starost, družbeni razred in politično prepričanje.

Kljub vsej tej politiki sem se kot mlad (pravzaprav izredno mlad) docent dovolj dobro odrezal. Z Georgeom Barlowom sva skupaj predavala o živalskem vedênju in vključil sem tudi predavanje o ›sebičnem genu‹, ki sem ga razvil na Oxfordu. Ugaja mi misel, da so bili študentje v Oxfordu in Berkeleyju v poznih šestdesetih letih najbrž prvi dodiplomski študentje na svetu, ki so izvedeli za nove ideje, ki so v sedemdesetih letih in še pozneje postale modne kot ›sociobiologija‹ in ›sebičnogenovstvo‹.

nazaj
naprej

PUSTITE KOMENTAR

Vpiši svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.