V reviji Nature so pred kratkim objavili članek z naslovom Kaj je Rosalind Franklin resnično prispevala k odkritju strukture DNK, v katerem sta Matthew Cobb in Nathaniel Comfort predstavila malo drugačno interpretacijo dogajanja v letih kmalu po drugi svetovni vojni, ko so znanstveniki in znanstvenice raziskovali strukturo molekule DNK.

Na osnovi najdenih pisem in dokumentov sta prišla do zaključka, da Rosalind Franklin ni bila žrtev in ni bila neuspešna pri odkrivanju dvojne vijačnice DNK. Bila je enakovredna sodelavka ekipe znanstvenikov, ki je raziskovala strukturo DNK. Imela je več ključnih uvidov v strukturo in funkcijo DNK, kolegi pa so jo dojemali kot pomemben del kvarteta znanstvenikov, ki so delali na tem problemu.

Res pa je, da se je morala soočati z očitnim seksizmom v znanosti, na primer z izključitvijo iz nekaterih klubov ali jedilnic, kjer so se zbirali moški znanstveniki in izmenjavali ideje. Prav tako jo je James Watson v knjigi Dvojna vijačnica predstavil kot karikaturo znanstvenice, ki ni mogla razumeti svojih lastnih podatkov, medtem ko jih je on, novinec, lahko. Ta različica dogodkov je postala del popularne kulture in zasenčila njene resnične dosežke.

Avtorja trdita, da je treba zgodbo Rosalind Franklin povedati natančno in pošteno, ne kot karikaturo opeharjene junakinje, ampak kot vzornico drugim ženskam v znanosti.

Rosalind Franklin v Sloveniji

Za nas v Sloveniji je verjetno zanimivo, da je članek v Nature pospremljen s fotografijo Rosalind Franklin med izletom v gore. Kot je ugotovil Marko Dolinar, je fotografijo najverjetneje posnel Dušan Hadži med njenim obiskom v Sloveniji maja leta 1952.

“Fotografija Rosalind Franklin, ki je v arhivu The National Library of Medicine‘s Profiles in Science označena kot »Rosalind Franklin mountain climbing in Norway« z letnico 1940 in pripisom »avtor neznan«. Fotografijo je arhivu posredovala sestra Rosalind Franklin, Jenifer Glynn, objavljena pa je v več biografijah. V tisti, ki jo je napisala Glynnova, je označena kot »Rosalind in mountains on a family holiday in Norway, 1937 or 1939«. Kot je razvidno iz primerjave s sliko 2, gre za enako ozadje in je bila torej fotografija posneta pod vrhom prelaza Vršič. Obraz Ajdovske deklice je točno nad glavo Rosalind Franklin. Fotografijo je najverjetneje posnel Dušan Hadži sredi maja leta 1952.” Vir: Marko Dolinar: Obiski Rosalind Franklin v Sloveniji.

Navajam še daljši odlomek iz članka Marka Dolinarja o obiskih Rosalind Franklin v Sloveniji, ki je bil leta 2020 objavljen v reviji Acta Chimica Slovenica:

Januarja 1951 je Franklinova začela delati na King‘s Collegeu v Londonu, kjer so ji namenili raziskovanje strukture DNA, čeprav dotlej ni delala na bioloških molekulah. Zaposlili so jo zaradi dobrega poznavanja tehnike rentgenske spektroskopije, ki jo je v Franciji uporabljala pri ugotavljanju strukture različnih ogljikovih spojin (predvsem amorfnih polimerov) ter raziskavah mehanizma kristalizacije v trdni fazi. Kot je zapisal Jure Zupan v glasilu Kemijskega inštituta Dogodki, je leta 1951 Dušan Hadži, ki se je v tistem času izpopolnjeval v Cambridgeu, obiskal King‘s College. Kot navaja Zupan, naj bi Hadži takrat Franklinovo, ki je bila ljubiteljica gora, povabil v Slovenijo.

Rosalind Franklin se je vabilu naslednje leto odzvala in obiskala Ljubljano, kjer je imela predavanje na Kemijskem inštitutu, o čemer obstaja kratka navedba v letopisu Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU). O obisku v Ljubljani je na kratko pisal tudi časopis Slovenski poročevalec 14. maja 1952: “Te dni se mudi v Ljubljani dr. Rosalind E. Franklin, predavateljica na King‘s College v Londonu. Našo državo je obiskala na vabilo Kemičnega inštituta Slovenske akademije znanosti in umetnosti, kjer bo imela razgovore z našimi strokovnjaki za koks. Franklinova dela na problemih okrog fine strukture premoga in koksa in je doslej dosegla na tem področju zelo dragocene rezultate. V Ljubljani bo tudi predavala v okviru Slovenskega kemijskega društva. Obiskala bo tudi Zagreb in Beograd.”

Jenifer Glynn je v biografiji z naslovom My sister Rosalind Franklin navedla, da naj bi predavanju sledil izlet na Triglav. V knjigi navaja, kako je Rosalind doživela hribovski izlet v Julijce, verjetno v pismu domačim: “Šli smo na pohod za tri dni in pol v resne hribe, Julijske Alpe, kjer smo spali v planinskih kočah in se povzpeli na Triglav, najvišjo goro v Jugoslaviji (pribl. 9500 čevljev). Čudovito je bilo biti ponovno med gorskimi vršaci, prvič po petih letih. Vračali smo se skozi »dolino Sedmerih jezer«, ki je narodni park zaradi botaničnih in zooloških posebnosti. Še nikoli nisem videla tako čudovite preproge alpskih cvetic – tako zgoraj, v skalah in na meliščih, kot spodaj, v dolini, so bile dosti bolj raznolike in pisane kot sem jih videla v Franciji ali Italiji.”

Kot navaja avtorica biografije, je Rosalind Franklin takrat prišla v Ljubljano, kjer je predavala, potem pa najprej odšla na Bled, v vilo ob jezeru. Oče njenega kolega (zelo verjetno gre za Dušana Hadžija) je imel visok položaj v Slovenski akademiji. To mu je omogočalo, da so tri generacije njegove družine in prijatelji tam preživljali počitnice. Družba na Bledu je Rosalind Franklin ugajala in je bila navdušena nad tem, da tu »živijo tako civilizirano, čeprav so skoraj brez denarja«. Iz Slovenije naj bi odpotovala v Kotor v Črno goro.

Zupanov prispevek v Dogodkih sicer kot letnico vzpona na Triglav navaja 1954. Podatek izvira iz pogovora, ki ga je imel Jure Zupan z Dušanom Hadžijem, ko je bil ta star že 95 let, tako da ni mogoče povsem izključiti, da se je glede letnice zmotil. Gotovo pa drži, da sta se Dušan Hadži in Rosalind Franklin osebno poznala in sta šla skupaj tudi na Triglav.

Svoje vtise o obisku Jugoslavije je Rosalind Franklin povzela v pismu z dne 2. junija 1952, ki ga prav tako navaja Dolinar v članku:

Ljubljana je čudovito mesto. Dokaj spominja na Grenoble, samo da je manjše in lepše. So očarljivi in omikani ljudje, polni svežega, mladega entuziazma. In njihovi znanstveni dosežki so res impresivni – veliki inštituti rastejo skoraj kot v Stockholmu in v njih dela nekaj res dobrih ljudi. Izredno si želijo vsakršnih možnosti za stike z zahodom. Sledila sta dva dneva v Zagrebu, ki mi je bil precej manj všeč. Zagreb, namesto da bi si zadal, da doseže nekaj novega, se ponaša samo s tradicijo, ki gre kakšnih 70 let nazaj. Zdel se mi je kot kakšen tretjerazreden zaostal Pariz. In ljudje so prav strašljivo pusti – po dveh dneh v Zagrebu mislim, da bom do konca življenja na eno miljo razdalje prepoznala nekoga, ki je Hrvat.

Potem 5 dni v Beogradu. Pomilovanja vreden kraj, kjer ni nič stalnega in nihče ne ve, ali pripada vzhodu ali zahodu. Srbi nimajo tiste kulture kot Slovenci, vendar sem pri njih opazila več svežine Ljubljane kot zadušljivosti Zagreba. Povsod so me sprejeli z izjemno prijaznostjo in ljudje so si zelo želeli pogovarjati se o vsem mogočem. Večino časa ni bilo sonca, tako da sem se odločila to nadoknaditi z enotedenskim dopustom na obali. Tako sem šla z vlakom skozi Sarajevo v Dubrovnik. V Sarajevu sem se ustavila samo za dve uri, ker je bilo vreme še slabo, a je bilo dovolj, da sem naredila krog po mestu, ki me je razočaralo. Dubrovnik je bil seveda krasen. Imela sem priporočilno pismo za direktorja zgodovinskega inštituta, ki si je vzel ves dan, da mi je razkazal mesto.

Kot navaja Dolinar, je Rosalind Franklin iz Dubrovnika “šla za en dan na Korčulo in bila potem dva dni v Splitu, naredila pa je tudi izlet v Trogir. Z Reke se je vračala tako, da je bila še eno noč v Ljubljani, potem pa je šla preko Benetk (1 noč) v Pariz (2 dni, prihod 6. junija, povratek v London 8. junija), tako da naj bi potovanje v celoti trajalo malo več kot en mesec.”

-
Podpri Kvarkadabro!
Naroči se
Obveščaj me
guest

3 - št. komentarjev
z največ glasovi
novejši najprej starejši najprej
Inline Feedbacks
View all comments
Aleš Iglič
11 - št. mesecev nazaj

Odličen članek !
LP, Aleš Iglič

Marta Klanjšek Gunde
Marta Klanjšek Gunde
10 - št. mesecev nazaj

Hvala, tukaj so zbrani podatki, ki sem jih že nekaj časa iskala. Odlično!

Brane Slevec
Brane Slevec
10 - št. mesecev nazaj

Mogoče pa gre pri vsem skupaj za bolj ‘posvetne reči’: recimo v statutu Nobelove fundacije, med drugim, piše tudi: ‘A prize amount may be equally divided between two works, each of which is considered to merit a prize. If a work that is being rewarded has been produced by two or three persons, the prize shall be awarded to them jointly’.  Rozalinda, ‘the wronged heroine of DNA’, je bila, med drugim, precej radoživa in postavna gospa, ki pa očitno ni živela samo v laboratoriju, sklonjena nad mikroskopom, kar za ostalo trojico (Wilkins, Watson in Crick) ne bi mogel trditi in… Beri dalje »