Kako so nas prinesli okoli

    Običajni osumljenci, naši parlamentarni politiki namreč. Zgodbo o spremembi Zakona o kmetijskih zemljiščih, s katero so poslanci ukinili odškodnino za prekvalifikacijo kmetijskega zemljišča v zazidalno, smo zadnjič že predstavili. Zame obstajata dva glavna razloga proti.

    Prvič, izginjanje za kmetovanje primernih zemljišč je v Sloveniji v zadnjem času nesorazmerno in preveliko. Agencija RS za okolje v svojem poročilu na to temo recimo ugotavlja, “Slovenija je država s skromnimi naravnimi viri, zato je obseg urbanizacije tal v zadnjem desetletju zaskrbljujoč, še posebej, ker v večji meri urbaniziramo kakovostnejša kmetijska zemljišča. Glede na čas nastanka podatkov in povprečnega trajanja obdobja lahko grobo ocenimo izgube zemljišč na približno 11 ha dnevno. Izgube tako močno presegajo urbanizacijo zemljišč v npr. Nemčiji, ki je v podobnem obdobju izgubljala zaradi urbanizacije približno 90 ha dnevno (European Soil and Land Alliance, 2005), a je po površini 17,6 krat večja.“(*)

    Drugič, gre za dovolj tipičen vzorec, ko v t.i. času varčevanja obstajajo področja, pri katerih, nasprotno, oblast zaradi neznanega razloga radodarno deli odpustke. Zaradi ukinitve nadomestila bo v proračun prišlo precej manj denarja –  najmanj 4 milijoni, kot jih je proračun iz tega vira dobil lani, ko je bila odškodnina prvič uvedena [vir: RTVSLO, Oddaja Tarča 26.6.2012], številka pa je potencialno še mnogo večja. Sami predlagatelji odprave odškodnine govorijo o letnem izpadu 8 mio [*, dokument, ki sem ga v tem zapisu linkal, so odstranili, vendar za pravilnost citiranja jamčim],  prejšnja vlada, ko so bile pred dobrim letom odškodnine uvedene, pa jo je ocenjevala celo na okoli 20 mio letno [*, RTVSLO Tarča]. Za posamezne podjetniške projekte je ukinitev nadomestila bistvenega pomena, saj jim bo dobesedno prihranila milijone, kot npr. v primeru projekta Feniks v Brežicah: “….na katerih naj bi zrasel logistični in gospodarski center Feniks, milijardni projekt, ki ga je leta 2006 predstavil takratni gospodarski minister Vizjak, Pahorjeva vlada pa dala na stranski tir. Zdaj je spet aktualen. Državni lokacijski načrt je zdajšnja vlada pred kratkim že sprejela. večino denarja naj bi prispevali zasebni partnerji, znesek odškodnin za 104 hektare zemljišč pa bi znašal 5, 8 milijona evrov …” [RTVSLO, Oddaja Tarča 26.6.2012]. Skratka, če bi bil zelo dobrodušen, bi rekel, da se  konceptualno ne strinjam, kaj je v tem primeru dobrina, ki naj bi jo oblast ščitila: “malo” večji profit zasebne podjetniške iniciative,  proti skupni dobrini zemlje, na kateri lahko pridelamo hrano.

    En pomemben razlog pa sem zadnjič spregledal – nanj je opozorila skupina okoljskih aktivistov, ki so danes Ustavnemu sodišču predlagali razveljavitev odprave odškodnine. Bistvo ugovora je v tem, da so si politiki pravzaprav privoščili zvijačo. V čem je trik?
    Spremembe zakona, ki je odpravila odškodnine, ni predlagala vlada, ampak skupina koalicijskih poslancev. Na videz nepomembna razlika, celo banalna politična šarada. Npr., Slovenska ljudska stranka, ki je kot domnevni politični branik kmetijstva še zelo pred kratkim odškodnine odločno podpirala, je prejšnji mesec čudežno spremenila stališče in je sedaj  podprla njihovo odpravo. Klasični politični flip-flop.

    Toda aktivisti so opozorili na nekaj drugega – sama politična igra, ki so si jo privoščile stranke, kot je SLS, je lahko za koga nemoralna, ni pa pravno sporna. Resničen problem je to:  s spremembo predlagatelja so politiki izigrali pomembno demokratično proceduro. Ker je spremembo zakona predlagala skupina koalicijskih poslancev, ne pa koalicijska vlada, ni bil izpeljan običajen demokratičen postopek, ki predvideva čas za javno razpravo in obravnavo novih zakonov ali njihovih sprememb, ki jih predlaga vlada. To bi moralo veljati za nehigienično v vsakem primeru; v našem primeru pa je prisoten še dodaten dejavnik. Slovenija je namreč podpisnica Aarhuške Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah.

    Arrhuška konvencija je precej prelomen pravni akt, nekakšna “deklaracija o okoljskih pravicah” – podpisale so jo vse države EU in je ta trenutek največ, kar ima na razpolago evropski državljan, ki okolje razume kot svojo temeljno človekovo pravico.  Pravico imamo do popolne obveščenosti glede okolja in  okoljskih odločitev in do možnosti demokratičnega sodelovanja pri teh odločitvah. 8. člen konvencije (“Udeležba javnosti pri pripravi izvršilnih predpisov in/ali splošno veljavnih pravno obvezujočih normativnih aktov“) tako določa:

    Na ustrezni stopnji in ko so možnosti še odprte, si pogodbenica prizadeva spodbuditi učinkovito udeležbo javnosti pri pripravi izvršilnih predpisov in drugih splošno veljavnih pravno  obvezujočih pravil organov javne oblasti, ki lahko pomembno vplivajo na okolje. V ta namen je  treba:
    a) določiti dovolj dolgo časovno obdobje za  učinkovito udeležbo,
    b) objaviti osnutek pravil ali ga kako drugače dati na razpolago javnosti in
    c)  dati javnosti možnost, da neposredno ali po predstavniških svetovalnih telesih daje svoje pripombe.
    Izid  udeležbe javnosti je treba čim bolj upoštevati. (*)

    Očitno je, da je trik, ki so si ga privoščili politiki, namenjen izigravanju tega načela. Če bi spremembo predlagala vlada, bi bila javna razprava obvezna; ker jo je predlagala skupina poslancev, so se javni razpravi in udeležbi izognili. Zato morda ustavni ugovor aktivistov ni brez možnosti uspeha:

    “Zato je na tej točki pomembna ugotovitev, da so predlogi zakonov, ki jih predloži vlada, zavezani k javni obravnavi (na podlagi Poslovnika Vlade RS), predlogi zakonov, ki jih predlagajo poslanci (na podlagi Poslovnika Državnega zbora), pa ne. …To pomeni, da Poslovnik Državnega zbora v tem delu ni skladen z Aarhuško konvencijo, saj ne določa zavezujočih postopkovnih določil, po katerih bi moral biti predlog zakona v  javni obravnavi v skladu z 8. členom konvencije. Zato je potrebno to pomanjkljivost v Poslovniku Državnega zbora odpraviti. 10. Ne glede na vse predhodno navedeno pa obstajajo zadostne pravne podlage, da bi napadeni Zakon o spremembah in dopolnitvi Zakona o kmetijskih zemljiščih moral iti pred sprejemom v javno razpravo že na podlagi same Aarhuške konvencije, kar pa se ni zgodilo.”(POBUDA ZA ZAČETEK POSTOPKA ZA OCENO USTAVNOSTI Zakona o spremembah in dopolnitvi Zakona o kmetijskih zemljiščih, Umanotera in drugi)

    Pred časom sem na nekem javnem forumu na okoljski sceni  imel razpravo z prof. Senkom Pličaničem, ki je strokovnjak za okoljsko pravo. Pličanič (še ne minister) je takrat trdil, da okoljski aktivisti premalo izkoriščamo pravne možnosti – cilje naših številnih akcij bi lahko učinkoviteje dosegli, če bi se bolj posluževali pravnih orodij, je takrat trdil. Bomo videli.

    3 KOMENTARJI

    1. Z zanimanjem prebrano. Prvič slišim za razlago, da se spremembe zakonodaje postopkovno obravnava tako zelo drugače, če jih predlaga skupina poslancev in ne vlada. Vsi zakoni, ki so bili spremenjeni letos poleti in se dotikajo prostora in okolja, so bili namreč sprejeti po nujnem postopku in s tem brez javne razprave. Ko je civilan družba temu oporekala, nisme zasledila razlage, da so razlog temu pobude iz poslanskih vrst. Res pa je seveda, da se sploh nihče ni posebej trudil odgovoriti nam.

      • V resnici je javna razprava pri spreminjanju recimo zakona o varstvu okolja ali zakona o vodah bila. Lahko pa ti povem malo dolgočasno, a po svoje indikativno s tem povezano zgodbo.

        7.6.2012 je bil na strani ministrstva objavljeno vabilo k oddaji pripomb in predlogov na Osnutek Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu okolja. Zraven so zapisali: "Vaše pripombe in predloge lahko posredujete do ponedeljka, 11. junija 2012". Torej pet dni prek vikenda.
        No, slučajno sem opazil, da so zagrešili drobno napako: v priloženem dokumentu je bil datum oddaje predlogov zapisan drugače, namreč do 21.6.2012. Poslal sem jim pismo, v katerem sem jih opozoril na napako in jih pozval, naj datume uskladijo. To so tudi storili, vendar – navzdol. Dokument, kjer je bil zapisan rok "21.6" so spremenili na "11.6.". Poslal sem jim še eno pismo, v katerem sem protestiral proti takšni kao "odpravi" napake, kopijo pa sem poslal še informacijskemu pooblaščencu. Ta mi je odgovoril, da se načelno strinja z mojim ugovorom, vendar v zadevi ni pristojen.
        Ministrstvo mi sicer ni več odgovorilo – sem pa naslednji dan opazil, da so me nekako vendarle upoštevali in – že drugič – popravili oziroma podaljšali rok za ugovore navzgor, do 21.6. Tako da jih moramo najbrž nekako pohvaliti, ne? 😉

    2. edino pravilno se mi zdi, da razlika v vrednosti zemljišča, nastala ob spremembi namembnosti, v celoti pripada občini, plača pa jo lastnik kot zadnji pogoj za spremembo. Mogoče kakšna olajšava za dolgoletne lastnike, v primeru, ko niso sami predlagatelji sprememb.

      To je največji kriminal v državi (ne samo naši), veliko teh kriminalcev pa povrh nagradimo še z državno plačo, posredno ali neposredno.

      Stvari sicer ne poznam dovolj, menim pa, da tudi prejšnji zakon ni obdavčil pravih ljudi.

      Vsak kmet pa ve, po toči zvonit je prepozno!


      Jože Gozdni

    PUSTITE KOMENTAR

    Vpiši svoj komentar!
    Prosimo vpišite svoje ime

    This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.