Kako bi lahko varčevali v visokem šolstvu

Vzemimo fakulteto X.  Fakulteti njen praktično edini vir
financiranja sredi leta sporoči, da bo za tekoče leto dobila  bistveno manj denarja – v smislu, it’s not
negotiable. Zaradi tega načrtovani odhodki presegajo prihodke. Predvideni
primanjkljaj denimo znaša 15% sredstev, ki jih bi fakulteta prejela po novem.  Na primer: če bi fakulteta prejela 100 mio, bi
primanjkljaj znašal  15 mio, če bi
prejela okoli 26 mio, bi primanjkljaj znašal 
okoli 3,5 mio, in tako naprej …

Kaj sedaj? Nekaj seveda lahko privarčujejo tu in tam, a ker
daleč največji delež  (2/3) odhodkov
predstavljajo plače zaposlenih, nekomu pade na misel, da bi na čimbolj
diskreten način kakšen dolar privarčeval prav tam. Zato predloži dokument, ki  se imenuje Normativi
za vrednotenje neposrednega pedagoškega dela za Fakulteto  X . 

Kratek kontekst. »Normativi«  najprej pomenijo  splošna pravila, ki v hipotetični deželi, kjer
se nahaja fakulteta, določajo neposredne pedagoške obveznosti  (torej ure v predavalnici) zaposlenih učiteljev.
Da bi bil učitelj na fakulteti polno (100%) zaposlen le iz pedagoških
obveznosti, mora dosegati obremenitev 6 ur (če je na delovnem mestu profesorja)
oziroma 10 ur (če je na delovnem mestu asistenta) tedensko.  Če te norme ne doseže, je njegova zaposlitev
in plača – vsaj del, ki se veže na pedagoško delo – ustrezno manjša.

Ta del normativov je v precejšnji meri vezan na zakonodajo hipotetične
dežele. Toda fakultetam vendarle dopušča nekaj  prostora pri oblikovanju svojih posebnih
določil. Zato je naša Fakulteta X v varčevalni vnemi skovala tak načrt. Pravilo
6 oz. 10 ur tedensko seveda ostane, vendar se dopolni s tem določilom: če je v
skupini pri predmetu manj kot 10 vpisanih študentov (za predavanja) ali manj
kot  30 (za vaje), se pedagoška obremenitev učitelja šteje le polovično. Povedano
drugače. Četudi bi učitelj predaval 6 ur tedensko, a bi bilo k vsakem izmed
njegovih predmetov vpisanih le 9 študentov, bi se njegova pedagoška obremenitev
izračunala [6 x 0,5], in bi torej znašala le 50% obremenitev glede na polno
zaposlitev oziroma plačo. Hipotetično bi tako pri profesorju, ki uči le majhne
skupine, fakulteta privarčevala polovico plače, ki mu jo je izplačevala prej.
(Situacija bi bila lahko še bolj zaostrena za asistente, če bi za vaje
obveljala celo višja meja 30 študentov.)

Težko verjamem, da bralec  še sledi, a da bi hipotetični primer razvili v
celoti, ga moramo še bolj zakomplicirati z dvema okoliščinama. Denimo,  (1.) da je Fakulteta X sestavljena fakulteta,
kjer je mogoče študirati tako zelo popularne  in potrebne vede , ki predvidevajo množico
študentov, kot zelo »eksotične« znanstvene študije, ki predvidevajo le peščico študentov;  in (2.) da je fakulteta v procesu velike
reforme študija, recimo ji »ferrarska  reforma«.

Zaradi okoliščine (1.) so pogledi na nove normative znotraj
fakultete lahko precj različni. Oddelkov z velikim številom študentov tak način
varčevanja ne skrbi preveč. Nasprotno pa študije, ki so zasnovani bolj »butično«
in niti v idealni situaciji ne predvidevajo bistveno več kot 10 študentov pri
določenih predmetih, to lahko precej zadene. Okoliščina (2.) pa pomeni, da bo
večina  študijev na Fakulteti X  letos jeseni prvič vpisovala v drugo »ferrrarsko« stopnjo. Ker je dežela
predvidela možnost leta absolventskega mirovanja po prvi stopnji, je zelo verjetno, da
se bo zelo veliko študijev na Fakulteti X 
jeseni soočilo z zelo majhnim vpisom na drugo stopnjo.  Cenzus  10 oz. 30 študentov marsikje ne bo dosežen, in
učitelji bi  za delo zato prejemali je
polovično plačilo.

Tak način varčevanja bi bil izredno škodljiv za samo
kvaliteto študija. Prvič, znotraj fakultete bi povzročil diferenciacijo  med »velikimi« in »malimi« vedami, ki bi se
neposredno odražala v plačah učiteljev enih in drugih študijev. Drugič, takšen
način vrednotenja bi neposredno povzročil, da bi ure postale različno »vredne«
glede na letnik, v katerem se nahajajo. Vsi učitelji bi si želeli ure v 1. letniku
1. stopnje, kjer je število študentov praviloma največje, najmanj zaželjene pa
bi bile ure v višjih letnikih in v drugi magisterski stopnji, kjer je vpis
negotov.  Vemo, da je (v neki drugi
deželi) velik problem kvalitete doktorskega študija ravno v tem, da je  doktorski študij za učitelje bolj ali manj »fakultativna«
dejavnost. Zdaj pa se isti vzorec prenaša na dodiplomski študij, kjer bo seveda
najbolj zaželeno, da si na prvi stopnji in še v čim nižjem letniku,saj boš imel
s tem zagotovljene študente in posledično plačo.

Če je zmanjševanje plač neizogibno, se mi skoraj vse druge
možnosti  (nazadnje tudi linearno nižanje plač) zdijo boljše, kot bi bila takšna prek »Normativov«, ki bi višino plače
vezala na število študentov pri posameznem predmetu. Naslov je v tem smislu seveda sarkastičen, kot tudi naš hipotetičen primer fakultete x – to ni dobra ideja za varčevanje.