Proti “zlatem” fiskalnemu pravilu

    Morda je pravilo o zakonski določitvi zgornje meje primanjkljaja iz ekonomskega vidika dobra ideja. O tem si kot laik ne upam podati definitivne sodbe, čeprav sumim, da ni tako. Dejstvo pa je, da  ima  to načelo med vrhunskimi (in vsemi ostalimi) ekonomisti tako svoje goreče zagovornike, kot enako goreče nasprotnike. Spada v tisto kategorijo predvsem makroekonomskih teorij, med katerimi je stopnja konsenza med ekonomisti relativno šibka. Ta šibek konsenz med ekonomisti glede nekaterih temeljnih makroekonomskih stališč, potrjuje npr. tudi  raziskava, povzeta v zanimivem in v Wiki citiranem članku Consensus Among Economists: Revisted (D.Fuller, D.Geide-Stevenson, 2003):

    In particular, we found less agreement over time with the normative proposition that government spending should be reduced relative to GDP and more agreement with the proposition that the federal budget ought to be balanced over the course of the business cycle. In addition, there was no significant change in distribution of opinion for the normative propositions that the distribution of income in the United States should be more equal and that the government has a legitimate role in the redistribution of income.Thus, in the macroeconomic area that Kearl ct al. (1979) characterized as exhibiting the weakest consensus but also the most interesting area from the public’s perspective, our results suggested that low consensus was driven by an emerging balance of Keynesian, Monetarist, and supply-side views. (*, str 384 [dostopno z JSTOR geslom])

    Zakaj se mi zdi zapis tega pravila v slovensko  ustavo (torej ne le v zakon) napačna poteza?

    1. Ker pravilo očitno temelji na ekonomski teoriji, glede katere tudi med samimi ekonomisti ni konsenza. Ali je res ustrezno, da se ustava, ki ni le najvišji zakon države, ampak tudi temelj njene politične identitete, opredeli glede strokovno močno kontroverznega načela? Ali ni ustava po definiciji najbolj “konservativen” zakon, v katerega zapišemo le tisto, o čemer vlada visoka stopnja konsenza?

    2. Ker ustavne spremembe ne smejo potekati v okoliščinah izrednih razmer. Argument politikov je nasproten: okoliščine so tako izredne, da nekaj moramo storiti (spremeniti ustavo). Moje načelno stališče je spet konservativno. V izrednih razmerah je ravno nedotakljivost ustave tisto, kar v nemirno družbo vnaša element miru. Spremembe ustave, ki so same po sebi tvegano početje, naj torej potekajo v mirnih časih.
    Če finančni minister spremembo ustave utemeljuje s trditvijo, da bo to “znamenje EU-ju”, je to zame argument proti. Ustave države vendar ne spreminjamo zato, da bi nekomu pošiljali znamenja, ki si jih on domnevno želi. Četudi (ali še posebej) zato, da bi od njega lažje in bolj ugodno pridobili potrebna posojila. Ustavo s tem obravnavamo kot pogajalski žeton.

    3. Ker sprememba ustave ne sme biti dnevno-politično orodje. Jasno je, da je pritisk po čimprejšnji spremembi ustave povezan z napovedjo sindikatov o referendumu o varčevalnih ukrepih. Ne glede na to, kaj si mislimo o enem ali drugem: če obstaja najmanjši sum, da ustavne spremembe služijo posameznemu političnemu spopadu, se bo modra politika od njih umaknila. Referendumsko ureditev v Sloveniji smo večkrat kritizirali in se nam ne zdi dobra. Ampak ne spreminjajmo jo  v trenutku, ki je za to najslabši in bo razumljen (povsem upravičeno) kot zmanjšanje demokratične udeležbe ljudstva zaradi neke odločitve vladajoče elite.

    *Kot primer, kako naj bi razprava o tako pomembnem določilu potekala v razvitem demokratičnem okolju, gl. New York Times: Balance Budget Amendment. Lansko leto (2011) je v ZDA potekala velika politična debata o zapisu “zlatega pravila” v ustavo. Spremembo ustave je močno zagovarjala republikanska stranka, demokrati in predsednik Obama pa so ji nasprotovali. Zaradi odločnega nasprotovanja demokratov je bil predlog na zadnje zavrnjen. Zanimiva je primerjava s Slovenijo, kjer tudi opozicijska “levica” očitno spremembo ustave podpira. 

    15 KOMENTARJI

    1. Še en citat v podporo zlatemu pravilu (http://www.mladina.si/108664/zlato-tele/): "Ekonomist dr. Dušan Mramor se sicer strinja, da bi ekonomska politika v teh časih potrebovala več manevrskega prostora, toda hkrati je realist: »Ko tako politika kot ustavno sodišče in tudi državljani ravnajo neodgovorno, verjetno ni drugega izhoda kot to zapisati v ustavo. Javne finance je treba narediti vzdržne, ker se sicer na koncu ne bo več o čem pogovarjati.« Dejstvo je, da je javni dolg Slovenije v zadnjih petnajstih letih praktično ves čas naraščal in se je tako povečal z 18 na 48 odstotkov BDP-ja. Slovenija za letne obresti plača več kot 600 milijonov. Z vsakim padcem bonitetne ocene se to breme še dodatno poveča."

    2. nisem proti zlatemu pravilu, vendar… v primeru krize (bodisi naravne, bodisi ekonomske ki je sedaj ni v pravilu) je potrebna pač določena fleksibilnost. Delujejo namreč avtomatski stabilizatorji, ki so bili tudi eden izmed krivec tako visokega primanjkljaja. Dejansko je treba sedaj tudi to odpraviti, da ne pride do anomalij in nepričakovanih gibanj v prihodnosti. Oz. treba se je odpovedati socialni državi v času krize. Mogoče bi bilo bolj smiselno doseganje uravnoteženega proračuna v obdobju (npr. 3-4 leta), ker prihodki lahko včasih zelo nihajo, to bi dalo tudi čas, da se prilagodijo odhodki. Ni pa nujno res, da bomo zaradi zlatega pravila (tako kot govorijo sedaj nekateri politiki v vrhu države) imeli bolj stabilno in predvidljivo gospodarstko rast. Vseeno smo majhna in odprta ekonomija, ki je zelo odvisna od mednarodnega okolja. In kriza v mednarodnem okolju nas bo skoraj vedno prizadela, na nas je samo da smo čimbolj pripravljeni in ta padec bolje preživimo. In na krizo sedaj nismo bili pripravljeni. Žal.

      glede spreminjanja ustave… naj bo zapisano v ustavo, glede hitenja spreminjanja v času krize zato, da bi se lahko določene aktivnosti preprečile (v tem primeru referendumi) pa je malo smešno… Po pravici povedano tudi referenduma o pokojninski reformi ne bi smelo biti, pa mu sedanja vlada, razen SLS (v takratni opoziciji) ni nasprotovala…

      je pa dejstvo, da smo ena redkih držav EU, ki je v letu 2011 še povečala javnofinančni deficit glede na 2010 (sploh pa močno zaostala za načrti še iz pred enega leta). In sprejemanje takega pravila razumem kot signal, da se bo nekaj spremenilo. Nekaj se spremeniti mora in tukaj dam sedanji vladi legitimnost, da to poskusa spremeniti. Ali je smer prava ali ne, pa naj si vsak razlaga sam.

    3. Da ne bomo dobili občutka, da politiki sprejemajo tako pomembne odločitve brez strokovne podlage, bi bilo dobro poznati analize o kratkoročnih in dolgoročnih posledicah zapisa zlatega pravila v Slovensko ustavo. Ima kdo kak link na takšno analizo? Resno upam, da takšna analiza obstaja.

      Ker ne poznam analiz, sam nimam dobrega mnenja o zlatem pravilu. Veliko razlogov v medijih temelji na enostavni intuiciji, ki pa v ekonomski analizi pogosto zgreši. Vsi smo proti škodljivemu zadolževanju, vendar ni vsako zadolževanje škodljivo. Če bi bilo, uspešna podjetja ne bi imela kreditov in banke ne bi obstajale.

      Se mi pa ne zdi prav, da se opravičuje sprejetje tega pravila s tem, da bomo tako pridobili zaupanje mednarodnih denarnih trgov. Kaj nam bo to zaupanje, če se ne bomo smeli zadolževati? Še več, zakaj bi nekdo investiral v NLB, če ve, da ji v naslednji krizi tudi država ne bo mogla pomagati? Zdi se mi, da je ta zapis v ustavo v resnici posledica kroničnega manjka zaupanja slovenskih politikov v slovensko politiko. A zaupanje se da popravljati na manj drastičen način.

    4. Aljaž je mojo misel dopolnil s ključnim poudarkom: v ustavo se redko zapisuje tako konkretne politike, kot je zlato pravilo. Če se torej jih, je najmanj, kar lahko pričakujemo, temeljita in strokovna analiza pričakovanih posledic. To bi bila dobra praksa že za vsak zakon, za ustavo pa še toliko bolj.

      Konec koncev, ustavo je težje spreminjati kot običajen zakon. Glede na stopnjo negotovosti, ali ne bi bil zakon veliko bolj primerna forma za "zlato pravilo", če so politične stranke že prepričane, da ga nujno potrebujemo?

      Obstaja še druga implicitna linija argumentiranja pri politikih, namreč, da je "zlato pravilo" tako intuitivno in zdravorazumsko, ali celo moralno pravilo, da ne potrebuje dodatne empirične in ekonomske analitične utemeljitve. To logiko sam zavračam.

      • Moralno ne more biti. Zakaj? Izbrali smo ljudi, ki so tako "etični (moralni)", da si morajo sami sebi zapisati omejitev zadolževanja. Kot zasvojen kockar, ki prosi igralnico, da mu prepove vstop za določeno obdobje. "Zlato pravilo" je po moji presoji potrebno nujno brati, kot predpostavko amoralnosti politikov. Vsak, ki je moralen in ki se zaveda odgovornosti, katero smo mu jo ljudje na volitvah dodelili, bo glasoval proti spremembi Ustave. Moralnemu človeku je imeprativ, da deluje tako, da bodo "skupne finance" uravnotežene, ali še bolje, da so v plusu.

    5. > Vsi smo proti škodljivemu zadolževanju, vendar ni vsako zadolževanje škodljivo.

      Vsako zadolževanje res ni škodljivo. Velika večna našega dolga pa izhaja iz t.i. podkupovanja volivcev oz. kupovanja socialnega miru, kar nedvomno je škodljivo. Se pa strinjam, da tega ni pametno preprečevati z omejitvijo zadolževanja. Veliko bolj elegantno bi se to odpravilo s pravilom, da mora vsako novo zadolžitev parlament potrditi z 2/3 večino.

    6. Stvar je zelo preprosta, tisti ki imajo domala neskončno veliko zlatnikov, bi radi tudi "zlata" pravila. Še en korak stran od evropskega modela in en dodaten korak v smer kitajske demokracije. To pa je oksimoron ja.

    7. Sam zelo nasprotujem zapisu "zlatega" fiskalnega pravila v Ustavo. Poleg v blogu omenjenih argumentov bi dodal tudi, da to pravilo, sploh če bo "kriza" potrajala daljše obdobje, nujno predpostavlja (nenehno) krčenje pravic, predvsem pritisk na zmanjševanje "osebnih dohodkov", zmanjševanje pravic iz zdravstvenega zavarovanja … Torej, "pravilo" zna služiti Vladi kot alibi pri uveljavljanju hitrih (radikalnejših) reform.

      Mene mogoče bolj kot to skrbi omejevanje pravice referenduma, katere so se tudi vneto lotili.

      Vse to se (ponavadi) skriva tudi za povsem ideološkim pojmom "konkurenčnost". Konkurenčno čemu oziroma komu? Zgoraj je Boris odgovoril čemu.

      Naglica in estetika samoomejevanja politikov zastirata pogled na dosti nevarnejše nastavke, pogled na drsenje v neke oblike totalitarno družbo. Družbo izrednega stanja, nujnih ukrepov, … nočnih sej … omejevanja možnosti upora …

      Kam se nam tako mudi? Fiziki pravijo, da bomo na Zemlji lahko bivali, če bo le sreča :), še kakšne štiri milijarde let, kam norimo?

    8. Verjetno se pri celotni razpravi pozablja, da gre pri zlatem fiskalnem pravilu za najmanj dve pozitivni funkciji: preprečevanje prekomernega zadolževanja države, o čemer je večinoma govora, tudi tule, ter na drugi strani za signalno funkcijo, ki jo sicer Luka omenja. O slednji je veliko govora zlasti v mikroekonomiji in teoriji agentskih stroškov. Na kratko povedano so spoznanja takšna, da je agentu (v našem primeru Sloveniji) v interesu, da sporoča navzven, da je kredibilen, da morebitnih odvečnih finančnih zmožnosti ne bo porabil v finančno slabe namene. Zato npr. Jensen (1986) govori o agentskih stroških prevelikih prostih sredstev v rokah managerjev. Podobno npr. ugotavljata Grossman in Hart (1982), ter cela legija kasnejših avtorjev. Grossman in Hart celo pišeta, da vedenje managerjev nima le signalnega namena, pač pa namen sodelovanja s principalom, kar je prav tako v končni instanci v interesu managerjev, saj veča vrednost podjetja. In prav to je po po mojem mnenju ključno vprašanje te zgodbe okrog zlatega fiskalnega pravila: po eni strani kaj to pomeni za bodoče delovanje vlad, poleg tega pa tudi, kaj to pomeni za sporočilo navzven in s tem tudi za vrednost Slovenije, slovenskih “proizvodov” in npr. obveznic v tujini. V tem smislu tudi sam razumem pozitivne učinke pravila, se pa strinjam, da bi bilo dobro imeti točne projekcije in izračune, ki bi upoštevale tudi morebitne stroške, o katerih govorite komentatorji tule. Glede tega žal nisem na tekočem.

      • Andrej, ali bi bil tako dober in nas opomnil še na negativne funkcije. Bi se lažje odločali.

        Nekako stopnjujem "moč" mojega argumenta, upam da ne grem predaleč, vendar takšno pravilo (sploh zapisano v Ustavi) kaže na simptom, na bolezen današnje družbe. Torej "zdraviti" je potrebno politiko (politike) in ne Ustave. Na podlagi katerega člena Ustave so si sploh dovolili prekomerno zadolževati?

        Andrej, moram priznati, da mi je tvoja retorika "neverjetna": agent (Slovenija – Kdo je zdaj ta deklina? O komu govoriš, ko govoriš o subjektu z imenom Slovenija?), interes (Čigav? Moj, tvoj, naš?), "nekdo, ki je navzven" (Zakaj tega "nekdo, ki je navzven" obravnavamo, kot našega Gospodarja?), kredibilen (Ali se ti zdi ekonomija, ki je svet pahnila v takšno krizo, kredibilna, da ta isti svet popelje iz nje?)

        Ta del je pa sploh problematičen: "… da morebitnih odvečnih finančnih zmožnosti ne bo porabil v finančno slabe namene."

        Ne vem ali se zavedaš, da si s tem povedal, da nas vodijo "lopovi", ki si morajo, silom prilike, zapisati neko omejitev, in to v Ustavo. V trenutku, ko ugotovimo takšno stanje je potrebno menjati tako politike, kakor politiko.

        Mogoče bi bilo dobro, da vsi skupaj obnovimo znanje iz filozofije politike.

      • @problemi:
        bom šel po vrsti.

        – na negativne funkcije opozarjajo oz. opozarjate že drugi komentatorji pred mano. Sam sem jasno povedal, da se strinjam s tistimi, ki pravijo, da so potrebni natančnejši izračuni, torej upoštevanje tako pozitivnih kot negativnih dejavnikov.

        – Slovenija, agent, deklina… Slovenija je država (upam, da vsaj tega ne boste problematizirali), torej samostojen pravni in legalni subjekt. Vsekakor pa entiteta, ki se odloča samostojno in je zato lahko partner v debati principal/agent. Principal je v tem primeru EU ali mednarodna skupnost, lahko tudi tuje banke, od katerih se zadolžujemo. Priporočam branje kakšne literature iz tega, ker je jasno videti, da ne razumete niti osnov.

        – odvečne finančne zmožnosti, lopovi… Govorim preprosto o tem, da ljudi vodijo različni vzgibi, da torej ne moremo vedeti, ali se bodo v neki situaciji obnašali nekomu v prid ali škodo. Ponavadi se odločajo predvsem sebi v prid, iz tega vsaj izhaja ekonomska teorija. Zato ne govorim o tem, da nas vodijo lopovi, pač pa preprosto ljudje, ki jih morda ne poznamo in ne vemo njihovih vzgibov. Očitno se vam zdi, da bi morali predpostaviti, da nas vodijo nekakšni angeli iz nebes?

        Se bojim, da gre razprava preveč v "filozofijo politike". Vprašanje, ki ga sam vidim, je predvsem ali vsaj tudi ekonomsko. Seveda pa lahko ima različne konotacije, zato je seveda zanimivo razmišljati o njem z različnih perspektiv. Če ne drugega, sem sam skušal prispevati eno takšnih.

      • Andrej, se bom opravičil, vendar v tekstu si se strinjal s "klicanjem" po proekcijah in izračunih, kateri pa niso potrebni pri tem vprašanju. Sam sem jih bolj pogrešel pri "igricah" finančnega kapitala. Priznam pa da me je malo zaneslo.

        Glede Slovenije sem spraševal zaradi tega, če se zavedamo, da so za tem označevalcem/agentom vendarle ljudje. Pa pustimo to, mene bolj skrbi to, da smo sprejeli logiko, da nam principal vsiljuje svoje pogoje, torej logiko po kateri je edina pot iz te "krize" varčevanje, vedno nižji standard itn. Logiko po kateri nič krivi plačujejo (preberi blog S. Dolenca) in da bo stvar še bolj perverzna, to od njih terjajo tisti, ki so vse to povzročili.

        – odvečne finančne zmožnosti, lopovi… Ja, ampak človek bi moral biti v 21. stoletju naučen/vzgojen da brzda svoje vzgibe. Zakaj nismo? Nisem prepričan, da se ljudje ponavadi odločajo sebi v prid. Za nekoga, ki trdo dela za "minimalno plačo", težko rečemo da dela sebi v prid, kakor težko rečemo, da smo s tem, ko smo izvolili oblast, ki nam iz leta v leto zmanjšuje pravice, delali sebi v prid. Tu se mi zastavi vprašanje ali ljudje sploh znamo delati sebi v prid? Nekateri vsekakor, mislim na množice.

        Nikjer nisem govoril o angelih z nebes. Govoril sem o navadnem poštenem človeku. Takemu, ki loči.

        Glede "filozofije politike/ekonomije" imava povsem različna mnenja, in naj tako tudi ostane 🙂

    9. @Andrej, Hvala za kvaliteten prispevek k debati. Predstavljam si, da bi v tej smeri morala iti tudi javna razprava.

      Glede tega, ali je vprašanje ustavnega "zlatega pravila" predvsem ekonomsko … Moje stališče je, da je vsako določilo ustave ali najvišjega zakona na nek način podvrženo presoji iz vseh vidikov, ki se zastavijo ali problematizirajo. Ekonomska argumentacija je v tem primeru ključna, ni pa edina, poleg moralnih, pravnih, političnih … argumentov.
      (Ker ustava predstavlja tisto, kar država je, in sprememba ustave je dejansko sprememba biti države, tudi če gre za minimalno spremembo.)

      • Luka: se popolnoma strinjam z vsem povedanim!

        Morda sem se malo zaletel, ko sem rekel, da je bistveni del ekonomski. Je pa res, da zagotovo obstajajo študije (nekaj sem jih navedel poprej), ki bi znale iti v prid vsaj ekonomske upravičenosti uvedbe zlatega pravila. Ne vem pa, kako je s to zgodbo v makroekonomski luči, o kateri sam govoriš zgoraj.

      • @Luka, Zakaj je ekonomska argumentacija v tem primeru ključna?

        Imel bi pa tudi vprašanje glede "biti države". Ne mislim spraševati, kaj to sploh je, bolj me zanima, če spremninjamo bit države, ali ni potem zelo "nevarno", da je pri tej spremembi ključna ekonomska argumentacija?

    PUSTITE KOMENTAR

    Vpiši svoj komentar!
    Prosimo vpišite svoje ime

    This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.