Kako na najboljši način zmanjšati proračunski primanjkljaj?

    Prva stvar, ki jo moramo storiti, je zavrniti primerjavo, da
    je nacionalno gospodarstvo podobno družinskem.Vsakič, ko vam politik govori, da moramo z nacionalnimi
    financami ravnati tako, kot vesten gospodar ravna s svojim tekočim računom, na
    katerem noče imeti minusa, nehajte poslušati. Govori namreč nesmisel.

    Prvi razlog, zakaj
    finančni minister ni »tak kot jaz ali vi, le z večjim tekočim računom«

    V gospodinjstvu lahko sprejemamo odločitve, koliko bomo
    porabili, koliko se bomo zadolžili in kako hitro bomo odplačevali dolg, da ne
    bi imel prevelikega učinka na naš dohodek.

    Toda to preprosto ne drži za državo. Če država  troši manj, to istočasno negativno vpliva na njene davčne prihodke. Ta učinek lahko celo izniči učinek varčevanja zaradi
    proračunskih rezov.

    Če  gospodinjstvo manj
    porabi za svoje nakupe v veleblagovnici, mu ni treba skrbeti, kaj se bo zgodilo
    z veleblagovnico.

    Če se nasprotno država odloči, da bo bolj varčna in zato odloži
    gradnjo novih šol ali bolnišnic, učinek  tega
    ne bo zgolj  prihranek. Pojavili se bodo
    številni neželeni stranski učinki, ki se za državo lahko izkažejo kot bolj
    škodljivi od koristi proračunskih rezov za javne finance.
    Raziščimo zakaj. Zmanjšanje naročil pomeni, da gradbena
    podjetja delujejo z manjšim dobičkom in plačajo manj davkov. Prav tako kupijo
    manj opek.  Gradbeno podjetje in opekarna
    morata zato odpustiti del zaposlenih. Ti na novo nezaposleni bodo zato spet
    plačevali manj davkov. Prav tako bodo manj trošili v veleblagovnici, kar bo
    prizadelo veleblagovnico in povzročilo, da bo državi plačala manj davka. Ostali
    davkoplačevalci bodo obremenjeni z dodatnim stroškom za nadomestila za
    brezposelne … itn.

    Gospodinjstvu ni treba
    skrbeti, kaj njegove odločitve o trošenju pomenijo za druge ljudi ali za širše
    gospodarstvo. Za državo pa je to, nasprotno, prav najbolj pomemben premislek.

    Drugi razlog, zakaj
    finančni minister ni »tak kot jaz ali vi, le z večjim tekočim računom«
    Ko politiki govoričijo o svojem idealnem gospodarju,
    predpostavijo, da je  on (sumimo, da  imajo v mislih moškega) polno zaposlen – da torej
    ne more preprosto delati več, da bi poplačal svoj minus na tekočem računu.
    Toda za našo državo [VB] to ne velja. Mi nismo polno
    zaposleni. Imamo visoko stopnjo brezposelnosti in veliko število ljudi, ki so
    delno zaposleni, a si želijo, da bi bili polno zaposleni. Če izvajamo politike,
    ki ljudem omogočajo zaposlenost in dobre, ekonomsko produktivne službe, se primanjkljaj
    zmanjša, saj se zmanjšajo stroški nezaposlenosti in povečajo proračnski
    prihodki iz dohodnine – in to ne da bi spremenili kakršno koli davčno stopnjo.

    Pravilen način, kako
    razumeti primanjkljaj
    Če torej minus na tekočem računu ni pravilen način, kako
    razmišljati o primanjkljaju, kateri je potem pravi? Najbolj pravilno si primanjkljaj predstavljamo, da sestoji
    iz dveh delov.
    1. Največji del primanjkljaja je povzročila gospodarska kriza
    in recesija. Nezaposleni ne delajo in ne plačujejo davka. Podjetja ne
    ustvarjajo dobička in ne plačujejo davka. Tovarne vseh svojih strojev ne
    izrabljajo učinkovito. … Končati recesijo pomeni uporabiti vse te proste
    resurse. To poveča davčne prihodke in zmanjša breme socialnih transferjev, ter
    posledično zmanjša primanjkljaj.
    2. Toda obstaja še drugi del primanjkljaja. Vzrok
    gospodarskega zloma je bil napihnjen finančni mehurček, ki se je izkazal za
    utvaro. Mislili smo, da gre za resnično bogastvo, toda bila je le njegova
    utvara. To pomeni, da tudi tedaj, ko bo gospodarstvo spet pričelo delovati, ne
    bo tako produktivno, kot smo si nekoč predstavljali, da je, in stopnje rasti
    ne bodo tako velike.
    Ta drugi del primanjkljaja je mnogo manjši kot prvi, vendar
    bo ostal z nami še dolgo po tem, ko bomo spet dosegli pravo gospodarsko rast in
    bo gospodarstvo spet učinkovito delovalo. Zaradi tega se imenuje strukturni  primanjkljaj (structural deficit). Spopadanje
    z njim terja zapletene in težke odločitve, ki vključujejo davke in trošenje
    države. Toda nihče ne more natančno vedeti, kakšna bo velikost tega
    strukturnega primanjkljaja enkrat, ko bo gospodarstvo spet delovalo v redu.
    Prioriteta mora biti zagotovitev  ponovne gospodarske rasti in
    služb za brezposelne, da bi zapolnili večji (prvi) del primanjkljaja, ki ga je
    povzročila recesija. Ta se imenuje ciklični
    primanjkljaj
    (cyclical deficit) natančno zato, ker bo izginil, ko bo
    gospodarstvo spet steklo.
    Nevarnost varčevalnih ukrepov ali dvigovanja davkov, kot je
    DDV, v tem trenutku, je v tem, da bodo zmanjšali rast. V najslabšem primeru
    lahko recesijo še poglobijo. Kar je gotovo, je to, da bodo varčevalni ukrepi
    upočasnili gospodarsko rast.
    Zato je najboljši način za zmanjšanje deficita spodbujanje rasti.
    To za vlade običajno ni prav preprosta stvar, a primer so lahko izzivi,
    povezani z okoljem. Za prehod v nizkoogljično družbo bomo morali stimulirati
    ogromen investicijski program  za nove
    oblike energije in energetske učinkovitosti v domovih in v industriji. To je že
    samo po sebi stvar, ki jo moramo storiti, a bo istočasno ustvarila delovna
    mesta, pomagala podjetjem in zmanjšala primanjkljaj.

    11 KOMENTARJI

    1. Seveda.

      Ampak kje v tempogled pa nastopa dejstvo, da imajo slovenske bolnišnice zastarelo in iztrošeno opremo, čeprav se za to namenska sredstva namenjajo vsako leto?

      Kaj želim povedati? zdravstveni sistem je lepo postavljen, in vključuje pokrivanje vseh stroškov, tudi gradnje, obnove tako stavb kot aparatov. Vendar se velik del sredstev, namensko namenjenih za to, porablja v druge namene, primarno za plače. Podatki kažejo, da se tako porablja (zlorablja) cirka 50% sredstev.

      Če država smiselno porablja zbrana sredstva je marsikateri program smiselen. Tudi močan investicijski. Če pa temu ni tako, in to se bojim je stanje v Sloveniji, pa le eden. Pobrati državljanom čim manj.

      Lepo se ob tem sliši ideja, pa dajmo uredt, da bo vse delovalo lepo (manjšati sivo ekonomijo). Ja ja, 20 let se trudimo, in kam smo prišli? Ali smo uspeli izgraditi družbo, kjer politika resnično deluje v interesu državljanov? In kakšna je verjentost, da to naredimo v naslednjem letu?

    2. "Gospodinjstvu ni treba skrbeti, kaj njegove odločitve o trošenju pomenijo za druge ljudi ali za širše gospodarstvo. Za državo pa je to, nasprotno, prav najbolj pomemben premislek."

      Bolj, kot je gospodarstvo navzven odprto, manj pomemben je ta premislek. To je tudi eden od razlogov, zakaj protekcionizem ni dober, še posebej pa ne za majhna gospodarstva, kot je Slovenija.

    3. @Urban. UMAR, Ekonomsko ogledalo, feb. 2012:
      "Ob poglobitvi padanja gospodarske aktivnosti v zadnjem četrtletju lani, ki je bilo predvsem posledica znižanja domače potrošnje, se je BDP v Sloveniji lani znižal za 0,2% … " Str. 9 in naprej.

      • Ja in? Kaj hočeš s tem povedati? Saj jaz razumem kako zmanjšanje domače potrošnje vpliva na naš BDP. Se pa zdi, da ti ne razumeš, da je npr. promet Krke (ki ni nepomemben delež v slovenskem BDP) odvisen predvsem od potrošnje v Rusiji, Vzhodni Evropi in Zahodni Evropi, medtem ko slovenska potrošnja nanj vpliva le s faktorjem okrog 0.1. Več takih podjetij v Sloveniji pač pomeni manjšo občutljivost BDP-ja na spremembo potrošnje doma.

      • mah, slovenija je tako majhna in odprta, da je primerjava smiselna s proračunom malce večje družine, kjer sicer fotr res zapravi celotno penzijo v kafiču od sina, ampak varčevanje v tej družini bo vseeno imelo ugodne finančne učinke, saj če bo končno nehal popivat pri sinu, bo tudi sin dobil normalno klientelo in v parih tednih imel celo večje prihodke

    4. To pisati nam je izguba čas mar ne?! Lost the time.
      Povejte to obramboslovcu Majerju in njegovi ekipi, ki je pod strogim diktatom Majerja. To je pravi naslov in ne raja!
      On namreč kontrolira vsak premik in miselni proces saj je dokazano patološko obseden z nadkontrolo. Razumeli?
      Lp Polde

      • Glede na vir lahko upravičeno sklepamo, da je v ozadju kaj drugega kot poskus varčevanja pri javnih izdatkih. Bi pa financiranje kontracepcije in splava (z izjemo medicinske indikacije) morali prenesti na Center za socialno delo, saj kontracepcija in splav praviloma ne spadata v zdravstveno kategorijo, pač pa v socialno kategorijo. Seveda to pomeni tudi omejitev financiranja na tiste, ki sami tega stroška ne zmorejo.

        Ne vem zakaj bi moral jaz preko davkov financirati preprečevanje ali sanacijo posledic specifičnega življenskega sloga (do katerega imajo seveda vso pravico, da ne bo pomote) tudi tistim, ki so bogatejši od mene. Za reveže pač ni druge, kot zamižati in plačati, ker so vse druge alternative slabše. Od tistih, ki imajo nekaj pod palcem, pa lahko zahtevamo, da sami prevzamejo odgovornost za svoja dejanja.

    5. V končni fazi, kakorkoli obračaš, ne moreš zapraviti več kot zaslužiš. Dolg te enkrat ujame. Da ga plačajo potem naslednje generacije je pa ena velika nesramnost. Kolikor mi sedaj živimo bolje na puf, bodo potem oni slabše.

    6. Zmrda, podpišem. Ampak: (1) namer, da bi vplivali tudi na dohodkovno stran, v vladnih predlogih ni v izobilju. (2) Mi in Oni sta že zabrisana koncepta; zdi se, da smo 'mi' že tudi 'oni'. Pa se znajdi, kdor se zna. Toliko o trajnostnem razvoju in blaginji, ki so jih v svoji predvolilni retoriki, sicer z zamikom, a vendarle, ponujali tudi Janša etcom.

      • (1) Ne vem kakšne vplive na dohodkovno stran imaš v mislih. Kolikor jaz spremljam zadeve, se dela precej na tem, da se naredi to državo podjetnikom malo bolj prijazno in zaustavi njihov eksodus v podjetništvu prijaznejša okolja. Če pa misliš na "višanje davkov za bogate" in podobne neumnosti*, ti pa predlagam ogled te strani: http://en.wikipedia.org/wiki/Laffer_curve

        (2) Ja, Mi prej ali slej postanemo Oni. Logično! Za predvolilno retoriko bi pa lahko vedela, da je namenjena predvsem debilom, saj le ti odločijo volitve. Je pa omenjeni med vrsticami tudi dal vedeti kaj nas čaka. Pa tudi vsak, ki zna sešteti 1+1, je lahko to pričakoval. Edino odprto vprašanje je bilo (oz. je še) kdo bo to dejansko izvedel.

        * Kot prvo, za naše poblaznele sindikaliste in podobna govna velja ekvivalenca bogataš=tisti_z_visokimi_dohodki, kar je v Sloveniji totalna neumnost, saj razslojenost večinoma izvira iz premoženja (na gmotno stanje bolj vpliva vprašanje, če si podedoval stanovanje ali odplačuješ kredit oz. najemnino, kot pa vprašanje, če si inženir ali čistilka). Za povrhu je pri nas superbogataš oz. v najvišjem dohodninskem razredu že tisti, katerega plača komaj presega de facto minimalno plačo v naši severni sosedi. Še bolj ironično je pa to, da imamo (oz. smo do pred nekaj mesecev imeli) prejemnike socialne pomoči, ki so se vozili z avtomobili za petdeset povprečnih mesečnih plač ali živeli v bajti vredni več sto povprečnih mesečnih plač.

    PUSTITE KOMENTAR

    Vpiši svoj komentar!
    Prosimo vpišite svoje ime

    This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.