Slovenija potrebuje “vsesplošni upgrade”

    Tale računalniška metafora bi se lahko prijela:

    Slovenija ne potrebuje reseta, čas je za totalni, vsesplošni upgrade. Ponovno zaganjanje iztrošenega hardwarea, ki smo ga v večini primerov privlekli še iz povojnega industrijskega zagona, ne bo dovolj. Rabimo nov procesor, nov disk, novo grafično, več pomnilnika in večji monitor. Slovenska naracija,”zgodba o uspehu 2.0″ za naslednje desetletje in dlje, je lahko totalni, prav po komunajzarsko kolektivističen, udarniški tehnološki in organizacijski upgrade. Novi izdelki, nove storitve, novi postopki, novi procesi, novi prijemi… Najvišji delež za R&D v Evropi, najvišje število patentov na prebivalca, globalna liberalizacija trga delovne sile za visoko usposobljene kadre, podpiranje razvojnih, visokotehnoloških podjetij in greenfield naložb od spredaj in zadaj, najvišji delež odraslih oseb, vključenih v programe vseživljenjskega učenja… (Več na blogu: Upgrade, ne reset)

    14 KOMENTARJI

    1. Ne vem, no. Če prebereš celoten sestavek, je vse bolj čudno. Skratka, stara dobra kapitalistična liberalna paradigma. Sumljivo je, če se zmerno izrazim. Zdi se, kot da bi hoteli zares še globlje zlesti v leglo koorporativnega blata, da bo kriza naše ime.
      Bi jo pa morda podprl, če bi bil to edini način zoper uspeh Janševe Slovenije 2.0.
      Pa lahko noč…
      (ZdravaPamet)

    2. Po mojem je treba razmišljat v smeri, kako od znotraj nadgraditi "staro dobro kapitalistično liberalno paradigmo", kot se je izrazil komentator zgoraj. Izstopit iz te paradigme država žal ne more. Vsaj meni ni jasno, kako bi lahko?
      Je pa v končni fazi zmeraj tako, da uspe tistemu, ki si zna postavljati cilje tudi malo dlje v prihodnost in potem kooperativno in sistematično deluje za njihovo uresničenje. Ta modrost velja tako za posameznike, kot tudi za inštitucije, podjetja in države.
      Upgrade razumem kot metaforo za zavedanje, da obstajajo še druge pametne razvojne opcije, kot je zgolj apriorno nasprotovanjem vsem spremembam ali pa zavzemanje za klasične neoliberalne reforme (reset v zgornjem sestavku).

    3. Računalniške metafore (upgrade, reset, …)so enake lisbonskim ali oecedejevskim (povečanje konkurenčnosti …): družbo berejo kot sistem, ki mu je potrebno povečevati učinkovitost, če mu je namreč ne, bo v primerjavi z drugimi sistemi nazadoval in propadel. V bistvo je to analogija med družbo in podjetjem na trgu.

      Problem je po moje v tem, da pri podjetju dovolj preprosto definiramo, KAJ je učinkovitost (profitabilnost, rast …), veliko teže pa to naredimo za družbo. Zato so "reforme" politično tako nemogoč projekt: bolj ali manj jo politika uspe opredeliti le negativno – ČE NE BOMO UČINKOVITI, bomo izgubili še to, kar imamo: socialno državo, pokojnine, plače …

      Morda bi bilo križanje, o katerem govori Sašo, mogoče, če bi izhajali iz dveh "aksiomov".
      (1.) Prepoznanja, da sta učinkovitost družbe in učinkovitost podjetva dve različni enoti, ki ju je upravičeno in celo nujno definirati različno.
      (2.) Učinkovitost družbe lahko definiramo tudi tako, da rečemo, da je učinkovita družba, ki omogoča [denimo, le kot primer] svobodo, enakost in dobro življenje (klasični družbeni smotri politične filozofije)ter trajnost (kot produkcijski način, ki upošteva realne materialne omejitve okolja in virov)

    4. Luka, meni se predlagani "upgrade" ravno ne zdi zgolj poskus kratkoročnega povečevanja učinkovitosti/konkurenčnosti samega na sebi, ampak je povečana "učinkovitost" v tem primeru stranski produkt izboljšanja kvalitete delovanja celega sistema družbe. To zelo preprosto pomeni, da se prav vsi zavzemamo za to, da družba napreduje v razvoju, kar pomeni, da prav za vse postaja kvaliteta življenja boljša v smislu, kot ga opredeliš v drugem aksiomu.
      Kot pomemben problem današnjega časa se mi zdi predvsem, da vlaganje v dolgoročno rast kvalitete in odličnosti na nivoju posameznika, inštitucij, podjetij in družbe ni vrednota, oziroma to žal ni cenjeno. Ne v podjetjih in ne v uradniškem in akademskem svetu.

    5. A nisi samo zamenjal besede "konkurenčnost" s "kvaliteta"? Kdo je kvaliteten? Tisti, ki se izkaže kot konkurenčen … itd.

      Pot razmisleka je verjetno prava, samo nadaljevati je treba k vsebinski prevedbi kategorije "kvaliteta" iz njenega neoliberalnega relativističnega konteksta ('kdor je kvaliteten, je konkurenčen, in kdor je konkurenčen, je kvaliteten') k bolj materialni opredelitvi – to je vsebinsko delo.

    6. Seveda vlaganje v kvaliteto na dolgi rok pomeni tudi večjo učinkovitost in konkurenčnost. Če pa je cilj zgolj učinkovitost/konkurenčnost, pa to nikakor ne pomeni tudi kvalitete. Meni se zdita ta dva pojma povsem ločena.

      Primer: Če podjetje skrbi za kvaliteto, potem neprestano vlaga v razvoj in izboljšave, pri čemer sodelujejo vsi zaposleni. Tako je podjetje dolgoročno tudi učinkovito in konkurenčno, saj ob tem izboljšujejo tako njegovi proizvodi, kot tudi sama proizvodnja in razmere dela. Če pa podjetje skrbi le za kratkoročno učinkovitost in bilance na koncu leta, to dolgoročno njegove kvalitete nikakor ne zvišuje. Tako podjetje bo morda konkurenčno na kratek rok, na dolgi rok pa je obsojeno na propad.

    7. Kvaliteta, učinkovitost, konkurenčnost, so le pritikline, lastnosti, ki ne glede na to, kateri pripada prvo mesto, le perpetuirajo isto, so cepetanje na mestu, če se ne vprašamo pritikline česa so. (Zame so to bojna orožja, če smo konkurenčni pomeni le to, da smo nekoga premagali, al pa kar bluntly speaking, smo ga prinesli naokrog, nekdo je v tem boju izgubil nekdo pa zmagal.)

      Vprašati bi se morali ne kako, ampak bi se morali vprašati po kaj in temu vprašanju naj sledi zakaj. Kaj proizvajamo-avtomobile, sedežne prevleke,brefe, pesticide, fungicide,najrazličnejše kemikalije, na tone zdravil,razna orožja,na tone reklam,časopisov,jumbo plakatov,da zastrupljene hrane sploh ne omenjam, in nekaj koristnih stvari.Strinjam se, da je potreben premik od forme k vsebini, potlej bo pa lažje mobilizirat mase. Ko bodo ljudje zadovoljni s tem kar ustvarjajo. Težko si predstavljam, da je delavec v fabriki orožja srečen človek.In naš zastavek,premislek, ideja bi se morala ustaviti, začeti pri sleherniku.
      In kakor, da ne bi na neki drugi strani na tem istem blogu govorili o globalnem segrevanju- gospodarska rast in razna zelenila ne gredo skupaj, ali pa vsega skupaj sploh ne jemljemo resno in smo pripravljeni le na še eno konferenco, okroglo mizo, potem pa vse skupaj zadovoljno pospravimo v predal in spimo sanje pravičnih. Betona, asfalta in razgretega pleha, eksplozij in njihovih krvavih sledi pa je vedno več.
      Onstran patetike pa predlagam naj si vsak ustvari lastni vrt.Premaga vsako konkurenco.

    8. @Sašo: pa je ta model univerzalen? V smislu, da je dolgoročna skrb za kvaliteto na splošno tisto, kar je na trgu uspešno?
      Res imaš na eni strani dobre primere, o katerih sva se zadnjih pogovarjala in jih ti lepo predstavljaš v svojih tekstih (Jobs, japonci …)

      Po drugi strani pa je delovanje celotne svetovne (tržne) ekonomije takšno, da trajno povečuje izkoriščanje in neenakost ljudi in se približuje pragovom stabilnosti okolja.

      Vprašanje (bolj ali manj retorično) je, zakaj sam globalni kapitalizem ne deluje v skladu z načeli, ki jih sam nominalno postavlja kot dobro prakso in kriterij odličnosti. Zakaj je dolgoročna "odličnost" pravzaprav izjema v kapitalizmu.

      To je mogoče lahko še ena točka te naše ideje, ki jo razvijamo, z "neoliberalnim" orodjem od znotraj kritizirati nevzdržne prakse kapitalizma, ki ne ustreza svoji lastni idealni podobi 😉

    9. Vprašanje, zakaj vsi ne vlagajo v kvaliteto, če se jim to tudi splača, je vsekakor na mestu.
      Verjetno zato, ker se skrb za kakovost obrestuje šele na daljši rok.
      Sistem je zato treba nadgradit na način, da bodo vsi prisiljeni razmišljati bolj dolgoročno.

    10. Ravno nam na arrs zavrnil sofinanciranje bioetične konference, ki bi jo letos organizirali četrtič zapored, pa ne na podlagi "kvalitete" prijave, ampak z obrazložitvijo o nezadostni "konkurenčnosti" prijavitelja. Bizarno, zadnja tri leta je ustrezal, lahko je slovenski koordinator za en 7OP, za projekt, pri katerem smo zaprosili za 1000E, pa ne ustreza? (Tale je bolj za v rubriko "člani KKD se pritožujejo, ker so pogrnili na razpisu, ampak vseeno 😉

    11. Tudi, če bi bili vsi prisiljeni razmišljati bolj dolgoročno, še vedno so nekatere stvari, ki se v računici tržne ekonomije preprosto ne izidejo. Recimo pristanek na Luni, gradnja in financiranje CERNa, financiranje bazičnih znanosti in humanizma, kulture, pomoč državam v razvoju (in v katastrofah),.. Tu ni nobenega dobička, nobenega povratnega kapitala ne more vlagatelj dobiti iz te investicije. Pridobi pa (in jaz temu ne bi rekel kapital) družba kot celota, kvaliteta njenega bivanja.

      Samo tisti, ki že ima in lahko upravlja s kapitalom (država, kakšen zelo bogat dedič,..) lahko odpre možnost za te kvalitete – sam od sebe kapitalizem tega ne bo dal. Zato jaz ne maram videti kako se neoliberalna paradigma zažira vse globlje v družbena razmerja. Namreč prav ta paradigma je dolgoročno zapora za kvaliteto bivanja družbe.

      Raje bi videl močno (socialistično?) državo, ki je v imenu vizije kvalitete bivanja družbe legitimirana za posege v in usmerjanje trga.

      Npr. če minimalna plača ne zadošča za dostojno preživetje naj se minimalno plačo dvigne. Če potem podjetje ni več konkurenčno, naj propade podjetje (ne pa kvaliteta bivanja družbe). Začasno, lahko tudi plansko, pa lahko država povsem primerno poskrbi za nezaposlene.

      (kren)

    12. Glede na vpoklice vozil in serijske napake, ki jih imajo zadnja leta japonski avti (npr. na zavornem sistemu), so na to lekcijo japonci očitno pozabili (nekateri kupci teh avtov so to plačali z življenjem). Izgleda, da jim je kapital in kratkoročni dobiček bolj zadišal kot kvaliteta..

      Realnost je taka, da se kapitalisti ne odločajo za kakovost – jasno, saj to ni v njihovem interesu.

    PUSTITE KOMENTAR

    Vpiši svoj komentar!
    Prosimo vpišite svoje ime

    This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.