Podjetniški duh na Ljubljanski univerzi

    Kot odziv na prejšnji prispevek Luke bom napisal kar nov blog namesto komentarja, saj menim, da si tema to zasluži. Vsekakor se sam vsaj delno z ministrom Gasparijem strinjam, saj sem nekatere svoje kritične poglede na slovensko znanost predstavil tudi ze v svojih prijsnjih blogih in za večino tega, kar sem že zapisal še vedno stojim. Tokrat pa bom opisal iz prve roke nov primer okorelosti in nerazumevanja, kaj naj bi bilo poslanstvo univerze.

    Kot ste morda nekateri od bralcev že zasledili v medijih, je moja raziskovalna skupina razvila povsem nov način zdravljenja sklepnih boleznih pri psih. Smo drugi na svetu (do sedaj je takšna zdravljenja izvajalo samo eno podjetje v ZDA) in prvi v Evropi, ki bomo ponudili revolucionaren način zdravljenja z matičnimi celicami, ki je, glede na prve, sicer omejene rezultate (do sedaj smo zdravili 8 psov) izjemno uspešno, sploh če vemo, da gre za zelo pogoste bolezni, za katere do sedaj ni obstojalo zdravljenje ampak je bilo mogoče le lajšanje bolečin.

    Ker gre seveda za storitev, ki ima ogromno potencialnih uporabnikov (vemo, da imamo ljudje zelo veliko hišnih ljubljenčkov, za katere je potrebno seveda skrbeti in ljudje tudi smo pripravljeni za njih skrbeti), ne le v Sloveniji, ampak, glede na to da smo prvi v Evropi, na celotnem evropskem trgu. Najbrž je vsakomur, ki malo razmišlja, jasno, da takšnega trženja ni sposobna fakulteta, ki nima niti kadra za tovrstno dejavnost (trženje) in ne more ustanavljati podružnic za trženje v drugih državah. Zaradi tega smo si zamislil, da bi ustanovili podjetje, ki bi se ukvarjalo s trženjem te storitve. Našli smo že investitorja, ki ga stvar zanima, tako da bi podjetje od vsega začetka ločeno od dejavnosti fakultete, pri tem da bi se nadaljni razvoj novih metod zdravljenja izvajal na fakulteti, naloga podjetja pa bi bila trženje že razvitih storitev.

    A v naši ljubi Sloveniji, kjer smo sicer na deklarativni ravni vsi za prenos znanja v gospodarstvo in za povečanje sodelavanja znanosti in gospodarstva, so ob konkretnem načrtu ustanovitve podjetja vsi globoko zajeli sapo in začeli težko dihati. Za hrbtom poslušam obtožbe, kako nameravam okrasti fakulteto (kljub temu ,da igram s popolno odprtimi kartami), kako bom sprivatiziral fakulteto (kljub temu, da bo podjetje povsem ločeno od fakultete, imelo svoje prostore in svojo opremo in se dejavnosti absolutno ne bodo mešale), da sem tajkun (kljub temu, da podjetja še nismo ustanovili) in še marsikaj. Upal sem, da je na Univerzi (Ljubljanski) več razumevanja za podjetništvo, saj je nenazadnje Ljubljanska univerza ustanovila Ljubljanski univerzitetni inkubator, ki naj bi bil, kot sem jaz včasih razumel, bil namenjen ravno temu – pomoči pri ustanavljanju novih podjetij, ki bi izšla iz novih znanj pridobljenih na Univerzi. A ko je moja matična fakulteta poslal dopis na Univerzo, v katerem je prosila Univerzo za mnenje o ustanovitvi podjetja (ki ne bo konkurenčno dejavnosti univerze), Univerza v dveh mesecih ni bila sposobna pripraviti mnenja, ali se strinja in podpira ustanovitev podjetja.

    Ker naj bi bil prenos znanja v gospodarstvo ena od prednostnih nalog Slovenije, sem prosil za morebitno podporo (s kakšnim mnenjem, v katerim bi izrazili podporo takšnemu delovanju) tudi Ministra za znanost g. Gregorja Golobiča, a pričakovano, tudi od njega nisem dobil nobenega odgvora.

    To je torej realnost slovenskega raziskovalnega prostora, od zaposlenih na univerzi do ministra. Seveda smo na deklarativni ravni vsi za vse, za prenos znanosti v gospodarstvo, za podjetništvo, za razvoj novih izdelkov in storitev, s katerimi bomo prodirali na tuje trge. Ko pa pridejo konkretni predlogi pa, glej groza, nekdo je nekaj razvil, dajmo ga uničiti, če ne drugače vsaj z govoricami in rovarjenjem, in to pa res ne gre, da bi imel nekdo neko dobro idejo in bil z njo lahko uspešen! Torej, spoštovani Minister Gaspari, če vam tale blog slučajno pride v roke, ja, strinjam se z vami, da slovenska znanost ni pripravljena na spremembe, zato ker večina raziskovalcev lahko mirno ždi v svojih kotičkih, ne da bi jih kdo vprašal, kaj koristnega so naredili. Hkrati pa me zanima, kaj povsem konkretnega boste naredili (vi ali mininter Golobič, če bo on prebral tale blog), da se takšni primeri, kot sem vam ga opisal, ne bodo dogajali in da bo univerza dejansko pričela spodbujati podjetništvo in prenos znanja v gospodarstvo!

    2 KOMENTARJI

    1. Gregor, odličen praktični primer, ki predstavlja neverjetno smiseln uvod tudi v razmišljanja o zasebno-javnih partnerstvih pri ponujanju storitev javnega pomena. Če dovoliš ekskurz na drugo področje, ki ga poznam (sociale, torej): Potrebe po storitvah za življenjski cikel, zlasti na področju dolgotrajne nege in nege starostnikov, naraščajo (vrtce tokrat namensko izpuščam). V Sloveniji menda ne manjka zainteresiranih vlagateljev, ki bi vstopili na ta trg. S tem bi (a) zagnali gradbeništvo, (b) odprli nova delovna mesta, (c) razširili ponudbo javnih storitev, (d) omogočili raznolikost ponudbe, (e) ponudili možnost plačljivih, nadstandardnih storitev (priznajmo si, da imamo skupine, ki si to lahko privoščijo, trga pa ni) – gotovo kdo najde še kak argument. Tak pristop bi morda zahteval delen popravek zakonodaje, da bi ta natancneje opredelila javno-zasebna partnerstva in nekoliko olajšala možnosti sodelovanja. Pristojnih je več ministrstev, a, kot sem zapisala v prejšnjem odzivu, se v Sloveniji vedemo, kot da ministrstva ne sestavljajo iste vlade, ta pa kot da naj ne bi delala v dobro ljudi. Morda pa je imel g. Gaspari v mislih tudi taka strateška ukrepanja, jaz si srčno želim, da bi jih kmalu predstavil, morda v novi razvojni strategiji?

    PUSTITE KOMENTAR

    Vpiši svoj komentar!
    Prosimo vpišite svoje ime

    This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.