Univerza velja za eno ključnih družbenih iznajdb srednjega veka. Med petinosemdesetimi inštitucijami, ki so aktivne od leta 1522 – mednje sta všteta tudi katoliška cerkev in britanski parlament -, lahko najdemo kar sedemdeset univerz, kar priča, da gre za zelo trdno in trajno obliko sodelovanja med ljudmi, ki jo družba nujno potrebuje.

Srednjeveška univerza

Danes se zdi, da je univerza predvsem skupnost profesorjev in raziskovalcev, vendar ob njenih začetkih to še zdaleč ni bilo pravilo. Univerze so sprva nastale iz potrebe študentov, ki so iz vse Evrope prispeli v katero od srednjeveških mest, kjer je živelo več učenjakov, od katerih so se nadejali, da se bodo kaj koristnega naučili. Ker so bili študenti daleč od doma, so zaradi lažje organizacije življenja potrebovali institucionalno kritje za izražanje skupnih stališč. Univerza se je tako razvila kot »študentska organizacija« oziroma skupnost študentov, ki se je oblikovala v okviru universitas kot institucionalne oblike organiziranja skupine ljudi po rimskem pravu. Do trinajstega stoletja se je izraz uporabljal za katero koli skupino ljudi (tudi za obrtnike), ki je imela skupne interese.

V trinajstem stoletju je imela skupnost študentov v Bologni zelo velike pristojnosti, o katerih so lahko študenti kasneje samo sanjali: imenovali, plačevali in odpuščali so profesorje. Največja moč študentov pa je izvirala iz grožnje, da bodo odšli v drugo mesto in s seboj odnesli pomemben vir dohodka, ki so ga pripeljali v mesto.

Mestne komune so postopoma začele redno plačevati profesorje, ki so predavali v njihovem kraju, saj so ugotovile, da ima mesto od študentov, ki se zgrinjajo vanj, velike koristi. Skupaj s tem ukrepom je postopoma formalna oblast nad nastajajočo univerzo prešla iz rok študentov na lokalno mestno skupnost. Civilna oblast je prevzela nastavljanje in plačevanje profesorjev, študenti pa so še vedno ohranili nekaj moči, saj so imeli mestni veljaki za cilj predvsem, da v mesto pritegnejo čim več učenja željnih mladih iz vse Evrope, ki so s seboj prinesli tudi denar. Študenti so zato vneto lobirali, da se dobre profesorje ustrezno plača, da ne bi odšli drugam, prav tako pa tudi, da se občasno »kupi« kakega znanega profesorja, kar bi pritegnilo nove študente.

Taka tržno-podjetniška organiziranost je veljala predvsem za italijanske univerze, med katerimi sta bili prvi in najslavnejši v Bologni in Padovi. Italijanske univerze so bile znane predvsem po študiju prava in medicine, podeljevale pa so praviloma doktorate. Profesorji so bili v večini laiki in ne pripadniki meniških redov, njihova predavanja pa so bila javna. V nasprotju z italijanskimi univerzami so v Parizu in Oxfordu v glavnem predavali menihi, predavanja so bila pogosto omejena zgolj na študente, ki so tudi bivali v univerzitetnih študentskih domovih. Kolegij je bilo ime za fizično zgradbo, kjer so študentje in učitelji živeli skupaj in je bila značilnost predvsem univerz severa. Ker menihi za preživetje niso bili odvisni od plačila, ki so si ga prislužili, so se univerze, kjer so poučevali predvsem dominikanci in frančiškani, razvijale drugače od italijanskih, ki so nastale na podjetniških temeljih.

Univerze so svojim študentom, ki so uspešno končali šolanje, podeljevale potrdilo o izobrazbi, ki je veljalo univerzalno v vsem krščanskem svetu oziroma po vsej Evropi, licenco za podeljevanje takšnih potrdil pa so pridobile od papeža ali posvetnega vladarja posamezne dežele.

Pisemska republika

V obdobju renesanse in razsvetljenstva se nove ideje nekaj stoletij večinoma niso rojevale na univerzah, ampak znotraj virtualne skupnosti intelektualcev Evrope, ki so si medsebojno izmenjevali obsežne razprave v obliki javnih pisem. Vzpostavila se je pisemska mreža (Respublica literaria) za izmenjavo znanja in idej, ki se je kasneje preoblikovala v sistem strokovnih revij in monografij. Izmenjava pisem je delovala kot pogovarjanje na daljavo, pisma so bila praviloma javna, podpisana in namenjena kroženju in publikaciji.

Nova skupnost učenjakov, ki so bili medsebojno povezani preko pisem, ni imela nacionalnih, rasnih, generacijskih in verskih omejitev. Vsi člani so bili enakopravni in zanje se je pričakovalo, da se bodo spoštljivo obnašali drug do drugega. Zraven je bil lahko vsakdo, ki je sprejel neformalna pravila.

Ključno pri pisemski mreži je bilo, da je znala nekako ločiti zanesljivo od nezanesljivega znanja. Člani pisemske izmenjave so se medsebojno vrednotili in uvedli določena pravila preverjanja, na katerih je temeljilo zaupanje. Prav iz tega se je kasneje razvila znanstvena skupnost, ki nova odkritja vrednoti skozi mnenja in ocene kolegov (peer review).

V pismih so se uporabljale enake retorične spretnosti kot ob govorjenju, pri čemer se je vzpostavila forma javne besede, ki je temeljila na izmenjavi prijaznih besed, tudi če glede konkretnih idej ni bilo soglasja. Sočasno so se pojavile tiskane knjige, vendar te same po sebi še niso bile porok zanesljivosti vsega, kar je v njih pisalo. Inštitucija, ki je podeljevala avtoriteto ni bila tiskana knjiga, ampak skupnost znanstvenikov, ki je delovala prav na temelju izmenjave pisem oziroma kasneje strokovnih člankov.

Humboldtova raziskovalna univerza

Pomembno reformo je univerza kot inštitucija doživela v začetki devetnajstega stoletja, ko so se morali Prusi soočiti z bridkim porazom na bojnem polju. Ključna oseba takratne reforme šolstva vse od vrtcev do univerze je bil strokovnjak za lingvistiko in diplomat Wilhelm von Humboldt. Leta 1808 so ga iz Rima, kjer je služboval kot veleposlanik pri Svetem sedežu, poklicali domov v Berlin, da bi kot novi minister za šolstvo reformiral okoreli pruski šolski sistem. Žena Karolina je bila takrat ravno noseča, zato je s hčerama še dve leti ostala v Rimu, Wilhelm pa se je ne ravno srečen moral ukloniti in prevzeti novo zadolžitev.

Pruski državni strategi so iskali način, kako bi vsaj na videz omilili posledice poraza pruske armade pri Jeni leta 1806, ko jih je premagal Napoleon in je postalo jasno, da se je svet spremenil. Sam pruski kralj naj bi Humboldta ob vrnitvi pozval, naj »na duhovnem področju nadomesti tisto, kar smo zgubili na materialnem«. V mislih je imel predvsem Napoleonovo zasedbo pruskega teritorija. Tako je Wilhelm von Humboldt bolj ali manj po naključju postal veliki revolucionar visokega šolstva in raziskovanja. Temeljna Humboldtova ideja, kako vsaj delno omiliti ponižanje Prusije zaradi vojaškega poraza, je bila, da mora postati država vodilna na področju znanja.

Z bratom Alexandrom sta odraščala v bogati berlinski družini. Oče je bil oficir pruske vojske, mati pa bogata plemkinja, tako da so bili dobro preskrbljeni. Po očetovi zgodnji smrti je mati najela domače učitelje, ki so dan za dnem skrbeli, da sta bila njena sinova deležna najboljše izobrazbe. Mlajši Alexander se je navdušil za naravoslovje in postal strasten popotnik ter eden izmed najbolj znanih učenjakov svojega časa. Starejši Wilhelm se je ukvarjal predvsem s kulturo in diplomacijo.

Humboldtova izvorna naloga je bila, da Franciji prevzame vodilno mesto na področju znanosti in raziskovanja, oziroma zaobjame intelektualno energijo, ki jo je sprostila francoska revolucija, in jo preusmeri nazaj proti Franciji, še posebej Napoleonu, kar mu je vsekakor zelo dobro uspelo. Nemčija je postala intelektualna in znanstvena velesila, ki je v drugi polovici devetnajstega stoletja začela močno prehitevati tako Francijo kot Anglijo. Sredi devetnajstega stoletja so Nemci uvedli še vrtce, kar je tudi dodatno ugodno vplivalo na izobraženost ljudi.

V prvi polovici devetnajstega stoletja so pod Humboldtovim vodstvom odprli kar trideset tisoč osnovnih šol, ki so postale obvezne in za katere je skrbela država. Uspešnejši učenci so lahko nadaljevali šolanje na gimnazijah, kot nadgradnjo sistema javnega šolstva je Humboldt v Berlinu ustanovil prvo raziskovalno univerzo na svetu.

Kot oblika dela na raziskovalni univerzi se je vzpostavil seminar, ki je kot metoda dela obstajal že prej. Običajno so se udeleženci posameznega seminarja dobili na štirinajst dni, pri čemer je vsakič eden izmed članov pripravil krajšo predstavitev svojega dela, o čemer so nato razpravljali. Iz takih seminarjev so se okrog leta 1830 razvile znanstvene vede s svojimi sistemi revij in strokovnih objav, kot jih poznamo danes.

Okoli leta 1870 so Humboldtovo idejo raziskovalne univerze zelo učinkovito prevzeli in nadgradili Američani, ki so morali prenoviti svoj sistem šol, ki so izvirale še iz kolonialnih časov in niso bile več primerne za potrebe nove industrijske dobe. V dvajsetem stoletju so med drugim prav zaradi uspešnega prevzema koncepta raziskovalne univerze od Nemcev postopoma prevzeli tudi mesto vodilne sile na področju znanosti.

Danes so univerze ponovno pred težko nalogo, saj se morajo prilagoditi izzivom, ki jih prinaša enaindvajseto stoletje. V zraku je veliko reformnih idej in pobud, a bistvo dobre univerze ostaja enako že od srednjeveških začetkov naprej: ključni so dobri profesorji.

PUSTITE KOMENTAR

Vpiši svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.