Naslednja novica z zaključka dvodnevne 5. neformalne konference ministrov pristojnih za visoko šolstvo držav Zahodnega Balkana (na njej so sodelovali predstavniki Srbije, Hrvaške, Makedonije, Bosne in Hercegovine, Črne Gore, Albanije in Slovenije) me je spravila v prav dobro voljo

Minister Gregor Golobič je na konferenci napovedal nekaj ukrepov, ki so naletela na veliko odobravanje sodelujočih. Tako je napovedal, da bo Slovenija v kratkem povečala obseg štipendij, ki bodo posebej namenjene državljanom držav Zahodnega Balkana. Gre torej za določitev posebnih kvot štipendij. »Tudi tako želimo namreč povečati mobilnost slovenskega visokošolskega prostora, ker je znano, da je Slovenija na tem področju na repu Evrope,« je dejal minister Golobič. Drugi ukrep se nanaša na povečanje števila štipendij posebej namenjenih za 3. bolonjsko stopnjo. »Najbolj pa je odmevala napoved, da želimo z ustreznimi spremembami ureditve v Sloveniji odpraviti šolnine za vse študentke in študente iz držav Zahodnega Balkana, ki bi želeli študirati v Sloveniji,« je dejal Gregor Golobič in dodal, da bo Slovenija to storila po principu recipročnosti v smislu vstopnih pogojev, torej, da bi enaki pogoji veljali tudi za slovenske študentke in študente, ki bi želeli študirati v državah Zahodnega Balkana. Minister Golobič predvideva, da bi to pričelo veljati v akademskem letu 2011/2012. »Prav tako bomo v programu CEEPUS III, ki omogoča mobilnost študentov in učiteljev, povečali število dodatnih štipendij, ki bodo namenjene izmenjavam znotraj regije,« je na konferenci še napovedal slovenski minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo.

Odlično! Končno počnemo tisto kar počne veliko razvitih držav – pritegniti mlade “sposobneže” in jih navezati na naše okolje…

9 št. komentarjev

  1. Lahko bi še skušali obdržati lastne. Povprečje 8.5 za obdržanje Zoisove npr. je kul, vendar s tem se je odrezal kos pogače naravoslovcem (FMF, FS, FKKT, FE, FRI; na FMFju kar nekaj sošolcev pri 8.4 izgubilo štipendijo, 9.0 je imelo par sošolcev (cca. 1%). Kam je šel ta denar?
    Po drugi strani: višje povprečje, višja štipendija? O tem lahko sanjamo. Štipendije ne rastejo z inflacijo.

  2. Strinjam se, Marko, verjetno morate študenti predstaviti pobudo za spremembo. Meni bi se zdelo racionalno vezati cenzus na odstotke povprečja ocen v posameznem študijskem programu.

  3. Po 24. členu Zakona o štipendiranju (ki mu je sicer dodan nov 4. odstavek) Zoisovo štipendijo med drugim lahko pridobi študent, ki ima povprečno oceno najmanj 8,5 ali več ali je glede na povprečno oceno uvrščen med najboljših 5% študentov v svoji generaciji, tako da vsaj malo relativnost povprečja nemara že šteje.

    Ker Marko omenja naravoslovce, nemara ni odveč dodati, da tudi v družboslovju povprečja niso nujno avtomatično rožnata. Na Pravni fakulteti je bila v lanskem študijskem letu povprečna ocena študentov 1. letnika baje 6.99, povprečje za uvrstitev med najboljših 5% pa 7.75.

  4. Tole povprecje je po moje treba podrobneje pogledati. Ali v ta 6,99 slucajno stejejo tudi negativne ocene? Neuspeli poskusi pisnih/ustnih izpitov? Ali se stejejo samo ocene, ki se vpisejo v indeks? Ce je slednje slucajno res, se morate malo zamisliti nad svojimi studenti. Ali profesorji 🙂

    Primer – student dvakrat pade in potem naredi z 10. Ali je to na pravu povprecje 6,67 ali 10?

    V tem primeru je toliko bolj nepravicno, da velja isti kriterij za stipendije na vseh fakultetah.

    Pri nas (FMF) lahko student ponavlja izpit (vsaj pisni) prakticno kolikokrat hoce. Pogosto se ni treba niti prijavljati, kaj sele, da bi obveljala ocena zadnjega izpita (praviloma vedno obvelja najboljsa od vseh poskusov). V povprecje se potem steje samo najuspesnejsi poskus.

    Se to: Marko – par sosolcev na FMF je po moje precej vec kot 1%… Tudi ce upostevas vse fiktivno vpisane bruce, je to potem par procentov. V visjih letnikih pa je 'par sosolcev' bolj 10% kot 1%.

  5. Anonimni, zakaj bi se morali zamisliti nad študenti ali profesorji, če je povprečje 7?

    Smisel ocenjevanja je rangiranje študentov po uspešnosti, zato je umestno, da profesorji uporabljajo razpon vseh možnih ocen, ne pa da lahko študentje že za povprečno znanje dobivajo devetke in desetke.

    Seveda je pa potem potrebno študentom priznati, da so tudi za šestico ali sedmico morali prikazati kar veliko znanja (in je uporaba istega mejnega povprečja za Zoisovo štipendijo na vseh fakultetah seveda res vprašljiva).

  6. Smoki, se strinjam. Zato je pa pomemben podatek, ali se tukaj upostevajo tudi negativne ocene ali ne, in tudi kako se upostevajo? Kaj pomeni celoten razpon? 1-10? 5-10?

    Ce se upostevajo tudi negativne, se mi zdi 7 smiselna stevilka. Ce pa se uposteva samo pozitivne ocene, pa to pomeni, da vecina ljudi naredi vecino izpitov z oceno 6. Kar po moje ni 'bohvekaj' ocena. Mogoce se pa motim…

    Ampak kot receno, vse je odvisno od tega, kako se uposteva povprecje – tega podatka pa tukaj ni. Ce bi na FMF stel v povprecno oceno se vse tiste, ki pridejo samo na prvi kolokvij in jim dal negativno oceno ob koncu leta, je verjetno povprecje v marsikaterem predmetu prvem letniku manjse od 6.

  7. "Anonimni", delno imate prav, delno pa narobe. Vedno se je dobro zamisliti tako nad študenti kot nad profesorji, ampak to seveda ne more biti odvisno (samo) od povprečne ocene. Ta je, kot se boste kot naravoslovec nemara že strinjali, le ena od številnih spremenljivk pri ugotavljanju kakovosti določenega študija.

    Priznam, da ne vem, kako je bilo izračunano konkretno povprečje, se bom pa pozanimal. A predpostavka upoštevanja zgolj pozitivnih ocen še zdaleč ni nemogoča. Povprečje 6,99, če smem rahlo kritizirati vaše logično sklepanje, namreč ne pomeni nujno, da večina študentov naredi izpit s šestico. Če presežemo "Bata učinek", gre v bistvu za povprečje 7, kar se lahko (in v prvem letniku, kolikor lahko sam ocenim, praviloma tudi se) porazdeli predvsem med ocene od 6 do 8, z redkimi deveticami in še redkejšimi deseticami za tiste študente, ki res navdušijo s svojim znanjem. Hipotetično bi pri 300 ocenah denimo povprečje 7 dalo 90 šestic, 140 sedmic, 55 osmic, 10 devetk in 5 desetk. To pa je malo drugačna slika od vaše, kajne?

    V tem pogledu se tudi sam strinjam s Smokijem, da je to nemara boljši način za opredmetenje razpona pozitivnih ocen od 6 do 10, kot pa da bi vsi študenti s solidnim znanjem avtomatično dobili 9 ali 10, kot da sta le ti dve oceni dobri. Pri nas je nekdanja vodja študentskega referata v zvezi s tem nekoč lepo rekla ali zapisala: "Dober študent je študent z oceno 7. Kot pove že ocena sama: dobro – 7." Se pa povsem strinjam, da je zaradi tega težavno posploševanje med vsemi fakultetami ene univerze ali med istovrstnimi fakultetami različnih univerz, ker izpitno povprečje nikakor ni tudi odraz relativne kakovosti študentov ali diplomantov.

    Če lahko še malo hudomušno posplošim iz prvega in tega zadnjega komentarja – menda ja ne želite ustvarjati vtisa, da družboslovci (ali pravniki) v nobenem primeru ne moremo biti to, kar bi po vašem mnenju morali biti? Iz prvega komentarja veje prepričanje, da naravoslovci povlečejo krajšo, ker (implicirano) za razliko od podarjenih povprečij družboslovcev dajejo strožje ocene. Ko poročam, da povprečja tudi na Pravni fakulteti denimo niso ravno podarjena na lepe oči, pa smo deležni kritike, da smo nerealni ali vsaj polni slabih študentov oziroma profesorjov. Ali naj iz tega potemtakem sklepam, da obstaja neka čudežna ravnovesna točka oziroma povprečna ocena, pri kateri so tako fakulteta kot njeni študenti dostojni, odmik od te čudežne ravni pa avtomatično pomeni, da je fakulteta bodisi neresna bodisi nesposobna?

    Z drugimi besedami: vaši opisani pomisleki glede sporočilnosti povprečne ocene me ne prepričajo. Je pa seveda ozadje tega vprašanja, in morda še bolj vprašanje razmerja med pozitivnimi in negativnimi ocenami na izpitih, vsekakor ponovno vredno razmisleka; tudi v luči zahtevanega števila in kakovosti študentskih generacij na posamezni fakulteti, bolonjske prenove s poudarkom na čim večji prehodnosti za skoraj vsako ceno ter še česa. A to je že tema za kakšno novo objavo.

  8. "in v prvem letniku, kolikor lahko sam ocenim, praviloma tudi se) porazdeli predvsem med ocene od 6 do 8, z redkimi deveticami in še redkejšimi deseticami"

    Res, ocen nikakor ne gre primerjati – se posebej, ce res drzi zgoraj navedeno. Ce (prosto) citiram uglednega profesorja fizike – tisti, ki koncajo prvi letnik z oceno 6 ali 7, ne bodo nikoli dobri fiziki, zato naj gredo raje cimprej drugam in pocnejo kaj takega, v cemer so dobri. Jaz se s tem precej strinjam (izjeme izvzete!), zato me cudi vasa povprecna ocena, saj bi to po zgornjem kriteriju pomenilo, da je (v povprecju) bolje, da greste cimprej drugam. Pa ne me narobe razumeti, zgolj vlecem analogije.

    Ne vem, mogoce lahko kdo kaj vec pove o tem, kam gredo v sluzbe fiziki in matematiki z ocenami 6 in 7… ampak po moje ne ostanejo v stroki. Na matematiki po moje ostanejo v stroki (ne upostevajoc uciteljev) samo tisti s povprecjem okoli 9 ali vec.

    O prehodnosti studentov, ki ima pri ocenah (zal) skoraj vecjo tezo kot dejansko znanje, pa res kdaj drugic.

  9. Ena od lepih plati komentarjev na obeh "mojih" blogih (Kontekstu in Kvarkadabri), kjer so sicer zelo redki, je ta, da so skoraj brez izjeme konstruktivni in peljejo v vsebinsko smiselno razpravo. Tako je tudi tokrat (pa čeprav smo malo zajadrali ob rob Zahodnega Balkana), zato znova hvala za tovrstne komentarje.

    Prevedba povprečne ocene v praktično uporabnost je pri pravnikih ne-povsem-zanesljivo opravilo, ker se v praksi ne izide vedno, del zgodbe pa vsekakor pove. A tudi profili pravniškega dela so različni, tako da je kar dosti prostora za različne profile študentov, izpitnih povprečij in področnih usmeritev. Meni je bolj žal za vse tiste študente, ki niso pravi za študij prava, a to ugotovijo šele po večletnem trudu v prvem letniku. Na drugi strani pa je ena od najbolj vzpodbudnih študentskih izkušenj (ki se kar pogosto zgodijo) študent, ki v prvem letniku izpite dela s 6 in 7, v drugem z 8, v tretjem z 9 in nato v četrtem z 10 (pri čemer je le četrti letnik tak, da je pot do desetice nekoliko lažja) – z drugimi besedami, študent, ki se v teku študija vse bolj "ujame" in znajde v pravu.

    Vse druge teme, ki silijo na površje, pa me bodo nemara v kratkem prisilile v novo objavo.

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj