Nature o znanstvenicah (tudi slovenskih)

    Do nekajkrat na leto se v reviji Nature v takšni ali drugačni vlogi pojavi tudi “Slovenija”. Največkrat kot del poštnega naslova avtorjev, ko slovenski avtorji objavijo znanstveno raziskavo. Revija pa ima tudi svoj novičarski del, ki je verjetno za večino bralcev celo tisti bolj zanimivi del revije. In ravno med novicami iz znanosti in znanstvene politike se je pred dvema tednoma znašla “Slovenija”. Na žalost ne zaradi pozitivnih presežkov.

    V uvodniku pod naslovom “The female underclass” namreč uredniki revije pišejo o poročilu evropske komisije The Gender Challenge in Research Funding. Poročilo je namreč označilo Slovenijo kot eno od držav, ki so precej neaktivne pri premoščanju ovir, ki jih znanstvenice morajo premagovati za uspešno znanstveno kariero. Slovenija se je sicer znašla v kopici ostalih držav (natančneje kar 19 držav). Nekatere izmed njih so “the usual suspects”, kot recimo Turčija, Bolgarija, a med znanstvenicam manj prijaznimi državami najdemo tudi presenetljivo Luksemburg, Francijo in Italijo (pa tudi Hrvaško). Svetilniki enakosti med spoloma so seveda zopet skandinavske države, Finska, Švedska, Norveška, kjer na primer v raznoraznih znanstvenih komisijah (te so pač zelo pomembne, saj razdeljujeo denar) sedi več kot 40% žensk.

    11 KOMENTARJI

    1. Joj, joj, kakšne perverznosti!

      Zdaj je že odgovornost Države, da premošča ovire v človekovi karieri. Skrajno nenavadno. Za las je manjkalo pa bi rekli, da je odgovornost Države, da ženske kaj naredijo v znanosti. Saj je vendarle odgovornost posameznika, da se potrudi.
      Čas sufražetk pa je že zdavnaj minil in živimo v svetu, v katerem se ne sprašujemo: koliko procentov žensk bomo imeli v znanosti, koliko žensk bo dobilo Nobelovo nagrado, ali ženske sploh smejo v znanost. Zakaj, hudiča nas silijo obnavljati aksiome sodobne družbe? Nočem odgovarjati na ta vprašanja! Razlik med moškimi in ženskami ni, razen bioloških seveda. Kdor dela in se trudi, mu uspe. To je veljalo že pred stoletjem; primer Marija Curie. Zakaj potrebujemo za ženske posebne razpise? Na FMF sem nekoč videl razpis nekih štipendij samo za ženske in za promoviranje odličnosti žensk v znanosti. Temu pravijo pozitivna diskriminacija. Fuj!
      Sicer v članku govorijo tudi o slabem položaju moških, ampak se iz godlje, ki so jo zakuhali, ne morejo izvleči. Če že hočejo pisati v splošnem o socialnem stanju delavcev in njihovih pravicah, naj delajo natanko to, ne pa da blebetajo in jokajo, zakaj je položaj žensk še slabši, zlasti zaradi njihove res nenavadne biologije. Joj, joj.

      (Zdravapamet)

    2. Res, joj, joj… komentar nekoga, ki je seznanjanju s problematiko žensk v znanosti posvetil približno 30 sekund svojega časa.
      Če bi vsaj 1 minuto, bi se mu posvetilo, da položaj žensk ni slabši zaradi razlik v biologiji ampak v socialnih razmerah – te pa družba lahko spremeni. Če hoče, seveda.

    3. Pardon, da ne bo nejasnosti: pod "socialnimi razmerami" mislim družbene pogoje: od vzgoje, načina predstavitve znanosti in znanstvenikov v šolah, delitve gospodinjskega dela in skrbi za otroke ipd. do efekta "glass ceiling" in sodelovanja žensk v raznih organih in komisijah, ki imajo moč odločanja.

    4. Samo še kvote (po vzoru politike) naj uvedejo, pa bomo zmagali. Namen znanosti je vendar skrb za nesposobne delavce in delavke, znanstveni dosežki pa so zgolj stranski produkt.

      Delitev gospodinskih opravil in podobne zadeve pri sosedovih so zame popolnoma irelavantne; jaz nosim doma pri gospodinjskih opravilih vsaj tako breme kot moja žena (to priznava tudi moja žena, saj je kar nekaj opravil, ki se jih ona ne dotakne, medtem ko jaz lahko počnem karkoli), za ostale pare me pa ne briga in tudi nočem slišati nič o teh "tegobah". Če ima neka ženska za moža (oz. partnerja, da ne bom diskriminatoren) neodgovornega kretena, je njena pravica, da ga zapusti in gre z drugim ali pa živi sama. Naša država pa že tako preveč priviligira ženske; ena takih stvari je pokojninski sistem, kjer ženske plačujejo enak prispevek, a ga v povprečju plačujejo nekaj let manj, ugodnosti iz tega naslova pa koristijo v povprečju dvakrat dlje!

      Še nekaj: nobena uspešna znanstvenica ali političarka ni dosegla svojega zaradi ženskih kvot in angažmaja države. Vse so to dosegle zaradi svojih sposobnosti in delavnosti.

    5. Strinjam se, da kvote niso rešitev. Prepustiti stvari same sebi pa očitno tudi ne deluje!

      Ali pač? – a se Anonimni vsaj strinjaš, da problem obstaja?
      Ali pa je manjša "uspešnost" žensk po tvojem posledica bioloških razlik (=ženske so bolj neumne) oz. psiholoških (=ženske samo jamrajo, namesto da bi resno in zagrizeno raziskovale)?

      Pa še nekaj: ali lahko našteješ še kakšen drug privilegij (razen pokojninskega sistema), ki ga imajo ženske in jim npr. pomaga pri karieri oz. vsaj olajšuje življenje?

      Glede zadnjega se strinjam. Sprašujem se le, ali znanstvenica rabi za dosego enake uspešnosti več, enako ali manj sposobnosti in delavnosti kot znanstvenik?
      To bi bila zanimiva raziskava. Sumim, da bi bil nauk podoben kot MIT raziskavi: za enako količino znanstvenih uspehov, veliko manj denarja in moči odločanja…

    6. Po moje, paja, iščeš izgovor za ekstremizem. Ženske so biološko drugačne od moških, drži? Morda so tudi psihično drugačne, obstaja ta možnost? Ampak vse to je irelevantno. To, da je pač "uspešnost" žensk v znanosti manjša, sploh ni zaskrbljivo. Lahko ti začnem naštevati ženske, ki k znanosti in družbi prispevajo enormno veliko, nekatera najbolj osnovna odkritja o Naravi in Človeku so izvedle ženske. Ampak ali zaradi tega, ker jih je v znanosti manj, je dolžnost družbe, da jim lajša življenje v znanosti, vključevanje v znanost ipd.? Ali naj država financira zato več razpisov samo za ženske? Lahko ti povem s svojega stališča, da je izredno težko kandidirati na kakšnih razpisih v znanosti, da pa bi zdaj še vsiljevali kriterij spola je nepredstavljivo. Vik in krik bi zgnal, če bi zasledil, da je za mesto mladega raziskovalca na kakšnem oddelku IJS, ki me zanima, pisalo, da moram biti ženska. Že to, da se sploh omejuje možne kandidate glede na spol je diskriminatorno. Takoimenovana "pozitivna diskriminacija" je navadna podlost.

      Opazil sem tudi, da te moti predvsem neka socialna razlika med moškimi in ženskami. Lahko ti povem, da imam več kot 30 sekund stikov s ženskami, in ne samo platonskih. Nikoli mi ni prišlo na misel, da bi samo zato, ker je ženska, nekomu pripisoval nesposobnost! Bi mu, če bi bil ta nesposoben, ne glede na spol! To skušam povedati.

      Praviš, da bi bilo potrebno spremeniti vlogo žensk pri gospodinjskih opravilih. Prvič slišim, da bi ženske imele pri tem kakšno posebno sposobnost. Ali jo imate? V naši državi velja zakon: kaznivo je kogarkoli siliti v karkoli! Torej, vsako delo je v osnovi izbrano. Tudi delo v znanosti. Kar se tiče otrok. Iz iste zakonske predpostavke, da nikogar ni mogoče prisiliti v nič, leži v celoti na ženski vprašanje, kakšnega spolnega partnerja si je zbrala. Torej, spet gre za svobodno izbiro.
      Moram pa tudi komentirati tvojo zahtevo po večjem številu žensk v organih in komisijah. Kako lahko to zahtevaš?! Državljani vendarle volijo ljudi, tistega, ki se jim zdi primeren. Ali ti predlagaš kakšno diktaturo z vsiljevanjem žensk? Sicer pa imaš spet celo vrsto uspešnih političark, od Angele Merke, Julije Timošenko, znamenite Ayaan Hirsi Ali, Hillary Clinton, do naše Katarine Kresal, Ljubice Jelušič idr. Ne vidim primanjkljaja. Mislim, da je že skrajni čas, da se otepeš teh civilizacijskih izgovorov. Feministke so že zdavnaj dvignile družbeno afiniteto, a zdaj ni več potrebe po feminizmu. Ta je postal izgovor za nesposobnost posameznika, češ da je družba tista, ki ga ovira. V resnici pa ovira tako moškega kot žensko in nihče ni posebej priviligiran (v znanosti seveda, verskih sekt in raznoraznih organizacij ne štejem med racionalne civilizacijske družbe).

      Glede tvojih vprašanj v zadnjem postu. Zakaj bi bilo potrebno olajševati delo in življenje ženskam? Ali ga olajšujemo samo moškim? Olajšujemo ga vsem, z ustreznimi zakoni. Res da nekaterim kje manj, drugim drugod več, ampak tako je pač naneslo. Če se ne strinjaš, imaš zakonsko pravico, da predlagaš spremembo (prosim, nikar ne domnevaj, da potrebuješ mojo potrditev tvojih pravic, zato beri prejšnji stavek od zadaj). Pravico, ki so jo dosegle bojevite feministke in sufražetke ter vsi racionalni ljudje. Če tarnaš za tiste ženske, ki živijo v iracionalnem okolju, je pa druga stvar. Predlagam, da si na Youtube ogledaš predavanja znamenite Ayaan Hirsi Ali, ki je pobegnila iz Somalije pred zlorabljanjem in verskim nasiljem. Poučna zadeva. Za tamkajšnje ženske pa se le splača boriti! Ampak tam znanosti niti ne razumejo, kaj šele, da bi slišali za svobodo. Pa se boš tam borila za njihovo enakopravnost v znanosti ali nasploh za njihovo svobodo in pravico do samoodločbe? Najbrž za obče pravice! Zakaj? Jasno, vse ostalo, tudi enakopravnost in možnost za uspešnost v znanosti, sledi iz tega!!!

      (Zdravapamet)

    7. Tole bo moj zadnji odgovor, ker se mi zdi, da slabo poslušaš oz. bereš, na moja vprašanja pa ne odgovoriš.

      Torej, nisem zahtevala, da država lajša življenje le ženskah. Bila je tvoja trditev, da ga. Kot primer si dal pokojninski sistem. Me je zanimalo, če poznaš še kakšen primer? Sama namreč teh privilegijev ne čutim…
      Sem, po mojih ocenah, dokaj uspešna raziskovalka, mama dveh otrok, s partnerjem, ki veliko naredi doma (torej se nisem tule, pri izbiri, zafrknila)… tudi na postdoc sem uspela iti, kar slišim da za doktorantke (z druzino) na IJS ni tako preprosto izvesti kot za njihove moške kolege (ki običajno gredo takrat, ko je žena na porodniškem dopustu). Torej, kar se mene tiče, se sploh ne pritožujem, ker mi gre prav v redu. Tudi priznam, da se v večinoma moški družbi v službi čisto OK počutim.

      Mislim pa, da vseeno obstaja problem glede majhnega števila žensk v nekaterih znanostih. Na primeru fizike, ki jo bolje poznam, vidim osebno dva problema:

      1. nizko število deklet na študiju: ne verjamem, da je med puncami desetkrat manj nadarjenih za fiziko kot med fanti (študentk je običajno le okrog 10%). Ne trdim, da jih je v resnici enako, ne vem. Dvomim, pa, da je razmerje 1:10. Torej, če je tako malo punc na študiju, izgublja ta znanost nadarjene ljudi – morda je puncam fizika v osnovni in srednji šoli prikazana na nek način s katerim se ne identificirajo, npr. slikami bradatih mož od Galileja do Einsteina. Pa gredo raje študirat kaj drugega.

      2. višje ko gremo po lestvici (študenti, asistenti, doktorji, docenti, profesorji) opazimo tipično padec v (že tako nizkem) deležu žensk po doktoratu in na lestvicah višje od tega. Človek se vpraša zakaj? A so ženske dovolj sposobne in pridne, da naredijo doktorat, naprej jim pa raziskovalno delo ne gre? Ali gre za "glass-ceiling" efekt?

      Kot sem že prej zapisala, mislim da kvote niso rešitev, tudi pri razpisih ne. Vedno naj bi zmagal najboljši kandidat. Je pa dejstvo, da člane raznih odborov in komisij, ki v znanosti odločajo o pomembnih stvareh, ne volijo volivci, ampak "old-boys network".

      Brez skrbi, verjamem, da si imel več kot 30 s stika z ženskami – zdelo pa se mi je, kot sem tudi napisala, da se s to problematiko nisi seznanjal več kot 30 s.
      Vse kar trdim (brez tega, da mi polagaš na jezik neke druge trditve) je, da po mojem mnenju obstaja v nekaterih znanostih problem premajhne zastopanosti žensk in te znanosti zato izgubljajo. Kvote ali posebna pravila za ženske, po mojem mnenju, niso rešitev in bi bila dvorezen meč. Rešitev je verjetno veliko bolj kompleksna in zahteva več energije in truda s strani družbe.

      Res je, da smo po zakonu enaki in imamo enake možnosti. Kljub temu mi velikokrat pride na misel stavek, ki sem ga nekje zasledila:
      "Ginger Rogers did everything Fred Astaire did – only she did it backwards and in high heels."

    8. Za informacijo: vmes si govorila z nekom drugim.

      Mislim, da je težava v tem, da na vprašanja ni mogoče odgovoriti oziroma je odgovor popolnoma relativen.

      Privilegiji me niti ne zanimajo, razen če izhajajo iz naravne različnosti ali posebnega statusa, ki izhaja iz univerzalnih kriterijev. Isto vprašanje si lahko zastaviš, kakšne privilegije imajo moški v znanosti.

      Glede postodoca. Seveda lepo. Poznam pa kolega, ki je bil v tujini na postdocu s celo družino. Spet moram reči, da je tvoj partner tvoja izbira. Vsekakor pa si imela možnost iti v tujino z družino kakor moški. In nič težje ni ženskam iti v tujino kakor moškim. Zakaj bi bilo? Res je, da morda v letu po porodu "izgubi" nekaj časa na porodniški, ampak z dogovorom s partnerjem se da tudi to skrajšati.

      Glede nadarjenosti pa ne vem nič povedati. Kaj naj pravzaprav storimo? Mar ni to stvar naključja. V kakšni družini si se rodil, v kakšno šolo si hodil, te sploh zanima fizika… Poznam vsaj dve izjemno nadarjeni naravoslovki in razen spolne privlačnosti ne vidim v njima nič manjše nadarjenost kot v kakšnem moškem kolegu. Torej nadarjene ženske pravgotovo so, ampak na to ne moreš vplivati veliko. Dajva se razumeti: tista, ki jo znanost zanima, bo imela enake možnosti uspeha kot njen moški kolega. Koliko je žensk, ni pomembno. Njihovo delo je pomembno!

      Mogoče je res veliko moških legend v učbenikih. Ampak je precej tudi žensk. Žal, srednješolci in osnovnošolci drugih razen Marije Curie ne vidijo, saj so druge delovale v zahtevnejših področjih znanosti, ki niso v programu. Ampak nič zato, imaš cele množice ženskih pesnic, pisateljic, državnic itd. Na noben način ni mogoče reči, da navdiha, če je ta potreben, ne bi bilo (Marija Curie zna biti močan navdih, govorim iz izkušenj). Sicer pa tudi ni nič narobe, da gredo študirat kaj drugega. Ljudje delajo to, kar želijo.

      Glede tvoje druge točke. Morda se ženske po doktoratu preusmerijo kam drugam, ne vem. Ampak spet: ni važno, imajo enake možnosti kot vsi ostali. Najbrž oba poznava kar nekaj profesoric, ki jim raziskovalno delo ni tuje in so precej ugledne. Zakaj se mi zdi, da na vsak način želiš toliko in toliko žensk, kakor da bi šlo za "ravnotežje" med spoloma. To je umetna anomalija. Večina reči, o katerih govoriva, je nemerljivih, v širšem kontekstu človekove družbe skoraj nepomembnih. Počutje družbe je razmeroma dobro, ljudje v povprečju delajo to, kar so želeli. So pa tudi taki, ki ne. Ampak niso to samo ženske.

      Se pa strinjam, ko praviš, da na komisijah pogosto prevlada kakšna osebna referenca, preferenca. Ampak nanjo niso imuni moški. Ko je kandidat ogledan, bodo vsi ostali tudi odpadli, ne glede na to, kaj ali kdo so. Ženske niso niso dosti bolj prizadete.

      Ne morem pristati na to, da je v civiliziranem svetu še vedno praksa: "Jobs for the boys." Imaš živi dokaz, da temu ni tako: Angela Merkel, Julija Timošenko idr. V znanosti: Marija Curie, Irene Curie, Vera Rubin, slavna madame Wu, slavna Jane Goodall, znamenita Marija Mayjerjeva, pa Rosalinda Franklin itd. Cel kup drugih mora še biti, ta hip se spomnih le te.

      Glej, ne vem, kaj lahko znanost izgubi, če se z njo ukvarja manj žensk. Nič ne more izgubiti, se pač drugi z njo ukvarjajo.

      (ZdravaPamet)

    9. Hvala za opozorilo glede še enega udeleženca te diskusije!

      Glede postdoca: sem ena od dveh primerov žensk, ki jih poznam, ki je šla na postdoc z družino. Osebno poznam pa tri primere, ko je ženska, ki tega ni mogla izvesti, pustila kariero ali pa imela zaradi tega težave. Koliko moških kolegov poznaš, ki so ostali doma zaradi tega, ker družine niso mogli vzeti s sabo na postdoc? Jaz nobenega. Verjetno je biološko pogojeno, da mama težje pusti otroke za daljši čas kot oče. In ni vedno pošteno kriviti partnerje, češ da so nerazumevajoči – glede na gospodarsko situacijo, cene nepremičnin itd. morda ni v interesu nobenega v družini, da zaradi daljše odostnosti mož izgubi službo. Medtem ko lahko žena med porodniškim dopustom mirno gre v tujino. Da gre moški na porodniški dopust, pa je še vedno rariteta, ki s strani delodajalcev običajno ni z veseljem sprejeta. Torej le ni čisto enako izvedljivo za moške in za ženske.
      Se pa strinjam: v idealni enakopravni družbi, bi to moralo biti enako težko. oz. lahko. Mislim pa, da izkušnje kažejo drugače.

      Glede teh svetlih primerov uspešnih žensk znanstvenic: si že slišal za rek "Izjeme potrjujejo pravilo"? In v razmislek: kako bi se počutil, če bi imela vlada 11 ministric in 4 ministre in bi ti to prikazovali kot velik uspeh, ki dokazuje, da moški lahko uspete, če hočete? (Je pa res to razmerje sedaj višje kot v prejšnji vladi.)

      In še nekaj glede enakih možnosti za znanstveni uspeh: naredili so poskus in poslali isti članek v referiranje ženskam in moškim, pri čemer so avtorja enkrat podpisali z ženskim imenom, enkrat z moškim in enkrat samo s kratico imena in priimkom (tako, da se torej ni moglo ugotoviti, ali je avtor ženska ali moški). Rezultat: isti članek je dobil najslabšo oceno, če je bil podpisan z ženskim imenom. In to ne glede na to, če je bil referee moški ali ženska. Torej se ni treba bati, da ženske "držimo" skupaj.

      Na vprašanje kaj lahko znanost izgubi: izgubi nekaj nadarjenih ljudi. In morda en drug pogled in pristop k reševanju problemov in nasploh sodelovanju v raziskovalnih skupinah.

      Na papirju imamo enake možnosti. Včasih se tako zdi tudi na prvi pogled. Vendar pa, po mojem mnenju, realnost na nekaterih področjih tega ne odraža. Mislim, da se ta problem splača pobliže pogledati in poskušati ugotoviti zakaj je tako, ne pa tiščati glave v pesek, češ, če je teoretično vse OK, who cares about reality.

    10. Vmes sem še jaz pisal, sedaj pa samo na kratko nekaj odgovorim:

      Najprej glede uspešnih fizičark in znanstvenic nasploh: nikar ne pozabljajte na Lise Meitner!

      Glede fizike in žensk se ne morem strinjati, da jih je med študenti samo 10% (ko sem jaz tja hodil, jih je bilo ca. 50%, vendar skoraj nobene med študenti z najboljšimi ocenami). Prav tako se ne morem strinjati, da število fizičark na višjih nivojih pada. Tako majhen delež žensk, kot jih je v slovenskih ekipah za mednarodne fizikalne olimpiade, jih ni na nobenem drugem nivoju. Meni sicer nikoli ni bilo jasno zakaj je tako, ampak tukaj je eksperimentalno dejstvo. In zavedati se moramo, da proti koncu srednje šole ženske res niso obremenjene z otroci in nerazumevajočimi partnerji, poleg tega pa pri teh tekmovanjih ni nobene možnosti, da bi ženske kakorkoli onemogočali na sistemskem nivoju (tekmovalci so šifrirani).

      Še glede političark: Jaz osebno bi bil neznansko vesel, če bi v naši vladi bili sami kloni Margaret Tatcher in morda še kakšna Angela Merkel. Našega Pahorja, Janšo in Golobiča, kakor tudi vse klone Obame, Blaira, Zapatero itd. bi z veseljem zamenjal za ženske klone omenjenih predstavnic. Hilary Clinton me že ne bi tako zelo navduševala, čeprav ni ravna slaba političarka, Evita Peron in Milka Planinc sta pač poden od podna. Pa ne zato, ker sta ženski.

    PUSTITE KOMENTAR

    Vpiši svoj komentar!
    Prosimo vpišite svoje ime

    This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.