Marko Uršič: Giordano Bruno – od heliocentrizma k neskončnemu vesolju

    V nekaterih novejših interpretacijah kozmologije Giordana Bruna (1548-1600), predvsem v anglosaški literaturi, se je uveljavilo zmotno ali vsaj nenatančno mnenje, da je bil Bruno v nasprotju s Kopernikom ter poznejšima Keplerjem in Galilejem nekakšen okulten »hermetist« in zagrizen nasprotnik nastajajoče moderne znanosti. To mnenje se opira na Brunovo večkrat izraženo kritičnost v odnosu do nastajajoče matematizirane fizike, ki naj bi zanemarjala »kvalitativne« vidike narave. Med slednje je Bruno prišteval tudi sile, ki gibljejo vesolje, teh pa Kopernikov sistem takrat še ni znal razložiti. Zato je Bruno pojmoval vzroke gibanja kot žive, »animirane« moči, ki so v odnosu do stare aristotelske fizike razsrediščene, imanentne v snovi in celotnem vesolju. V tem pogledu je poznejši razvoj fizike in kozmologije seveda zavrnil njegove teorije. Ostaja pa dejstvo, da se je Bruno na intuitiven, »spekulativen« način med vsemi svojimi sodobniki najbolj približal današnjemu pojmovanju prostorsko razsrediščenega in vse bolj verjetno tudi neskončnega vesolja – in v tem pogledu je Bruno gotovo eden izmed utemeljiteljev moderne kozmologije.

    (*Oddelek za filozofijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani.)

    KLUB ŠKUC, ponedeljek 10. 5. 2004 ob 20:30.

    PUSTITE KOMENTAR

    Vpiši svoj komentar!
    Prosimo vpišite svoje ime

    This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.