Napačna smer okoljske politike

    94
    Slovenija očitno pospešeno spreminja okoljsko zakonodajo. Na seji parlamenta, ki se začne jutri (11.6.2012), bodo obravnavali  predlog za spremembo Zakona o kmetijskih zemljiščih, ki ga predlagajo poslanci koalicije. O njem teče kar živahna javna razprava,  precej manj pa mediji poročajo o spremembah dveh temeljnih okoljevarstvenih zakonov: spremembo Zakona o varstvu okolja in spremembo Zakona o vodah predlaga Ministrstvo za kmetijstvo in okolje. Te sicer še niso v fazi parlamentarne obravnave, bo pa parlament na tej seji poskusil spremeniti Zakon o varstvu okolja v točki, da bi ukinil Svet za varstvo okolja RS – predlog prihaja od koalicijskih poslancev Virantove liste. (Drugi svet, ki se je ukvarjal z okoljsko problematiko, Svet za trajnostni razvoj RS, je vlada ukinila prejšnji mesec.)

    Ukinitev svetov pravzaprav ni toliko pomembna in jo je (recimo) še mogoče racionalno utemeljiti z varčevanjem pri vsem z državnim aparatom povezanim. Predlagatelji ukinitve Sveta za varstvo okolja recimo pravijo, da ta itak “predstavlja institucionalni nadstandard na področju varstva okolja v naši državi” in da se je njegovo “dosedanje delovanje premalo odražalo v zakonodajnem urejanju varstva okolja … in pri izvajanju posameznih okoljskih politik države in občin.”* No ja, druga možnost poleg ukinitve bi torej bila, da njihove predloge bolj upoštevate, ne?

    A kot rečeno, zadeva z sveti je še daleč najmanj pomembna. Bolj zaskrbljujoče so druge vsebinske spremembe okoljske in prostorske zakonodaje. Vse namreč jasno izražajo politično odločitev o nižanju zakonskih standardov zaščite okolja v Sloveniji.


    1. Zakon o kmetijskih zemljiščih


    Če dolgo zgodbo skrajšamo: po dolgoletnih razpravah v strokovni in zainteresirani javnosti, da krčenje in pozidava kmetijskih zemljišč v Sloveniji je problem, je prejšnje kmetijsko ministrstvo predlagalo ukrep, ki bi spreminjanje kmetijskih v zazidljiva zemljišča nekoliko “kaznovalo”. Uvedli so odškodnino – do 25 eur na m2 – ki bi jo ob izdaji gradbenega dovoljenja plačal investitor, ki gradi na zemljišču s spremenjeno namembnostjo. Ukrep je začel veljati septembra lani, uvajal pa naj bi se postopoma.

    Predlog, ki bo na mizi v parlamentu, to odškodnino odpravlja. Predlagatelji utemeljujejo, da bodo s tem zagotovili odpravo “administrativnih in finančnih bremen pri razvoju gospodarstva in individualnih investitorjev,” to pa zaradi dveh ciljev, ki sta

    “razbremenitev gospodarstva in individualnih investitorjev pri novogradnjah” in “dvig konkurenčnosti Slovenije kot naložbene destinacije” [*, str.3]

    Po izračunu samih predlagateljev bo njihov predlog državni proračun “stal” 8 mio eur letno, ki jih iz tega naslova državna blagajna pač ne bo dobila.

    Po moje obstaja kar nekaj razlogov, zakaj je to slaba ideja. Prvi je okoljski, ali, če hočete, “trajnosten”. Resnično mislim, da kmetijska zemljišča za Slovenijo predstavljajo veliko večje bogastvo, kot zgoraj omenjena cilja. Morda v tem trenutku vrhunca globaliziranosti, ko je vse “kmetijsko zemljišče”, ki ga potrebujemo, pri roki na policah Leclerca in Mercatorja, to ni videti tako. Ampak razmere se lahko (in tudi se) spreminjajo iz številnih in nepredvidljivih razlogov. Zato je kmetijska zemlja temeljni naravni vir, ki ga moramo hraniti z najvišjo stopnjo prioritete. Proces transformacije je praktično vedno enosmeren.

    Površina kmetijskih zemljišč pa se v Sloveniji resno zmanjšuje. SURS recimo v raziskavi  Popis kmetijstva 2010 navaja, da se je število vseh kmetijskih zemljišč, ki pripadajo kmetijskim gospodarstvom, v desetih letih zmanjšalo skoraj za 10%. Podobno ugotavlja Agencija RS za okolje (ARSO), ki v analizi Spremembe rabe zemljišč 2002-2011 zaključi

    Slovenija je država s skromnimi naravnimi viri, zato je obseg urbanizacije tal v zadnjem desetletju zaskrbljujoč, še posebej, ker v večji meri urbaniziramo kakovostnejša kmetijska zemljišča. Glede na čas nastanka podatkov in povprečnega trajanja obdobja lahko grobo ocenimo izgube zemljišč na približno 11 ha dnevno. Izgube tako močno presegajo urbanizacijo zemljišč v npr. Nemčiji, ki je v podobnem obdobju izgubljala zaradi urbanizacije približno 90 ha dnevno (European Soil and Land Alliance, 2005), a je po površini 17,6 krat večja. Ob dodatnem dejstvu, da je precejšen delež Slovenije gorat in da je kakovostnih tal in kmetijskih zemljišč zelo malo, so te številke toliko bolj zaskrbljujoče. (*)

    To niso podatki in zaključki nevladnih okoljevarstvenih organizacij, temveč državnih strokovnih inštitucij. Moj drugi razlog, zakaj se močno ne strinjam s predlogom skupine poslancev, je ekonomski. Zdi se mi, da njihova argumentacija enostavno ne zdrži. Razlika med ceno kmetijskega in zazidljivega zemljišča je gromozanska. Po podatkih GURS je bila  povprečna cena v zadnjem četrtletju 2011 zazidljivega zemljišča 64 eur/m2, kmetijskega pa 1.51 eur/m2 (*) Dobički tistih, ki so “deležni”  pri takšnih spremembah, so torej ogromni. Da se država v imenu “razbremenitve individualnih investitorjev” odpoveduje davku na polju, kjer so dobički teh istih investitorjev prav izrazito največji, je nekoliko bizarno. In pri tem se niti ne spuščam v dejstvo , da je prav tovrstna transformacija namembnosti zemljišč “tradicionalna” operacija za ustvarjanje dobička ne-tako-zelo-poštenih operatorjev – ne zgolj v Sloveniji, ampak kar univerzalno. Zakaj torej sprejemati zakon, ki jim bo še olajšal delo?

    2. Zakon o varstvu okolja

    Tudi spremembe tega zakona na nek način cenijo onesnaževanje. Konec letošnjega leta (2012) se izteče obdobje veljavnosti emisijskih kuponov za izpuste CO2. Sedaj veljaven ZVO v 135. čl. določa, da bo Slovenija svoje neporabljene kupone razveljavila. Ideja tega določila je v tem: ker je količina kuponov na svetovnem trgu CO2 fiksna, razveljavitev neporabljenih kuponov pomeni, da bodo izpusti toplogrednih plinov znotraj te sheme toliko manjši.
    Toda kupone je mogoče, namesto da bi jih razveljavili, tudi prodati drugim onesnaževalcem. V tem primeru se količina predvidenih izpustov znotraj sheme ne zmanjša, vendar država od prodanih kuponov dobi nekaj denarja. V to smer gre predlagana sprememba, ki se odpoveduje razveljavitvi kuponov in jih namesto tega namerava prodati. Kot pravi sam predlagatelj, so od “razlogov varstva okolja” pač močnejši in bolj pomembni “ekonomsko upravičeni narodnogospodarski” razlogi:

    “Zaradi razlogov varstva okolja oz. zaradi vplivanja na zmanjšanje emisij toplogrednih plinov je bilo ZVO-1 določeno, da se emisijski kuponi, ki jih ne bo mogoče brezplačno podeliti ali prodati na dražbi do konca leta 2012, razveljavijo, s čimer se zmanjša količina emisijskih kuponov na trgu. Takšna rešitev pa narodnogospodarsko ni utemeljena, saj so emisijski kuponi finančno premoženje države. Zaradi tega jih je ekonomsko upravičeno seveda prodati.” (PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O VARSTVU OKOLJA (ZVO-1E) )

    Škoda, in korak nazaj od okoljskih standardov, ki smo jih v Sloveniji že uveljavili.