Kvarkadabrin fokus: Najstarejši morski konjiček

    1035

    Ne dogodi se ravno pogosto, da se odkritje slovenskih znanstvenikov pojavi v poljudnoznanstvenih revijah svetovnega formata. Zanimanje National Geographica je vzbudilo odkritje najstarejših fosilov morskih konjičkov na svetu, ki sta jih odkrila  Jure Žalohar in Tomaž Hiti pri sistematičnem izkopavanju v Tunjicah, Slovenija. O odkritju so najditelji poročali v Annales de Paleontologie, na kratko pa tudi v Gei. Najdeni fosili morskih konjičkov so stari okoli trinajst milijonov let in so kar osem milijonov let starejši od do sedaj znanih fosilov morskih konjičkov iz Italije. Odkritje postavljamo v Kvarkadabrin fokus, o podrobnosti pa smo povprašali Jureta Žaloharja.  Jure Žalohar sicer od l. 2001 poučuje fiziko na Gimnaziji Kranj, poleg diplome Fakulteta za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani (2001) pa ima v žepu od leta 2008 tudi doktorat iz geologije opravljen na Naravoslovnotehniški fakulteti UL.

    Kaj? (Referenca)
    Naslov članka je Two new species of seahorses (Syngnathidae, Hippocampus) from the Middle Miocene (Sarmatian) Coprolitic Horizon in Tunjice Hills, Slovenia: The oldest fossil record of seahorses   Članek je objavljen v reviji Annales de Paleontologie, ki jo izdaja založba Elsevier. Trenutno je na njihovi strani še Corrected proofs, kmalu pa bo verjetno stvar tudi dokončno zunaj. 

    Kdo?(Avtorji)
    Avtorji smo Jure Žalohar in Matija Križnar z Oddelka za geologijo Naravoslovnotehniške fakultete UL in Tomaž Hitij z Medicinske fakultete UL.

    Kje? (“slovenska”, “evropska” ali “svetovna” raziskava?)
    Gre za slovensko raziskavo, ki pa je zanimiva za širši krog ljudi iz vsega sveta, saj so morski konjički razširjeni po celem svetu, fosilnih vrst pa niso našli nikjer drugje razen v Tunjicah.

    Zakaj? (Kako bi izsledke razložili svoji babici, dedku, teti, stricu…?)
    Leta 1997 smo pri geološkem kartiranju Tunjiškega gričevja odkrili zanimive plasti t.i. koprolitnega horizonta, ki so stare približno 13 milijonov let. Odložile so se v nekdanjem Panonskem morju (pravilneje to morje sicer imenujemo Centralna Paratetida). Plasti so dobile ime po pojavljanju številnih iztrebkov vretenčarjev (koprolitov), ki pripadajo morda delfinom ali drugim večjim živalim, ki živijo v vodi ali ob vodi. V teh plasteh smo odkrili še številne fosilne žuželke, ribe, rastlinske ostanke, polže, školjke, celo meduze.

    Med najpomembnejšimi so fosili morskih konjičkov, za katere se je izkazalo, da so najstarejši na Zemlji. V okviru izkopavanj med leti 2005-2007 smo nabrali dovolj veliko število primerkov, da je bil možen opis novih vrst. Z natančnim merjenjem telesnih proporcev in telesne morfologije smo izvedli več statističnih testov, ki so pokazali, da gre za dve vrsti. Prvo smo poimenovali Hippocampus sarmaticus po obdobju “sarmatij” v katerem so živeli. Sarmatij zavzema zgornji del srednjega miocena. Drugo vrsto smo poimenovali po Sloveniji, in sicer Hippocampus slovenicus. Poleg samega opisa vrst smo raziskali in rekonstruirali tudi način življenja teh starodavnih morskih konjičkov. Živeli so na morskih travnikih v plitvinah Panonskega morja. Kot današnje vrste so verjetno tudi pri miocenskih vrstah zarod skotili samčki. Fosili kažejo, da so samčki lahko skotili po več kot 10 mladic naenkrat. Ti mladi morski konjički niso bili večji od 1.5 cm in so se s svojimi repki pritrdili na plavajoče objekte, recimo morsko travo, veje in podobno. Fosili kažejo, da so tako živeli več tednov ali mesecev, morski tok pa jih je v tem času lahko zanesel več 100 km daleč.

    Fosili Tunjiškega gričevja so zanimivi predvsem zato, ker razkrivajo zakaj so se ti relativno slabi plavalci lahko razširili preko celotnega sveta. Odgovor se skriva v njihovi zmožnosti raftinga na plavajočih objektih. Eden od pomembnih rezultatov raziskave je tudi, da obe vrsti miocenskih konjičkov predstavljata že “prave morske konjičke” in ne kakšne vmesne stopnje v razvoju. To pomeni, da se je razvoj morskih konjičkov začel že davno pred srednjim miocenom, verjetno že v spodnjem miocenu ali celo zgornjem oligocenu. Primerjava v Tunjiškem gričevju odkritih vrst z današnjimi vrstami je tudi pokazala, da sta obe miocenski vrsti najbolj sorodni določenim današnjim vrstam, ki živijo ob obalah Avstralije in Indonezije. Glede na genetske raziskave današnjih vrst, ki kažejo, da so se morski konjički razvili nekje v Avstraliji, lahko torej sklepamo, da je bil kompleks obeh slovenskih miocenskih vrst že v srednjem miocenu razširjen širom Indijskega oceana.

    Kako? (Kje se je najbolj zatikalo?)
    Zahvaljujoč internetu nismo imeli večjih problemov pri raziskavah, saj je večina najpomembnejše literature dostopne. Največji izziv je pravzaprav predstavljalo terensko delo. Dolgo časa smo potrebovali, da smo našli s fosili najbogatejše plasti. V letih 2005-2007 smo tam izkopali približno 5m x 5m x 3m veliko sondo in našli več 100 fosilov, predvsem žuželk, rib in rastlinskih ostankov.

    Kam? (Naslednja velika stvar na vašem področju?)
    V letošnjem poletju pripravljamo predstavitev tretjega največjega nahajališča triasnih reptilov (notozavrov) in rib na svetu. Ta je v Kamniško-Savinjskih Alpah. Presenetljivo je, da naše Kamniško-Savinjske Alpe premorejo približno 60 m debelo skladovnico kamnin, kjer so se izpred 240 milijonov let ohranile številne starinske oblike rib in vodnih kuščarjev, kot so denimo notozavri. Poleg nahajališč v Centralnih Alpah v Italiji ter nahajališč na Kitajskem je Slovenija edini kraj s takšnimi fosili.