Za tokratno objavo sem se odločila primerjati uspešnost raziskovalcev pri pridobivanju (so)financiranja projektov s strani ARRS v zadnjih petih letih (razpisi 2014, 2015, 2017, 2018 in 2019), pri čemer sem se osredotočila na primerjavo raziskovalcev, ki so vodje programskih skupin (v nadaljevanju »vodje«) in tistih raziskovalcev, ki to niso.
Iz baze SICRIS je razvidno, da je v Sloveniji trenutno aktivnih 28.848 raziskovalcev (upoštevani so samo tisti, ki imajo status aktivnega raziskovalca, torej brez mladih raziskovalcev, raziskovalcev v tujini in zasebnih raziskovalcev).[1] Iz seznama programov je razvidno, da je aktivnih 335 programov, od tega 33 infrastrukturnih in 302 raziskovalna. Nekateri raziskovalci so hkrati vodje raziskovalnega in infrastrukturnega programa, tako da je vseh različnih vodij programskih skupin 331.
V omenjenem petletnem obdobju je bilo podeljenih 671 projektov, pri čemer je analiza vključevala vse projekte (temeljne in aplikativne, za mlade doktorje in ostale) razen podoktorskih projektov. Izmed teh 671 projektov jih je bilo 192 podeljenih vodjam, preostali projekti pa ostalim raziskovalcem. To število predstavlja dober četrtinski delež (28,6%) vseh podeljenih projektov. Tu je potrebno poudariti, da je izmed 192 projekov različnih vodij le 137, saj je kar nekaj vodij programskih skupin dobilo v tem petletnem obdobju več projektov. Primerjava obsega ur sicer pokaže, da bistvenih razlik v velikosti projekta vodje in ne-vodje sicer ni.
Če primerjamo število pridobljenih projektov vseh raziskovalcev v tem obdobju, lahko ugotovimo, da je velika večina raziskovalcev (409) v petih letih pridobila en projekt, 97 je bilo takih, ki so pridobili dva, 20 jih je pridobilo tri, dva raziskovalca pa sta bila vodji štirih projektov v petletnem obdobju. Iz krožnih diagramov je razvidno, da se delež projektov, ki so jih dobile vodje, veča s številom projektov v petih letih (eden od raziskovalcev, ki je dobil štiri projekte, je prejel tri kot član programske skupine in enega kot vodja). Rezultat, da več projektov dobijo vodje programskih skupin, je pričakovan, saj so vodje izkušeni raziskovalci in imajo na podlagi svojega dosedanjega dela in/ali dela raziskovalcev svoje programske skupine konkurenčno prednost pred ostalimi raziskovalci.
Zaskrbljujoča pa postane primerjava števila let po doktoratu med raziskovalci in vodjami. Povprečna »starost« raziskovalca, ki je dobil projekt in ni vodja je 14,2 leti po doktoratu, medtem ko so vodje »stare« povprečno kar 21,4 let po doktoratu. Če analiziramo deleže podeljenih podoktorskih projektov in projektov mladim doktorjem (do 10 let po doktoratu) ugotovimo, da je bilo v povprečju za to skupino raziskovalcev namenjenih 38,7% števila vseh projektov. Številka sicer raste in je bila v letu 2014 16,4% v letu 2019 pa 46,7%. To se sicer zdi veliko, a za primerjavo: v proračunu ERC je bilo v letu 2019 za projekte »starting grants« (med 2 in 7 let po doktoratu) na voljo 44,8 % projektov in za projekte »consolidator grants« (med 8 in 12 let po doktoratu) 36,1% projektov, kar pomeni, da je bilo izkušenim raziskovalcem (nad 13 let po doktoratu) na voljo le dobrih 19% vseh projektov.[2] Te primerjave kažejo, da imajo v Sloveniji uveljavljeni raziskovalci prednost pri pridobivanju projektnih sredstev in zdi se, da je malo mehanizmov, ki bi preprečevali pojav bogatenja bogatejših (»rich get richer«) v slovenski znanstveno-raziskovalni sferi.
Ob tem je potrebno poudariti, da vodje na svoje ime že prejemajo stalen vir programskega financiranja. Ali ne bi bilo smiselno, da imajo možnost do lastnih projektnih sredstev in posledično večje samostojnosti in neodvisnosti priti (tudi) ostali, predvsem mlajši raziskovalci?
Da sistem v Sloveniji močno favorizira ozko skupino uveljavljenih izkušenih raziskovalcev je razvidno tudi iz podatka, da sta raziskovalca, ki sta dobila v zadnjem petletnem obdobju štiri projekte, povezana z odločevalskimi funkcijami, ki bdijo nad podeljevanjem znanstveno-raziskovalnih sredstev. Eden je član Znanstvenoraziskovalnega sveta ved, ki je stalno strokovno telo ARRS, drugi pa je član programske skupine, katere vodja je eden izmed šestih članov Znanstvenega sveta ARRS. Verjetno tudi to ni presenetljivo, saj naj bi bili člani Znanstvenega sveta ugledni in uveljavljeni raziskovalci, ki izkazujejo nadpovprečne rezultate na svojem raziskovalnem področju.[3] Vseeno pa se sprašujem, če ne gre v tem primeru za jasen konflikt interesov? Zato predlagam spremembo aktov, ki urejajo članstvo v odločevalskih telesih tako, da se umakne senca dvoma, ki že dolgo časa vztraja nad neodvisnim in transparentnim podeljevanjem raziskovalnega denarja.
Ta analiza je izpostavila predvsem uspešne raziskovalce in vodje programskih skupin. Po drugi strani se takoj postavlja vprašanje, kaj razlikuje vodje teh programskih skupin od preostalih 194 vodij programskih skupin, ki financiranja projektov v tem obdobju niso bili deležni? Prepuščajo mogoče vodenje projektov drugim članom programske skupine? Katere skupine prejemajo največ sredstev in kakšna je korelacija med programskim financiranjem in uspešnostjo pri projektnih razpisih?
Že pripravljam naslednjo objavo.
[1] https://www.sicris.si/
[2] https://erc.europa.eu/news/erc-plans-2019-over-%E2%82%AC2-billion-europes-most-daring-research-ideas; 3. 7. 2020
[3] https://www.arrs.si/sl/akti/sklep-ustan-ARRS-210111.asp; 26. člen.
