Čakajoč na rezultate letošnjega razpisa me je zanimalo, kako uspešni so bili raziskovalci pri prijavi na razpise prejšnjih let. Najprej me je zanimala razlika v uspešnosti med podoktorskimi projekti (do 3 leta po doktoratu) in projekti za mlade doktorje (do 10 let po doktoratu) ter za izkušene raziskovalce. V ta namen sem analizirala le rezultate zadnjih štirih razpisov, saj leta 2014 (še) ni bilo ločenega razpisa za mlade doktorje. Prav tako sem iz statističnih razlogov analizirala le temeljne projekte.

Najprej si poglejmo splošne trende. Med vsemi štirimi razpisi je bilo največ prijav, kar 644, leta 2019, in sicer za vse tri tipe temeljnih projektov (105 za podoktorske projekte, 193 za mlade doktorje ter 366 za izkušene raziskovalce). Če analiziramo uspešnost, lahko ugotovimo, da sta bila deleža odobrenih projektov za mlade doktorje in izkušene raziskovalce praktično enaka (približno 24%), medtem ko je bila uspešnost pridobivanja projektov pri podoktorskih projektih za več kot 10 odstotnih točk višja (v letu 2019 je znašala 36 %). Podoben trend je sicer opaziti tudi v letih 2017 in 2018, ko je bil delež odobrenih projektov pri mladih doktorjih in izkušenih raziskovalcih podoben, podoktorandi pa so bili v obeh letih za 10 odstotnih točk bolj uspešni pri pridobivanju projektov.

Kakšna pa je uspešnost po vedah in znotraj področij? Za to analizo si poglejmo kar lansko leto, leto 2019. Okvirna letna sredstva za financiranje vsake od posameznih ved so določena ob razpisu in vplivajo na delež uspešnosti. Vseeno pa se uspešnost prijav znotraj ved (torej med področji) in med tremi tipi projektov precej razlikuje. Za primerjavo lahko vzamemo uspešnost prijave mladih doktorjev v letih 2018 in 2019, ko sta bili uspešnosti prijav 42% (2018) in 24% (2019), upoštevajoč vse vede.

Podrobneje si oglejmo vedo Tehnika: v letu 2018 je bilo tam odobrenih 6 od 15 projektov (to je 40% uspešnost, grafi niso prikazani).[1] V letu 2019 pa je s projekti tehničnih ved kandidiralo 42 projektov, izbranih pa je bilo le 7, kar je 16,7% uspešnost. Podobno nizek delež odobrenih projektov je razviden tudi iz lanskega razpisa na vedi Humanistike, kjer so bili podeljeni 3 projekti od prijavljenih 18 pri podoktorskih raziskovalcih in 9 projektov od 54 pri izkušenih raziskovalcih. Prav zanima me, kakšna bo uspešnost in porazdelitev projektov letos, ko naj bi bilo sicer glede na leto 2019 na voljo 4 milijone evrov več sredstev (€16 milijonov v 2020 glede na €12 milijonov v 2019).

Ob podrobnejšem pregledu rezultatov razpisa sem pri nekaterih področjih opazila znatna razhajanja med ocenami projektov in njihovo odobritvijo. Za sofinanciranje temeljnih projektov izkušenih raziskovalcev vede Humanistika so raziskovalci oddali 54 projektov na 11 različnih področjih (vsa področja Humanistike razen Muzikologije). Povprečna ocena devetih odobrenih projektov je bila 95,2 %. Na Teologiji sta projekt prijavljala dva raziskovalca, ki sta prejela oceni 85,33 % in 84,00 %. Na Geologijo je prispela ena prijava, ki so jo recenzenti ocenili z oceno 88,67 %. Noben od teh treh projektov ni bil izbran za financiranje, kar se zdi glede na povprečno oceno dobljenih projektov razumljivo. Vendar pa za financiranje ni bil izbran niti edini prijavljeni projekt s področja Umetnostne zgodovine z oceno 96,67 % in prav tako nobeden izmed treh projektov s področja Etnologije z ocenami 96,00 % in dvakrat 94,67 %. Po drugi strani pa je bil v financiranje sprejet eden izmed štirih ustreznih projektov s področja Antropologije z oceno 92,00 %.

Žal ne gre za osamljene primere: na vedi Tehnike, kjer je bila povprečna ocena vseh 22 v financiranje odobrenih projektov 91,52 %, so bili v financiranje sprejeti projekti z 80,67 %, medtem ko so projekti z 90,00 % ali celo 94,67 % ostali brez financiranja. V kolikor se ocene recenzentov upoštevajo in ni v naprej podanih navodil oziroma smernic za preferenčna financiranja določenih področij, se takšna delitev javnega denarja enostavno ne zdi razumljiva.

Možne razlage sem iskala v primerjavi »ohranjanja moči« med največjimi javnimi raziskovalnimi organizacijami. V ta namen sem analizirala, kako se pridobljeni projekti na zadnjih petih razpisih porazdelijo po institucijah, pri čemer je analiza vključevala vse projekte in ne le temeljnih v zadnjem 5-letnem obdobju.

Največ, oziroma približno tretjino vseh projektov, je med leti 2014 in 2019 pridobila Univerza v Ljubljani (UL), skupaj kar 289. Sledijo ji Inštitut ‘Jožef Stefan’ (IJS) s 119 projekti, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU, 75 projektov), Kemijski inštitut (KI, 54 projektov) in Univerza v Mariboru (UM, 47 projektov). Znotraj obeh največjih univerz so precejšnje razlike tudi med fakultetami. Samo Biotehniška fakulteta (UL) je v tem obdobju npr. pridobila 45 projektov, torej približno toliko kot celotna Univerza v Mariboru, med tem ko so 4 fakultete UL pridobile le po 1 projekt. Na Univerzi v Mariboru sedem fakultet v obdobju 2014-2019 ni pridobilo niti enega projekta. Pri pregledu podatkov po letih je opaziti določena nihanja, vendar pa povprečno število pridobljenih projektov na institucijo ostaja približno enako. Naj na tem mestu komentiram še izbor članov novega Znanstvenega sveta ARRS, ki (po pričakovanjih?) prihajajo prav iz zgoraj omenjenih ustanov (UL, IJS, ZRC-SAZU, UM), s kar tremi člani iz UL.

Hkrati je sicer treba poudariti, da samo število pridobljenih projektov ne pove prav veliko, če v obzir ne vzamemo tudi velikosti posameznih organizacij. Zato sem število pridobljenih projektov za ‘najuspešnejših pet’ primerjala tudi s številom zaposlenih raziskovalcev, kot je zabeleženo v podatkovni bazi SICRIS.[2] Tukaj so rezultati uspešnosti nekoliko drugačni. Relativno najuspešnejši je ZRC-SAZU, s približno 27,5 projekti na 100 raziskovalcev, sledijo KI s 24,4 projekti ter IJS s 17,3 projekti na 100 raziskovalcev. Po tej metriki precej zaostajata obe Univerzi, UL z 8,1 ter UM s 4,2 projekti na 100 raziskovalcev. Nižjo relativno uspešnost na Univerzah je sicer pričakovati, saj večina njihovih raziskovalcev opravlja (tudi) pedagoško delo, ki zavzema večino njihove delovne obveze.

Iz današnje analize lahko ugotovimo, da se deleži dobljenih projektov precej razlikujejo tako med različnimi tipi projektov (podoktorski projekti, projekti za mlade doktorje, projekti za izkušene raziskovalce) kot med različnimi vedami in tudi med različnimi razpisnimi leti. Jasno je, da vsi projekti ne morejo biti odobreni. Sklepam, da ustreznost prijav in prijavitelja določijo recenzenti (o ustreznosti ocen tokrat ne bo govora), zato se nikakor se ne zdi primerna arbitrarna razdelitev projektov brez vnaprejšnjega obvestila o prioritetnih področjih ter brez obzira na recenzentske ocene.

Pisanje 15-stranskega projekta vzame povprečnemu raziskovalcu namreč dober mesec časa (tudi debato o smiselnosti pisanja projekta v dveh jezikih pustimo za drugič), ki bi ga kot porabnik javnega denarja lahko bolj koristno porabil za raziskovalno delo, saj mu očitno tudi vrhunska ocena ali celo najbolje ocenjen projekt na področju ne zagotavljata financiranja. Tudi zaradi tega menim, da bi odločujoči lahko razmislili o zmanjšanju zahtevanega obsega prijavne vloge. Glede na primerjavo s projekti ERC, kjer se vrednost projekta giblje med enim in dvema milijonoma €, obseg glavnega dela projekta (B2) pa je enak obsegu prijavnega dela projektov ARRS, se zdi količina truda, dela in časa, vloženega v pisanje, absurdna. V razmislek predlagam uvedbo 5-stranskih projektnih vlog za sofinanciranje projektov ARRS.

Že v prejšnji objavi sem obljubljala podatke o uspešnosti pridobivanja projektnega financiranja programskih skupin in primerjave le-te z obsegom programskega financiranja. Pripravim kmalu.


[1] https://www.arrs.si/sl/progproj/rproj/rezultati/18/rezult-razp-rp-faza-2-17.asp

[2] Uporabljene številke so vzete neposredno z baze SICRIS in zaobjemajo vse zaposlitve na raziskovalni organizaciji in ne upoštevajo deleža zaposlitve samih raziskovalcev, kar pomeni, da bi se pri primerjavi s številom polnih zaposlitev zato končno število spremenilo.

Ana Liza von Edelstein
Ana Liza von Edelstein se je po končanem študiju idealizma odločila sprejeti ponujeno mesto MR, saj si je s tem zagotovila vsaj štiriletno službo. Doktorat znanosti je pridobila leta 2018. Zahvaljujoč udeležbi na več regionalnih srečanjih Alpe-Adria ter petih samostojnih objavah v Acti Idealistici Slovenici je sedaj vodja dveh bilateralnih projektov. S prijavo na vedi realizma, kjer je ponavadi manj prijav, je uspela pridobiti tudi svoj lasten podoktorski projekt. Tako sedaj preučuje stanje mladih v znanosti, trende financiranja za raziskave in razvoj v Sloveniji kot tudi v drugih primerljivih evropskih državah ter se sprašuje o tem, kaj definira dobrega raziskovalca. Zaveda se pomena dobre znanstvene komunikacije, zato se je rezultate svojega podoktorskega projekta odločila objaviti tudi v obliki poljudnoznanstvenih prispevkov. Z njimi želi predvsem akademski, pa tudi širši javnosti predstaviti manj znane vidike slovenskega znanstveno-raziskovalnega sistema. Upa, da bo s tem odprla nove iztočnice za javno razpravo in spodbudila odločevalce s področja znanstveno-raziskovalne politike h konstruktivnim reformam. Rezultate svojih analiz objavlja na tem spletnem portalu.
Naroči se
Obveščaj me
guest
1 komentar
z največ glasovi
novejši najprej starejši najprej
Inline Feedbacks
View all comments
Urša Opara Krašovec
6 dni nazaj

Ana Liza čestitke in zahavala za analizo, ki je zelo dobro pripravljena in pokaže, da celo ocena projektne vloge ni glavni kriterij za izbor projekta v financiranje. Nedoločena selekcijska pravila in kvote za določen tip projekta, ki so določene na ravni posamezne vede namreč ne preprečijo možnosti “kupčij”, ki lahko potekajo v ozadju. “Zacementirana” kapaciteta področij, ki tudi omejuje financiranje dobrih projektnih predlogov in tudi razvoj stroke bi veljalo posebej spregovoriti. Na primer v Avstriji takih omejitev ne poznajo. Želela bi vas opozoriti, da so podatki o uspešnosti na razpisih za leto 2018 in leta pred tem previsoki in zato… Beri dalje »