Odlomek iz knjige: Bojan Pretnar, Intelektualna lastnina in tržno uspešne inovacije : Priročnik za managerje, raziskovalce in izumitelje, GV Založba, 2020.


Zgodovinske korenine patenta segajo več kot pol tisočletja nazaj. Doslej najstarejši znani dokument, ki ga lahko štejemo za prvi zakon o patentih, je dekret Beneške republike iz leta 1474, znan kot Parte Veneziana; vseboval je večino načel, ki jih bolj ali manj še danes vsebujejo patentni zakoni povsod po svetu.

V 16. in 17. stoletju je v Britaniji imel kralj (krona) pravico podeljevati razne privilegije v obliki letters patent, kar pomeni javno pismo; beseda ima sicer izvor v latinščini (litterae patentes). Med te privilegije je spadala izključna pravica gospodarskega izkoriščanja nove metode v proizvodnji (angl. new manner of manufacture).

Pozneje je kronske privilegije zamenjala zakonska ureditev v rokah državne uprave. Vse urejene države imajo posebne državne institucije, ki so lahko pristojne samo za podeljevanje patentov in so preprosto imenovane patentni uradi; večina teh je sicer pristojna še za registracijo znamk, modelov in označb geografskega porekla, kar se včasih kaže v njihovih imenih, na primer Nemški urad za patente in znamke (Deutsches Patent- und Markenamt) in Urad Združenih držav za patente in znamke (US Patent & Trademark Office). Mi imamo Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino, ki je pristojen za skoraj vse pravice intelektualne lastnine; izjema so geografske označbe za vina in živila, ki so v domeni Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

Družbenoekonomski smisel patenta pojasnjuje več teorij, med katerimi prevladuje teorija družbene pogodbe. Po tej je patent nekakšen pakt (pogodba) med izumiteljem in državo: izumitelj se zaveže, da bo svoj izum v javnem dokumentu (letters patent) opisal do takšne podrobnosti, da ga bo lahko uporabil vsak povprečni strokovnjak. S tem izumitelj prispeva k družbeno zaželeni in gospodarsko koristni bogatitvi ter širjenju znanja, za ta prispevek pa ga družba (država) poplača oziroma nagradi z izključno pravico gospodarskega izkoriščanja izuma za določeno dobo (v Britaniji sprva za štirinajst let, dvakratnik takratne cehovske učne dobe). Po izteku tega obdobja patent preneha veljati in dotlej varovani izum postane javna dobrina – vsakdo lahko izum uporablja po mili volji brez kakršnihkoli obveznosti do izumitelja.

Toliko za bežen pogled v zgodovino, ki je pomemben predvsem zato, ker je osnovno načelo družbene pogodbe – popolno razkritje izuma v zameno za izključno pravico gospodarskega izkoriščanja za določeno dobo – trdno zasidrano tudi v zdaj veljavnem nacionalnem in mednarodnem patentnem pravu. Na podlagi tega sta za patent značilni dve ključni funkciji – varstvena in informacijska funkcija. Obe sta tako pomembni, da ju bomo podrobno predstavili v nadaljevanju; na tem mestu jima bomo namenili le nekaj uvodnih besed.

Patent je po svoji vsebini predvsem pravica; natančneje, je pravni instrument za varstvo izuma kot zasebne ekonomske pravice; to je torej varstvena funkcija patenta.

Po drugi strani je vsak patent javni dokument, v katerem mora biti, kot smo že omenili, izum opisan tako natančno, da ga lahko povprečni strokovnjak dane stroke tudi uporabi; pozor, podroben opis je veliko več kot opis, ki bi omogočal le razumevanje izuma! Zahteva po popolnem opisu izuma je eno najosnovnejših načel patentnega prava, ki je pomembno podprto z danes svetovno razširjenim načelom zgodnje objave patentnih prijav in/ali patentov. Namen tega načela je jasen: javnost mora imeti možnost, da je kar se da hitro seznanjena z novimi izumi, tako da je možnost nepotrebnega vzporednega izumljanja enega in istega izuma zmanjšana na razumno raven. Na podlagi tega so objavljeni patentni dokumenti postali prvovrsten in nepogrešljiv informacijski vir za raziskovalne in razvojne oddelke v podjetjih; z drugimi besedami, patent ima poleg varstvene tudi informacijsko funkcijo.

Imetnik patenta ima seveda nekatere ekonomske pravice, med katerimi je ključna pravica do prepovedi nepooblaščenega gospodarskega izkoriščanja patentiranega izuma tretjim osebam; to je tako imenovana negativna varstvena funkcija patenta, v nasprotju s pozitivno, ki bi imetniku zagotavljala pravico do izključnega izkoriščanja izuma. Pozitivna pravica je vsaj intuitivno in spontano ustreznejša; mar nima imetnik patenta izključne pravice za izkoriščanje patentiranega izuma? In res je pozitivna pravica pred desetletji prevladovala v patentni zakonodaji, sčasoma pa je na svetovni ravni iz nje praktično izginila na račun negativne. Zakaj je prišlo do te spremembe, bomo pojasnili v nadaljevanju.

Sicer smo ob koncu prikaza glavnih značilnosti patenta dolžni pojasniti navidezno nasprotje med varstveno in informacijsko funkcijo patenta. Na prvi pogled se zdi nelogično, da mora biti vsak izum v patentu opisan tako podrobno, da ga lahko povprečni strokovnjak iz zadevne stroke uporabi – toda pri tem izuma nihče ne sme uporabiti brez privoljenja imetnika patenta! Ali torej ne bi bilo bolj smotrno opustiti zahtevo po popolnem razkritju (opisu) izuma v patentu in tako zelo preprosto otežiti morebitno uporabo izuma brez dovoljenja imetnika patenta?

Opisano nasprotje se pokaže za zmotno, če upoštevamo, da vsak patent prej ali slej dokončno in nepreklicno neha veljati. Potem sme izum, opisan v takšnem patentu, vsakdo poljubno izkoriščati; to je bistvo teorije družbene pogodbe patenta, po kateri s prenehanjem patentnega varstva izum preide v javno domeno. Seveda lahko povprečni strokovnjak zadevne stroke uporabi izum, za katerega je patentno varstvo poteklo, samo če je bil izum dovolj podrobno opisan. Brez takšnega opisa bi veliko patentov, čeprav so formalnopravno nehali veljati, znal izkoristiti le imetnik patenta in morda peščica nadpovprečno izobraženih strokovnjakov, kar bi pomenilo, da izum s prenehanjem veljavnosti patenta de facto ne bi prešel v javno domeno.

-
Podpri Kvarkadabro!
Naroči se
Obveščaj me
guest
0 - št. komentarjev
Inline Feedbacks
View all comments