Bojan Pretnar: Zakaj potrebujemo intelektualno lastnino?

Odlomek iz knjige: Bojan Pretnar, Intelektualna lastnina in tržno uspešne inovacije : Priročnik za managerje, raziskovalce in izumitelje, GV Založba, 2020.


Invencije, inovacije in tehnologija (v najširšem pomenu besede) so dosežek človekove intelektualne ustvarjalnosti, zato vsaka posamična invencija pomeni bogatitev občega družbenega znanja. Vsaka invencija, inovacija ali (neutelešena) tehnologija je tako nov delček znanja, ki je dodan v obstoječo zakladnico vsega razpoložljivega znanja.

V tržnem ekonomskem sistemu, ki danes prevladuje povsod po svetu, je torej samoumevno, da vsako podjetje, ki posluje na trgu, s prodajo svojih izdelkov zasluži najmanj toliko, da pokrije vse svoje stroške, po možnosti še kaj več, tako da v poslovanju ustvarja dobiček. Uspešnost poslovanja je seveda odvisna od tega, kakšno ceno doseže proizvod na trgu. In seveda bo ta cena višja, če bo izdelek v vseh pogledih dovolj sodoben – sodobnosti pa jasno ni brez nenehnega inoviranja izdelka in pripadajoče tehnologije.

Povedano pomeni, da na tržno ceno izdelka ne vpliva samo cena uporabljenega materiala, iz katerega je izdelan, ampak je še kako odvisna od inovativne konstrukcijske in tehnološke zasnove izdelka – skratka od celotnega znanja, ki je posredno (npr. nov tehnološki proces) ali neposredno (npr. izvirna konstrukcijska ali oblikovna rešitev) utelešeno v izdelku. Seveda je pot do tega znanja neizogibno povezana s stroški; z vidika tistega, ki je zagotovil sredstva za pokritje vseh stroškov, ima takšno znanje torej svojo ceno.

Toda tu nastane problem, ker ima znanje specifično značilnost, ki v temelju ni združljiva z osnovnimi načeli tržne ekonomije. Znanje v kakršnikoli obliki – invencija, inovacija, (neutelešena) tehnologija – ima namreč v ekonomskem smislu zelo nenavadno lastnost: znanje se pri uporabi ne izrabi. Prav ta lastnost ga najbolj razlikuje od običajnih materialnih dobrin.

Za navadne materialne dobrine – svinčnik, avto, jabolko in podobno – velja, da je na nekem mestu v nekem trenutku lahko izključno en njen primerek; ali obrnjeno, konkretni izdelek ne more biti sočasno na različnih mestih. To lastnost, ki je posledica znanega fizikalnega dejstva, v ekonomskem žargonu označujemo na več načinov, vključno z že omenjeno izrabljivostjo: če nekdo »izrablja« (uporablja) primerek proizvoda, potem ta primerek ne more biti hkrati na razpolago komu drugemu. Svinčnika, s katerim pišem, ne more sočasno uporabljati kdo drug – seveda vsaj do trenutka, ko tej osebi svinčnik posodim in se s tem za čas izposoje odrečem lastni uporabi. Jabolka, ki ga pojem, pa ne morem komu posoditi – takšen primerek jabolka je torej vsekakor izrabljen.

Vsak izrabljen produkt je prej ali slej treba nadomestiti z novim primerkom, ki je potem na razpolago naslednjemu kupcu oziroma potrošniku. Seveda je količina produktov tako ali drugače omejena in celo redka; manjša celotna razpoložljivost blaga pomeni ustrezno večjo redkost. In zaradi redkosti ima blago svojo ceno,d katere je odvisno, koliko potrošnikov si nazadnje lahko privošči nakup takšnega ali drugačnega blaga. Ekonomisti zato govorijo tudi o rivalstvu med potrošniki, kajti posledica večje redkosti je relativno višja cena proizvoda (čeprav redkost ni edini dejavnik cene).

Redkost dobrin in rivalstvo med potrošniki za njihov nakup in potrošnjo sta torej bistvena (čeprav ne edina) pogoja za funkcioniranje konkurenčnega trga. Zato ekonomisti tudi pravijo, da so vsi takšni »materializirani« proizvodi zasebne dobrine: ko je primerek proizvoda v posesti enega potrošnika, morajo drugi potrošniki sebi kupiti svoje primerke.

Neizrabljivost znanja in odpoved tržnih ekonomskih zakonitosti

Drugače od zasebnih dobrin v materialni obliki – svinčnik, jabolko in podobno – se znanje kot ekonomska dobrina »obnaša« povsem drugače: vsakdo, ki pozna (in razume) nov izum, lahko tega uporabi sočasno z vsemi drugimi osebami, ki ga prav tako poznajo in torej že uporabljajo ali to želijo. Ekonomisti zato pravijo, da znanje ni običajna zasebna dobrina, temveč spada med javne dobrine. Javna je dobrina, ki je vsakomur tako ali drugače dostopna ne glede na to, ali jo hkrati že uporabljajo drugi.

To seveda pomeni, da mora biti javna dobrina po svoji naravi neizrabljiva, sicer bi z naraščajočim številom uporabnikov v nekem trenutku neizogibno izgubila javnost. Zrak in sončna svetloba sta tipična predstavnika javne ter potemtakem neizrabljive dobrine (kolikor zraka človeštvo prav zaradi neomejene možnosti uporabe ne bo zastrupilo, kar pa je že druga zgodba).

Znanje je torej po svoji naravi neizrabljivo in ima – nujno! – značaj javne dobrine; posledično pri brezplačno in prosto razpoložljivem znanju ni nikakršnega rivalstva med potrošniki, kakršno sicer velja za zasebne dobrine. V končni posledici vse povedano pomeni, da klasični tržni mehanizem pri javnih dobrinah odpove, kar lahko preprosto ponazorimo. Denimo, da inovator razvije specifičen primerek svojega znanja, na primer nov izum, in ga začne gospodarsko izkoriščati na trgu; toda če je bistvo izuma na trgu brez težav neposredno razvidno, potem lahko že prvi kupec izuma prodajalcu pokvari posel na vsaj dva načina. Prvi način bi bilo preprosto razdajanje izuma morebitnim drugim interesentom zastonj – ali morda kvečjemu za stroške razmnoževanja tega znanja, saj s takšno »velikodušnostjo« možnost lastnega izkoriščanja kupljenega znanja ni prav nič prizadeta. Drugi način je še slabša, pa tudi najpogostejša možnost, da (prvi) kupec izuma sam začne konkurirati izumitelju na trgu – in konkurira mu lahko z nižjo ceno, ker je pač prihranil stroške razvoja, kakršne je imel inovator. Klasična in globalno razširjena ponazoritev takšne tržne deformacije je piratski trg računalniških programov, filmov, glasbe, kopiranje učbenikov in tako dalje.

Poseben primer je morebitno razkritje inovacije, katere ključna vrednost je v tem, da je varovana kot poslovna skrivnost; denimo učinkovit tehnološki postopek, ki pa ni neposredno razviden iz izdelka na trgu. Za imetnika takšne tehnologije je lahko prava katastrofa, če kdo omogoči, da postanejo ključne informacije o njegovi tehnologiji javno dostopne, zato bomo o tej temi še govorili v poglavju, v katerem obravnavamo ustrezno obliko varstva.

Opisani (toda ne edini) primeri povzročajo inovatorju v gospodarskem prometu škodo na način, ki očitno pomeni nepošteno konkurenco; tako je v interesu vsake razumne družbe, da se nepoštena konkurenca prepreči ter da se hkrati zagotovi kar najširša osnova za ustvarjanje invencij in njihovo gospodarsko izkoriščanje, torej da invencije postanejo inovacije. Produkcija novega, gospodarsko uporabnega znanja ni zastonj; prav nasprotno, raziskave in razvoj so finančno zahtevna dejavnost. Eden osnovnih razlogov za to je nepredvidljivost raziskovalne dejavnosti, kajti nikoli ni mogoče vnaprej vedeti, ali bo želeni cilj dosežen: če bi zanesljivo vedeli, da bo, potem seveda ne bi šlo za raziskovalno dejavnost.

Poleg tega so pomembni še drugi dejavniki, na primer intenzivnost konkurence na danem trgu ter hitrost zastaranja izdelkov in tehnologij. In ne nazadnje gre za vprašanje spodbude za ustvarjanje novega znanja; dokler bi novo, gospodarsko uporabljivo znanje ohranjalo inherentno lastnost javne dobrine, je jasno, da podjetja ne bi bila pripravljena porabljati sredstev za nekaj, od česar bi imeli potem koristi vsi morebitni in dejanski konkurenti, ki bi s prostim posnemanjem lahko pridobili celo stroškovno prednost pred inovatorjem.

Institucionalni pogoji za pošteno konkurenco

Torej je v družbenem interesu, da so vzpostavljeni ustrezni institucionalni instrumenti pravne narave, ki omogočajo »pretvorbo« gospodarsko relevantnih oblik znanja kot inherentno javne dobrine v zasebno redko dobrino, in s tem ustvarijo pogoje za gospodarsko izkoriščanje tako pretvorjenega znanja v okviru tržnega, na pošteni oziroma lojalni konkurenci temelječega sistema. Drugače povedano, izbrani instrumenti naj bi kolikor mogoče odpravili opisano odpoved trga – in tako naj bi bili ustvarjeni institucionalni družbeni pogoji za podjetniško spodbudo za vlaganje v inovacijske procese.

Iskani institucionalni instrumenti so seveda opredeljeni v pravu. Ključno pravno področje, ki združuje razne oblike ustreznih instrumentov za »privatizacijo« nekaterih (ne vseh!) oblik znanja, je intelektualna lastnina (ali tudi pravo intelektualne lastnine). Zaradi izključno gospodarske narave je prav tako jasno, da je intelektualna lastnina skozi svojo celotno zgodovino pridobivala tudi ekonomski pomen; še več, dandanes je intelektualna lastnina eden ključnih instrumentov tržne ekonomije.

Naroči se
Obveščaj me
guest
1 komentar
z največ glasovi
novejši najprej starejši najprej
Inline Feedbacks
View all comments
Robert
Robert
6 - št. mesecev nazaj

“V tržnem ekonomskem sistemu, ki danes prevladuje povsod po svetu…” Na tej točki se konča polemika, ker avtor to navede kot samoumevno dejstvo . Nasprotovati “terorju intelektualne lastnine” je namreč direktno povezano z nasprotovati “sprevrženemu tržnemu ekonomskemu sistemu”. Zato nobena polemika na temo intelektualne lastnine ni možna, ker imajo podporniki in nasprotniki na globalni ravni zelo drugačne cilje.