Ko so postajale gorenjske fužine v 19. stoletju postopoma vedno bolj zastarele, se je pojavila potreba po njihovi tehnološki posodobitvi. Da bi izpeljali nujno nadgradnjo metalurških in rudarskih obratov, so morali lastniki pridobiti dodatna sredstva. Bogate družine na čelu z Zoisi in Luckmanni so zato leta 1869 ustanovile Kranjsko industrijsko družbo (KID), ki so jo kot tretjo delniško družbo na Kranjskem vpisali v trgovsko-sodni register z ustanovnim kapitalom 600.000 goldinarjev.

Lambert von Pantz ponese slavo kranjskih fužin v svet

Lambert von Pantz

Kmalu zatem je KID postala lokalni gospodarski velikan, saj je poleg mnogih plavžev in kovačij imela v lasti tudi veliko rudnikov in gozdov, širiti pa so se začeli še na Hrvaško. Vodenje velikega in zahtevnega podjetja je leta 1869 kot tehnični direktor prevzel Lambert von Pantz in ga vodil dve desetletji. Zelo dobro je bil podkovan predvsem v tehničnem vidiku poslovanja družbe, saj je uvedel več v svetovnem merilu pomembnih inovacij.

Lambert von Pantz se je rodil leta 1835 v Tržiču, strojništvo je študiral na Dunaju, nato se je izpopolnjeval iz montanistike in kemije še drugje po Evropi. Po zaključenem študiju je vodil Zoisove fužine v Bohinju, nato pa prevzel upravljanje Kranjske industrijske družbe, kar je bil zanj velik zalogaj, saj je šlo za zelo veliko podjetje.

V obdobju vodenja KID je v prvi vrsti skrbel za povečanje obsega proizvodnje in izboljšanje kakovosti izdelkov. Spremljal je delovanje sorodnih podjetij po Evropi in redno prebiral strokovno literaturo s področja metalurgije, na podlagi česar je nato sam iskal izboljšave procesov. Leta 1872 mu je uspelo v plavžu na Javorniku ustvariti zlitino železa in mangana, ki je imela zelo dobre lastnosti. Ko je iznajdbo predstavil svetu, je dobil več nagrad na industrijskih sejmih, med katerimi izstopata zlata medalja na svetovni razstavi leta 1873 na Dunaju in priznanje na razstavi ob 100-letnici ustanovitve Združenih držav Amerike v Filadelfiji leta 1876.

Metoda za pridobivanje kvalitetnega jekla v obliki feromangana je bila za tisti čas v svetovnem merilu zelo pomembno odkritje, ki je slavo kranjskih fužin in Lamberta von Pantza poneslo v svet. Inovacija je hkrati prinesla veliko novih naročil za KID, kar je bilo v času hude gospodarske krize ključno za njeno preživetje.

Lambert von Pantz s skupino bohinjskih valjavcev leta 1879.

Ker von Pantz svojih izboljšav proizvodnje feromangana ni patentiral oziroma je kolege iz tujih železarn celo vodil po svojih plavžih in jim razkazoval postopke, ki so jih razvili in uporabljali, so njegovo metodo začeli kmalu posnemati. Ker so imeli marsikje boljšo rudo in novejše železarske obrate, so lahko po von Pantzovi metodi proizvajali še bolj kvalitetno jeklo, kot so ga lahko izdelovali na Kranjskem.

Pantz, konstruktor prvih tovornih žičnic

Da so lahko v KID proizvajali vedno večje količine jekla, so potrebovali nov sistem za učinkovit transport rude, lesa in oglja iz visokogorskih rudnikov in gozdov do fužinskih obratov v dolini, ki so bili praviloma ob rekah. Tovorjenje v krošnjah in z vozovi po strmih gorskih poteh je bilo zamudno in drago, zato je von Pantz predlagal, da bi s hribov v dolino zgradili žičnice.

Prvo tovorno žičnico je skonstruiral leta 1873. Z njeno pomočjo so iz rudnikov na Begunjščici v dolino tovorili rudo, bogato z manganom, ki so jo potrebovali za izdelavo feromangana. Kasneje je za potrebe KID skonstruiral še nekaj podobnih žičnic, za katere je pridobil tudi desetletni patent na celotnem ozemlju avstro-ogrske monarhije.

Plavž na Javorniku leta 1885, kjer je Lambert von Pantz razvijal metode za proizvodnjo feromangana.

Tovorne žičnice so predstavljale zelo pomembno novo tehnologijo tistega časa, ki je omogočila učinkovit transport in bistveno povečala produktivnost v hribovitih krajih. Do danes se je ohranila von Pantzova žičnica iz Blatnega grabna na Jelovico, ki je delovala od leta 1883 do leta 1964. Nekje na pol poti med Bledom in Bohinjsko Bistrico si lahko ogledamo njene restavrirane ostanke, ki so zavarovani kot kulturni spomenik državnega pomena. Lambert von Pantz velja za vplivnega inovatorja, ki je pomembno prispeval k razvoju in zagonu težke industrije v naših krajih.

Ana Mayer Kansky – prva doktorandka na Univerzi v Ljubljani

Ana Mayer Kansky

Ko je Lambert von Pantz leta 1895 umrl na Tirolskem, se je v Ložah pri Vipavi rodila Ana Mayer, 72. ženska na svetu, ki je prejela naziv doktorice znanosti, in hkrati prva oseba, ki je doktorat zagovarjala na Univerzi v Ljubljani.

Anka, kot so jo klicali, je osnovno šolo obiskovala v Vipavi, nato je odšla v Ljubljano, kjer se je šolala na ženskem liceju in stanovala v dekliškem internatu Mladika. Bila je ena prvih mladih žensk, ki so lahko nadaljevale izobraževanje na Klasični gimnaziji v Ljubljani, kjer so sprva strogo ločevali deklice in dečke. Pred poukom so se morale zbrati v posebnem prostoru poleg zbornice, kjer so počakale profesorja, ki jih je odpeljal v razred in po uri nazaj.

Ana je leta 1914 z odliko opravila maturo in nameravala oditi na Dunaj študirat kemijo. Vendar je bila njena babica žal pod močnim vplivom takrat razširjene miselnosti, da lahko preveč izobrazbe dekletom škodi. Takole je v Učiteljskem tovarišu leta 1883 o ženski vzgoji razmišljal neki Jos. Ciperle: »Dobro in potrebno je, da je ženska bistroumna; a svoj bister um naj uri in vadi na stvareh, ki spadajo v njen delokrog. Nevarno je naravnost za njo, ako si ga bistri v stvareh, katerih vsled svojih pomanjkljivih dušnih zmožnosti nikdar popolnem ne more prebaviti. Ako se preveč izobražuje njih um, zanemarja se versko čustvo in sploh serce. Dokler bodo naša dekleta namesto jutranje molitve brale eno ali dve poglavji iz kacga šušmarskega romana, dokler se bodo mesto verskih resnic učile na pamet fizikaličnih hipotez, ostale bodo take, kakor so dan danes, namreč: predrzne, nevedne in sploh malopridne.«

Grad Lože pri Vipavi je leta 1822 kupil zdravnik dr. Josip Mayer, ki je v Vipavsko dolino je prišel kot kirurg z Napoleonovo vojsko in se tu tudi poročil.

Ker je Anin oče svoji materi na smrtni postelji obljubil, da bistre in znanja željne hčerke ne bo poslal študirat, so v družini našli kompromis tako, da si je morala Ana sama zaslužiti denar za odhod na Dunaj. Z organizacijo obiranja marelic iz nasadov za domačo graščino in prodajo obranega sadja v Trst in Gorico je zaslužila dovolj, da je lahko odšla na študij.

V tistem času je imela večina deklet dolge lase, ki so jih nosila spete ali spletene v kito. Ana si je svoje lase na začetku študija uporniško ostrigla, kar je bilo za tiste čase pogumno dejanje. Med študijem je pogosto obiskala dunajski parlament, kjer je poslušala govore poslancev in bila prisotna ob sprejemu Majniške deklaracije.

Začetnika kemijske in farmacevtske industrije na Slovenskem

Po koncu prve svetovne vojne je dunajska univerza sprejela odlok, da morajo študentje slovanskih narodnosti zapustiti univerzo. Ana je študij nadaljevala na novoustanovljeni Univerzi v Ljubljani, kjer je leta 1920 postala prva doktorica znanosti z disertacijo O učinkovanju formalina na škrob.

Leta 1921 se je poročila s profesorjem in dolgoletnim dekanom ljubljanske Medicinske fakultete Evgenom Kanskym, s katerim sta imela tri otroke. Živeli so v Ljubljani na Krekovem trgu, kjer sta si v pritličnih prostorih uredila pisarno in laboratorij, v kletnih pa trgovino s kemikalijami in inventarjem, ki so ga potrebovali v kemijskih in medicinskih laboratorijih. Ob večerih sta zahajala v kavarno Zvezda, kjer so se zbirali liberalno usmerjeni predvojni intelektualci, doma pa sta pogosto gostila umetnike, kot so bili Jože Plečnik, Rihard Jakopič in Božidar Jakac.

Družina Kansky tik pred drugo svetovno vojno.

Ana in Evgen sta kmalu po poroki kupila tudi pogorelo oljarno v Podgradu pri Zalogu in na njenem mestu postavila prvo jugoslovansko tovarno za proizvodnjo žveplenega etra, etra za narkozo in topil za industrijo lakov. Prva v takratni državi sta začela iz domačih surovin izdelovati zapletene organske spojine. Z ustanovitvijo tovarne sta postavila pomembne temelje za danes v Sloveniji pomembno kemijsko in farmacevtsko industrijo. Njuno tovarno so med vojno najprej zaplenili Nemci, nato pa jo je nova oblast po vojni nacionalizirala.

Ana je pred smrtjo leta 1962 veliko časa preživela v počitniški hišici, ki sta si jo z možem postavila blizu tovarne v Podgradu. Evgen je umrl šele petnajst let za ženo, leta 1977, ko je imel že devetdeset let, a predaval in raziskoval že dolgo časa ni več, saj se je moral s profesorskega mesta na Univerzi v Ljubljani umakniti že jeseni leta 1945, ko so ga pri oseminpetdesetih prisilno upokojili.