Milan Vidmar je bil gotovo eden najpomembnejših slovenskih intelektualcev prve polovice 20. stoletja. Ni veljal le za uglednega strokovnjaka s področja elektrotehnike in enega najboljših šahistov na svetu, imel je tudi veliko intelektualno širino in dober uvid v probleme takratne lokalne ter globalne družbe.

Napisal je veliko knjig tako za ozko domeno strokovnjakov kot tudi za najširši krog bralcev, pri čemer se je močno trudil, da bi izboljšal intelektualno samozavest svojih rojakov.

Z odličnim spominom do predčasne mature

Rodil se je leta 1885 v razmeroma premožni ljubljanski družini. Vseskozi je izjemno cenil svojo sposobno in podjetno »mamico«, kot jo je naslavljal v Spominih. Prav ona je dejansko vodila družinsko podjetje in bila njegov glavni zaveznik skozi vse življenje. Priskrbela mu je denar za nakup prvih knjig, ga podpirala med študijem, kasneje pa mu je posojala denar za obiske velikih mednarodnih šahovskih turnirjev.

Družina Vidmarjevih se je v Milanovi mladosti preselila v hišo z velikim vrtom na Zvonarski ulici pod gradom. Kot se spominja, so bile takrat Prule za otroka en velik nepregleden travnik, na katerem se je lahko brezskrbno igral. Ljubljana je bila ob koncu 19. stoletja bistveno manjša, kot je danes, in tudi bistveno bolj zanemarjena.

Ljubljana v času, ko so bile Prule in Trnovo prostran travnik.

Ker je imel Milan deloma paralizirano roko, je bil vsaj glede svojega videza dokaj nesamozavesten, a je telesno hibo nadoknadil z bistrim umom in izredno dobrim spominom. Provincialna Ljubljana je zanj že v najstniških letih postala pretesna, zato se je odločil, da bo kljub temu, da je obiskoval osemletno gimnazijo, predčasno maturiral na sedemletni realki. Ker je bila matura zelo zahtevna, takšen podvig ni uspel še nikomur. Čeprav ga učitelji pri poskusu predčasnega zaključka šolanja niso podpirali, je vseeno vztrajal in uspel.

Ko je maturiral, se je vpisal na dunajsko univerzo, kjer je leta 1902 začel študirati strojništvo. Čez pet let je diplomiral in pri petindvajsetih še doktoriral. Po študiju je služboval kot inženir v nekaj avstrijskih tovarnah električnih strojev, kjer si je z dobrimi idejami in znanjem hitro ustvaril ugled. Njegovo osrednje in v svetovnem merilu najbolj odmevno strokovno delo je debela knjiga Transformatorji, ki je leta 1921 izšla pri berlinski založbi Springer, kasneje pa tudi v ruskem prevodu.

Zase je trdil, da je skozi življenje vozil po dveh tirih. Strokovno se je udejstvoval na področju elektrotehnike, veliko časa in energije pa je posvečal tudi šahu, ki je bil zanj več kot le hobi. Šah je začel igrati s sošolcem že na gimnaziji med odmori. Sprva nista imela niti šahovskih figur, zato sta si šahovnico narisala kar na papir, v polja pa s svinčnikom vpisovala figure. Ker je bil izjemno nadarjen, je zelo hitro napredoval in najprej postal najboljši šahist v Ljubljani, nato pa je med študijem redno zahajal v šahovski klub na Dunaju, kjer je za denar igral z najboljšimi šahisti.

Milan Vidmar med šahiranjem v času študija na Dunaju.

Kmalu si je z odmevnimi zmagami na mednarodnih turnirjih prislužil naziv velemojstra, kot eden redkih amaterjev pa se je za več let povzpel celo med peščico najboljših šahistov sveta. Na nekaj odmevnih turnirjih ga je uspelo premagati le takratnemu svetovnemu prvaku Joséju Raúlu Capablanci, kar je pomenilo, da je bil Vidmar tik pod svetovnim šahovskim vrhom.

Rojstvo univerze

V svojih zanimivih Spominih je zelo nazorno opisal trenutek, ko je izvedel, da se je rodila Univerza v Ljubljani. Bil je ravno sredi napornih pogajanj s stavkajočimi delavci Strojnih tovarn in livarn, v katerih je bil takrat ravnatelj. Ker je stavka trajala že dva meseca, je pokrajinska vlada za posrednika med delavci in upravo tovarne imenovala rudarskega glavarja V. Stergarja. V njegovi pisarni na Starem trgu so se sestali 31. avgusta 1919, a se pogajanja nikakor niso premaknila z mrtve točke.

Poslopje Univerze v Ljubljani.

»Okoli 17. ure je prinesel v sobo služabnik najnovejšo številko Slovenskega naroda in jo položil pred gospoda glavarja. Mož je nehote, menda je za trenutek pozabil svoj težavni položaj, začel ogledovati prvo stran časopisa. Nenadoma pa se je, ves presenečen, dvignil in vzkliknil: ‘Preberite vendar tole novico, gospod doktor. Morda vam bo omehčala trdo srce.’ Potisnil mi je časopis čez mizo in položil prst na mesto, ki bi me naj zanimalo.

Zelo me je zanimalo, presenetilo; razburilo me je celo. Nenadoma sem bil nekje zunaj tovarn, upravnih svetov in stavk. Bral sem, da je jugoslovanska vlada 23. julija sklenila ustanoviti v Ljubljani univerzo s petimi fakultetami, torej tudi s tehniško poleg štirih klasičnih, in da je pravkar imenovala šestnajst rednih ter enega izrednega profesorja. Bral sem imena. Med njimi sem, kakor da me je zadela strela z jasnega neba, zagledal svoje. V zadnjem dnevu avgusta 1919. leta sem torej postal redni profesor tehniške fakultete novo rojene, tako dolgo pogrešane, tako počasi prihajajoče slovenske univerze. Zanimivo je, da me pred tem imenovanjem nihče ni bil vprašal, ali hočem ubrati pot v akademsko kariero, da tudi nihče ni bil nikoli zahteval tako imenovanega curricula vitae od mene.«

Profesorji, ki jih je imenovala jugoslovanska vlada, so se kmalu sestali in za rektorja izvolili Josipa Plemlja. Kot pa se spominja Vidmar, je imel prvo predavanje v slovenščini že maja 1919 v okviru poskusnega univerzitetnega tečaja. Dogodek je imel takrat tako velik simbolni pomen, da so mu prisostvovali predsednik pokrajinske vlade, prosvetni minister in podžupan Ljubljane.

Milan Vidmar predava nekje na Češkem.

Šahovske poteze za ohranitev univerze

Ko je jeseni 1928 Vidmar postal tudi rektor Univerze v Ljubljani, je prišlo v državi do resne politične krize. Šestega januarja 1929 je kralj Aleksander I. Karađorđević razveljavil ustavo, razpustil parlament in prevzel oblast. Med diktaturo je prišlo do centralizacije države in v načrtu je bila ukinitev nekaterih fakultet ljubljanske univerze.

Vidmar se je kot rektor na namere oblastnikov odzval z dobro premišljenim načrtom, vrednim šahovskega velemojstra. Odpravil se je v Beograd in prosil za avdienco pri kralju. Ko je bil sam s kraljem, mu je dejal: »Dovoljenje bi si rad izprosil, da si slovenska univerza privzame ime vašega veličanstva. Universitas Alexandrina.« Ko je pridobil kraljevo naklonjenost, je predlagal, naj ne ukinejo teološke in medicinske fakultete, kot so načrtovali. »Važno se mi zdi, da vzgajamo slovenske duhovne javno, tako rekoč pod nadzorom, na univerzi in ne v zatohlih semeniščih,« je še dodal.

Ker je z intervencijo pri kralju rešil teološko fakulteto, so mu visoki cerkveni dostojanstveniki nekaj let kasneje vrnili uslugo. Čeprav je bil ateist, po takratnih zakonih nikakor ni mogel končati nesrečnega zakona z ženo nemškega rodu. Dolgo časa se je pravdal, a poroke mu nikakor ni uspelo razdreti, saj je globoko verna žena ločitvi nasprotovala. Ko je bil že povsem obupan, mu je takratni ljubljanski škof prijateljsko svetoval, naj formalno iz katoliške prestopi v pravoslavno vero. Ločitev je tako v Zagrebu izvedel brez težav, priznana pa je bila tudi pri uradnih posvetnih organih.

Milan Vidmar okoli leta 1930.

O pomenu in nalogah univerze

Vidmar se je na podlagi lastnih izkušenj iz mladostnega obdobja v Ljubljani zelo dobro spominjal, kako razširjen je bil med njegovimi rojaki v 19. stoletju občutek manjvrednosti. Tlačili so nas »z ene strani nemški uradniki in obrtniki, z druge strani pa katoliški duhovniki«. Kot pravi, so bili šele »junaški boji naših partizanov med drugo svetovno vojno zdravilo, ki je silno udarilo po nekdanjih hlapčevskih strupih v telesu slovenskega narodiča«.

V slavnostnem govoru, ki ga je imel leta 1929 kot rektor ob 10-letnici univerze v Ljubljani, je izpostavil, da lastna univerza ni pomembna le zato, da goji znanost in izobražuje strokovnjake. Pomembna je tudi zato, ker v lokalnem jezikovnem in kulturnem okolju vzpostavlja skupne intelektualne vrednote in navade, ki so ključnega pomena za uspešno javno izmenjavo argumentov ter za normalno delovanje demokratične družbe.

»Vprašujete me, kaj mislim o pomenu in nalogah naše univerze? Le nekaj besed: Naša univerza ima, kakor vse druge, dve poglavitni nalogi; vzgojo akademskega naraščaja in znanstveno delo. V tem trenutku pa je treba poudariti še nekaj, ta univerza nam ni potrebna samo zaradi učenja in znanosti. Potrebujemo jo zato, ker je naša in ker ne more nobena tuja univerza dajati naši akademski mladini duha, ki ga daje naša. Gre tedaj za razlike duha, ne za razlike v znanosti in nje metodah. (…) Naš akademski izobraženec mora tudi znanstveno misliti, govoriti in pisati po naše. Lahko vam ponovim to, kar sem dejal nedavno Nj. Vel. kralju: Vse težkoče, ki jih ima naša država, izhajajo iz tega, da je naše ljudstvo in zlasti naše akademsko izobraženstvo tako različnega duha.«

-
Podpri Kvarkadabro!
Naroči se
Obveščaj me
guest
2 - št. komentarjev
z največ glasovi
novejši najprej starejši najprej
Inline Feedbacks
View all comments
BojanD
10 - št. mesecev nazaj

V članku je napisano:
“Rodil se je leta 1885 v razmeroma premožni ljubljanski družini.”

V svoji knjigi Pol stoletja ob šahovnici Vidmar piše:
“V svojih deških in mladeniških letih sem vrstnikom mnogokrat zavidal zdrave ude: iz svojih prvih let sem namreč nosil skozi življenje nepopravljivo pohabljeno levico. Revščina, v kateri sem se rodil, mi jo je naklonila.”

Zanimivo nasprotje! Ne bi me čudilo, če je Vidmarja tukaj izdal spomin. Za Paula Murphyja je tudi napisal, da je bil izredno počasen igralec, a menda je bilo ravno obratno:
https://chess.stackexchange.com/questions/14799/was-paul-morphy-a-slow-player

AndrejD
Andrej
9 - št. mesecev nazaj

Problem z ločitvijo je bil, da civilno sodišče takrat ni pristajalo na enostransko ločitev brez soglasja žene. Škof Rožman mu je najprej rekel, da bi mu (katoliško) cerkveno sodišče brez problemov lahko razveljavilo zakon, vendar ta razveljavitev ne bi imela civilne veljave. Po drugi strani je pravoslavna (ne protestantska!) cerkev imela sporazum z državo, zato je njihova razveza avtomatično veljala tudi državno. Tega obvoda se je potem po Rožmanovem priporočilu Vidmar uspešno poslužil.