Delež debelih posameznikov se je od leta 1980 na svetovni ravni že več kot podvojil, v istem obdobju pa se je močno zmanjšala povprečna količina spanca pri otrocih in odraslih. Spanec je pomemben regulator sproščanja hormonov in metabolizma, zaradi česar lahko predstavlja pomanjkanje spanja dejavnik tveganja za razvoj debelosti.

Občutek lakote in sitosti dajeta hormona grelin in leptin

Na apetit pomembno vplivata hormona grelin in leptin. Grelin je hormon, ki ga izločajo predvsem želodčne celice in deluje na centralni živčni sistem tako, da vzbuja občutek lakote, hkrati pa sproži povečano izločanje želodčne kisline ter pripravi črevesje na uživanje hrane. Izloča se, ko je želodec prazen, preneha pa se izločati, ko se želodec zaradi zaužitega obroka raztegne.

Možganske celice, ki imajo na površini receptor za vezavo hormona grelina, imajo hkrati na svoji površini receptor za vezavo hormona leptina, ki deluje nasprotno od grelina in nam daje občutek sitosti. Leptin izločajo predvsem maščobne celice, ki s svojim delovanjem prispevajo k ohranjanju ustreznega nivoja energije tako, da preprečujejo občutek lakote. Pri debelosti postanejo možganske celice manj dovzetne za leptin, zaradi česar telo težje zazna občutek sitosti, navkljub temu, da so maščobne celice izločile veliko količino leptina.

Pomanjkanje spanca povzroča večji občutek lakote

V Kanadi, Franciji, Nemčiji, Združenih državah Amerike, Vietnamu in na Japonskem so izvedli študije, ki so pokazale, da imajo osebe, ki kronično premalo spijo (manj kot 7 ur na noč), večje tveganje za razvoj debelosti. Pomanjkanje spanca je namreč povezano s spremembo presnove glukoze in vodi v zmanjšanje občutljivosti na inzulin, kar ima za posledico povečano tveganje za razvoj sladkorne bolezni. Pomanjkanje spanca je povezano tudi s spremembami v delovanju hormonov, ki kontrolirajo apetit, in sicer z zmanjšanjem izločanja in dovzetnosti za leptin, ki daje občutek sitosti ter s povečanjem količine hormona grelina, ki zbuja občutek lakote.

Sanjay R. Patel je s sodelavci leta 2006 analiziral rezultate 16 let trajajoče študije, v katero je bilo vključenih 68.183 žensk, ki so raziskovalcem poročale o svojih spalnih navadah in telesni teži. Izkazalo se je, da so ženske, ki so v povprečju spale manj kot 7 ur, pridobile več kilogramov kot ženske, ki so spale 7 ur ali 8 ur. Natančneje, ženske, ki so v povprečju spale 5 ur ali manj, so v tem obdobju pridobile 1,14 kg več od žensk, ki so spale v povprečju 7 ali 8 ur. Zanimivo je, da so več telesne teže pridobile tudi ženske, ki so v povprečju spale 9 ur na noč.

Slika 1: Največ telesne teže so pridobile ženske, ki so v povprečju spale 5 ur ali manj (Patel in sod., 2006).

Raziskovalci so analizirali tudi prehranjevalne navade v povezavi s pomanjkanjem spanca. Ljudje, ki so ponoči spali zgolj štiri ure, so zaužili več kalorij, še posebej z vnosom hrane bogate z ogljikovimi hidrati, v primerjavi z ljudmi, ki so spali osem ur. Pomanjkanje spanca torej povzroči, da je naše telo pod vtisom, da imamo na voljo premalo energije in želi to nadomestiti.

Spanec vpliva tudi na uspešnost shujševalnih diet

Na Univerzi v Chicagu so leta 2010 izvedli študijo, v katero je bilo vključenih 10 prostovoljcev starih 35-49 let. Prostovoljci so preživeli štiri tedne v laboratoriju, od tega so dva tedna spali manj kot 5,5 ur na noč, druga dva tedna pa 8,5 ur na noč. V tem času so sledili nizkokalorični dieti in niso bili fizično aktivni.

Raziskovalci so nato primerjali izgubo telesne teže v obdobju, ko so prostovoljci spali 8,5 ur v primerjavi z obdobjem, ko so spali manj kot 5,5 ur na noč. Ugotovili so, da so v obeh primerih izgubili enako količino telesne teže (približno 3 kilograme), vendar so v obdobju, ko so spali zadosti, izgubili dvakrat večji delež maščobnega tkiva (57 % izgubljene telesne teže so predstavljale maščobe oziroma izgubili so 1039 kcal/dan), v primerjavi z obdobjem, ko so spali premalo (maščobe so predstavljale le 26 % izgubljene telesne teže oziroma 573 kcal/dan).

Druga študija, v kateri je sodelovalo 245 žensk, ki so bile vključene v šestmesečni shujševalni program, je pokazala, da več kot sedem ur kakovostnega spanca na noč za 33% poveča verjetnost uspešnosti shujševalne diete. Poleg tega so osebe, ki so spale manj, poročale tudi o večjem občutku lakote. Ravno povečana koncentracija grelina, ki daje občutek lakote, preprečuje izgubljanje maščobnega tkiva, s čimer lahko pojasnimo manjšo uspešnost shujševalnih diet pri osebah, ki premalo spijo.

Literatura

  • Spivey A., 2010. Lose Sleep, Gain Weight: Another Piece of the Obesity Puzzle. Environmental Health Perspectives, 118(1): A28-A33.
  • Beccutia G. In Pannaina S., 2011. Sleep and Obesity. Current Opinion in Clinical Nutrition and Metabolic Care, 14(4): 402–412.
  • Nedeltcheva A.V. in sod., 2010. Insufficient sleep undermines dietary efforts to reduce adiposity. Annals of Internal Medicine, 153(7): 435–441.
  • Knutsona K.L. in Van Cauterb E., 2008. Associations between sleep loss and increased risk of obesity and diabetes. Annals of the New York Academy of Sciences, 1129: 287–304.
  • Leproult R. In Van Cauter E., 2010. Role of Sleep and Sleep Loss in Hormonal Release and Metabolism. Endocrine Development, 17: 11-21.
  • Chaput J. In Tremblay A., Adequate Sleep to Improve the Treatment of Obesity. CMAJ, 184(18): 1975-1976.