Večina jezikov samostalnike razvršča v različne razrede, t. i. spole, ki se nadalje odražajo v besedah, s katerimi se ti samostalniki povezujejo. V slovenščini poznamo tri take skupine – moški, ženski in srednji spol, ki se kažejo med drugim pri obliki zaimka (on, ona, ono), pri ujemanju deležnika z osebkom (je pisal, je pisala, je pisalo) ali pri ujemanju samostalnika s pridevnikom (lep stol, lepa miza, lepo okno). Biološki spol je po drugi strani definiran kot moška in ženska identiteta v biološkem smislu (ta trenutek zaradi jasnosti argumentov ne upoštevam drugih spolov).

Spol v jeziku je le način, ki ga nekateri jeziki uporabijo za razvrščanje samostalnikov v različne razrede in v splošnem ne odseva biološkega spola. V jeziku dobi oznako za spol prav vsak samostalnik in sicer tudi tak, pri katerem o biološkem spolu sploh ne moremo govoriti, npr. stol, miza, ideja, strah. Prav tako se spol v jeziku ne ujema nujno z biološkim (dekle – jezikovno srednji ali ženski, biološko ženski spol) oziroma lahko en jezikovni spol označuje nanosnike obeh bioloških spolov (priča – jezikovno ženski, biološko oba spola, bitje, dete – slovnično srednji, biološko oba spola, otrok – slovnično moški, biološko oba spola). Razlika med konceptoma je razvidna že v jezikoslovni terminologiji nekaterih slovnic – v angleški ali ruski tradiciji imenujemo biološki spol “sex” oz. “pol”, slovnični spol pa “gender” oz. “rod”. V slovenščini za oba koncepta uporabljamo termin “spol”, kar gotovo tudi prispeva k napačnemu razumevanju vloge, ki jo slovnični spol igra v družbenih razmerjih.

Spol v jezikih po svetu

Jeziki imajo več različnih načinov razvrščanja samostalnikov v skupine različnih spolov, pri čemer je biološki spol lahko, a ne nujno relevanten. Iz referenčnega dela jezikoslovca Grevilla Corbetta Gender povzemam nekaj načinov iz različnih jezikovnih družin. Mnogi jeziki razvrščajo samostalnike izključno po pomenu preko pomenskih razlikovanj človeško-nečloveško, živo-neživo, razumsko-nerazumsko, močno-šibko, veliko-majhno, moško-žensko, itd. Algonkinski jeziki severnoameriških staroselcev samostalnike delijo po ključu živo-neživo in sploh ne uporabljajo koncepta naravnega spola, tj. žensko-moško. Omotski jezik dizi (Etiopija) ima dva spola: ženski spol, kamor spadajo samostalniki, ki označujejo ženska bitja ter pomanjševalnice, vsi ostali samostalniki pa so moškega spola.

Za jezikoslovce so izjemno zanimivi bantujski jeziki (npr. svahili, ki pozna kar šestnajst spolov) ter dyirbal, jezik avstralskih aboriginov. V slednjem najdemo štiri spole: I (moški, kenguruji, oposumi, netopirji, večina kač in rib, nekateri ptiči, večina mrčesa, luna, nevihte, mavrica, itd.), II (ženske, vrečarji, pes, kljunaš, nekatere kače in ribe, večina ptičev, vse povezano z ognjem in vodo, sonce in zvezde, itd.), III (med, vse užitno sadje in zelenjava ter rastline, na katerih raste), IV (deli telesa, meso, čebele, veter, večina dreves, trava, blato, kamni, zvoki in jezik, itd.).

Drugi zelo razširjen vzorec je, da jezik razvrsti samostalnike v skupine različnih spolov delno po pomenu, delno pa po morfološki ali glasovni podobi besed. Takšni so na primer slovanski jeziki pa tudi npr. nemščina, kjer so zanimivi primeri, ko obrazilo premaga spol besede, na katero se veže – npr. beseda Mann “moški” je moškega spola, pomanjševalnica Männchen “možiček” pa srednjega. Ne smemo tudi pozabiti, da obstajajo jeziki, ki slovnične kategorije spola sploh ne poznajo, npr. turščina, madžarščina, estonščina, finščina, japonščina, perzijščina in drugi.

Kaj lahko zaključimo iz teh podatkov? Spol v jeziku je lahko, a ne nujno povezan z biološkim spolom. Tudi ko povezava obstaja, je le posredna. Posledično lahko sklepamo, da tudi ni direktne povezave med družbenimi razmerji, ki slonijo na biološkem spolu, in med kategorijo slovničnega spola v jeziku.

Nezaznamovani oz. nevtralni spol

Samo razvrščanje samostalnikov v razrede različnih slovničnih spolov je načeloma v naši družbi neproblematično. Beseda otrok, ki je sicer slovnično moškega spola, se nanaša tako na ženski kot na moški biološki spol, pri čemer ne vidimo težav. Imamo pa govorci in govorke zelo različne poglede na rabo nezaznamovanega ali nevtralnega spola, tj. tistega, ki označuje osebe obeh bioloških spolov. V slovenščini je to moški slovnični spol, tako v knjižnem kot tudi v pogovornem jeziku in narečjih, kar ugotavljajo Slovenska slovnica (Toporišič 2000), Kunst Gnamuš (1994/5), Vidovič Muha (1997), Stabej (2003) in drugi. Prav pri nevtralni rabi nastopi za nekatere problem, saj moški nevtralni spol nekateri čutijo kot nevključujoč do žensk in so mnenja, da je potrebno jezik popraviti, da bo zadovoljil vse govorce in govorke.

Kakšna so jezikovna dejstva glede nevtralnega spola? Corbett v svoji monografiji navaja več načinov nevtralne rabe v jezikih iz različnih jezikovnih skupin. Iz njih je razvidno, da jezik glede izbire nevtralnega spola ni diskriminatoren, ampak le izbere najpreprostejšo ali najpogostejšo obliko. Res je, da mnogo jezikov uporablja moško obliko kot nevtralno, a prav tako obstajajo jeziki, ki kot nezaznamovano rabijo žensko obliko (npr. omotski jezik zayse v Etiopiji, mon-khmerski jezik khasi v Bangladešu in Indiji, masajščina v Vzhodni Afriki, irokeški jezik seneca v Severni Ameriki, staroselski jezik guajiro v Kolumbiji in Venezueli, khoisanski jezik dama v Severni Namibiji) ter jeziki, ki kot nezaznamovani lahko uporabljajo obe obliki (npr. dyirbal). Kolikor mi je znano, v družbah, ki govorijo te jezike, moški niso zapostavljeni.

V slovenščini se kot nevtralna uporablja moška oblika, ker je najkrajša in morfološko najbolj preprosta, Vidovič Muha (1997). To se lepo vidi pri ujemanju s pridevnikom, kjer je moška končnica ničta, ženska in srednja oblika pa dobita obrazili –a oziroma –o (lep-lepa-lepo). Trenutno stanje glede nevtralnega spola je prisotno, vsaj odkar beležimo obstoj jezika, raba najpreprostejše oblike kot nevtralne oblike pa ni določena preko jezikovne politike (ali proste izbire moških), ampak gre za enega od mehanizmov, ki jih ima na voljo jezik za pokrivanje nevtralnega pomena. Problem konkretnih poimenovanj jezik rešuje s tvorbo novih besed, ki se nanašajo na družbeno zapostavljen biološki spol – v slovenskem primeru so to besede kot študentka, doktorica, magistrica, profesorica, zdravnica, učiteljica, županja, dekanja itd. Ocenjujem, da je tu še kar nekaj prostora za izboljšave v raznih obrazcih in dnevni rabi jezika, a hkrati menim, da je v zadnjih dvajsetih letih na tem področju bil narejen velik napredek.

Ostali spoli

Poseben izziv je jezikovna umestitev oseb, ki ne prisegajo na tradicionalno delitev na moški in ženski spol. Ker smo z uvedbo nevtralne ženske oblike odvzeli splošno nevtralnost vključujoči moški obliki, so te osebe trajno potisnjene v t.i. “opombo pod črto” brez jasne jezikovne rešitve.

Ali jezik spreminja družbo?

V prispevku na diskusijskem spletnem forumu jezikoslovcev in literarnih zgodovinarjev SlovLit dr. Franc Marušič opozarja, da bi pobudniki jezikovnih sprememb morali med drugim pojasniti očitno pomanjkanje korelacije med jezikovnim spolom in mestom na globalni lestvici neenakosti med spoloma, ki jo vsako leto objavi Svetovni gospodarski forum. Slovenija je na omenjeni lestvici na sedmem mestu (prvo mesto pomeni najvišjo stopnjo enakosti). Po logiki, kjer razmerje med družbenimi skupinami vpliva na to, da je dominantna skupina v jeziku rabljena kot nevtralna, bi pričakovali, da so po slovnici primerljivi jeziki podobno uvrščeni.

Kot primer dr. Marušič navaja španščino, ki ima podoben sistem jezikovnega spola kot slovenščina, a se govori tako v visoko uvrščeni Nikaragvi (6.) kot v Paragvaju, ki je na lestvici občutno nižje (97.). Podaja tudi primer jezikov, ki spola sploh ne poznajo in pri katerih bi lahko na osnovi popolne uravnoteženosti v jeziku sklepali na posledično višjo stopnjo enakosti med spoloma v družbi. Dejstva tega ne potrjujejo. Države, v katerih se govorijo jeziki brez spola, so razen Finske (3.) na tej lestvici precej nižje od Slovenije: Estonija (36.) Madžarska (103.), Japonska (114.), Turčija (128.), ter Iran (136.). Seveda je treba upoštevati, da nimamo popolnoma natančnih podatkov za vse svetovne jezike in da je jezikov veliko več kot držav, a že ti primeri so zgovorni in ne govorijo v prid ideji, da bi s spremembami v jeziku lahko bistveno vplivali na družbeno situacijo.

V iskanju rešitev

Zagovorniki predlagane rešitve uporabe ženske oblike kot nevtralne v pravilnikih Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani tudi sami priznavajo, da bržkone sam predlog ne bo prispeval k večji enakopravnosti žensk in da je le simbolične narave. Morda res uporaba nevtralne ženske oblike izključno v pravilnikih še ni drastičen poseg v jezik, a pravilniki niso omejeni le sami nase. Uporabniki in uporabnice jih moramo brati in jih natančno razumeti, pri čemer je branje gotovo oteženo, če je v pravilniku uporabljen sistem, ki se ne sklada z jezikovnim sistemom govorca ali govorke (dokaz za to so pravilniki na Fakulteti za socialno delo, v katerih še sami snovalci ideje nezaznamovane ženske niso konsistentni glede rabe). Poleg tega se pravilniki citirajo v navodilih, so pravno zavezujoči in se uporabljajo v govorjenem jeziku pri dajanju navodil, kar so vse situacije, ki vodijo k zmedi pri prenosu sporočila.

Glede simbolike pa – simbolične rešitve naj bi bile takšne, ki ljudi pomirijo, jim osvetlijo probleme, ki se jih morda niso zavedali, in hkrati nakažejo neko rešitev, h kateri stremimo vsi. Rešitev, ki jo je sprejel Senat FF, nas je razdelila in v trenutku postala ideološka na obeh političnih ekstremih – z ene strani smo imeli opraviti z izrazito sovražnim govorom, z druge strani pa z obsojanjem tistih, ki so imeli strokovne pomisleke, češ da so nazadnjaški in nestrpni. Upam, da nam bo ta zgodba v opozorilo, da je pri sprejemanju ideoloških posegov v jezik potrebna še posebna previdnost, saj se nam tovrstna praksa lahko hitro vrne kot bumerang. Morda bi veljalo razmisliti tudi o tem, da jezik pustimo govorcem in govorkam, »politično korektnost« pa zamenjamo s staro dobro človeško »vljudnostjo«, ki smo je vedno veseli predstavniki in predstavnice vseh spolov.

Tatjana Marvin, redna profesorica s področja splošnega jezikoslovja na Univerzi v Ljubljani.

Navedenke

  • Corbett, Greville. 1991. Gender. Cambridge: Cambridge University Press.
  • Kunst-Gnamuš, Olga. Razmerje med spolom kot potezo reference in spolom kot slovnično kategorijo. 40 (1994/95), st. 7, str. 255-262, 281, 282.
  • Marušič, Franc. 2018. Odgovor na prispevek “O spolno nezaznamovani rabi jezika”. SlovLit 18. 4. 2018.
  • Stabej, Marko. 2003. Ene in drugi: slovenščina in spola. Delo IVV/31 (7. 2. 2003). Sobotna priloga. 26.
  • Toporišič, Jože. 2000. Slovenska slovnica. Maribor: Založba Obzorja.
  • Vidovič Muha, Ada. 1997. Prvine družbene prepoznavnosti žensk prek poimenovalne tipologije njenih dejavnosti, lastnosti. V A. Derganc, XXXIII. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana: FF, Oddelek za slovanske jezike in književnosti.
  • Global Gender Gap Report 2017 – World Economic Forum