Znanost, inovativnost in konkurenčnost

    V okviru javne razprave o vizijah razvoja znanosti in visokega šolstva v Sloveniji, ki sedaj dokaj intenzivno poteka na raznih nivojih, bi bilo dobro, da najprej uskladimo osnovno terminologijo, saj se bomo tako lahko bistveno bolj konstruktivno pogovarjali.

    Predvsem je pri govorjenju o razvoju treba ločiti tri domene, med katerimi ima vsaka svojo lastno notranjo logiko, ki jo je treba spoštovati:

    • Inovativnost pomeni uspešno apliciranje idej: na ravni podjetij, družbene organiziranosti ali države. Definicija inovacije je »implementacija nove ideje v prakso«. Inovacije so lahko na ravni proizvodnega procesa, marketinga ali delovanja institucij: novi zakoni, davki, nove oblike organiziranja. Pomembne so tudi t. i. meta-inovacije oziroma inovacije, ki učinkovito spodbujajo inovativnost. Osrednja srednjeveška meta-inovacije je bila denimo iznajdba univerze. Patentna zakonodaja je bila pomembna angleška meta-inovacija sedemnajstega in osemnajstega stoletja. Nemška meta-inovacija devetnajstega stoletja je raziskovalna univerza, ameriška takoj po drugi svetovni vojni pa uvedba financiranja znanosti, kjer denar deli sama znanstvena skupnost. V osemdesetih se je vzpostavilo vrednotenje uspešnosti raziskovalcev preko kvalitete objav in citatov…
    • Znanost pomeni odkrivanje novega ne glede na uporabnost, neuporabnost oziroma družbeno-koristnost rezultatov. Nujno je treba izpostaviti razliko med znanstveno in inovativno dejavnostjo. Vrhunska znanost sicer povzroča zelo koristne prelive v družbo in gospodarstvo, vendar to ne more in ne sme biti njen primarni cilj. Cilj znanosti je lahko le lastna odličnost oziroma nova odkritja. To seveda posredno prej ali slej povzroči tudi pozitivne učinke na družbi in na gospodarstvu.
    • Konkurenčnost oziroma optimizacija pomeni iz sistema potegniti kar največ in poskrbeti, da bo čim bolj tekoče in učinkovito deloval. Ta proces mora neprestano potekati tako na ravni podjetij kot na ravni državne uprave in drugih inštitucij ter procesov. Sem spada tudi vzpostavljanje podjetništvu in življenju prijaznega okolja, protibirokratski ukrepi, uvedba še bolj učinkovite e-uprave ipd.

    Zavedati se moramo, da za uspešno razvojno okolje potrebujemo vse troje: inovativnost, znanost in konkurenčnost. Treba se je zavzemati za razvoj vseh treh domen, pri čemer je pomembno, da med domenami ni nujno ujemanja in simbioze, ampak se pojavijo tudi trenja. Zgolj skrb za konkurenčnost in učinkovitost pogosto zanemarja inovativnost, kar je značilnost podjetij v drugi fazi razvoja, ko se že usidrajo na trgu. V podjetjih ugotavljajo, da morajo inovativne procese ločiti od optimizacije delovanja, ker gre za drugačen pristop, ki je prej ali slej nujno v konfliktu z večanjem učinkovitosti. Podobno ima tudi znanstveno raziskovanje svojo notranjo logiko, ki jo je treba spoštovati.

    Dodal bi še nekaj svojih opažanj in mnenj.

    Človeški kapital: Za realizacijo katere koli vizije so ključni predvsem sposobni posamezniki. V zgodovini so se kot centri razvoja zmeraj vzpostavila področja, ki so znala privabiti najsposobnejše ljudi in jim omogočila razmere za delo. Ti potem s svojim delovanjem na področju znanosti, kulture, športa ali gospodarstva odločilno vplivajo na vse, ki živijo v njihovi okolici. Danes so recimo takšni znani regijski centri inovativnosti Milano in Kopenhagen na področju industrijskega oblikovanja in mode, London in New York na področju financ, Oxford, Cambridge, Boston in Stanford na področju znanosti, Stuttgart in Birmingham na področju inženirstva in lahko bi našteval še naprej. Slovenija mora najti svojo nišo, ki pa je ni mogoče administrativno določiti, ampak se mora tvoriti okoli v svetovnem merilu vrhunskih posameznikov, ki jih bomo znali privabiti, da bodo delovali pri nas.

    Spodbujanje prehajanja ljudi med področji in sektorji: Olajšati moramo zmožnost prehajanja ljudi iz različnih sektorjev: univerza, inštituti, gospodarstvo, uprava, tujina. Vzpostaviti je treba mehanizme, ki bodo to prehajanje spodbujali, ne pa zavirali, kot je to sedaj. Brez prehajanja ljudi ne bo prenosa znanja! Ne gre zgolj za eksplicitno, ampak tudi za implicitno znanje, izkušnje in znanstva. Pomembno je, da se takšen ukrep ne bi razumel kot prisila, ampak kot odpiranje možnosti za tiste, ki to želijo.

    Osrednja internetna stran: Vzpostaviti je treba učinkovite mehanizme sprotnega vrednotenja doseženega, sporočanja morebitnih težav, sprejemanje pobud ipd. To je danes najlažje in oziroma skorajda edino možno doseči preko osrednje spletne strani. Zainteresirana javnost, ki sodeluje preko interneta, je danes osrednji vir dobrih idej in analiz. Zato nujno rabimo skupen portal, kjer bi bilo zbrano vse, kar je povezano z znanostjo, inovativnostjo in konkurenčnostjo na enem mestu. Tudi vrednotenje in uresničevanje same strategije razvoja, ko bo sprejeta. Tu bi potekale debate, vrednotenja, analize, sporočanje morebitnih napačno zastavljenih ukrepov… Od takšne, dobro vodene spletne strani bi bilo bistveno več koristi kot od sej raznih svetovalnih teles. Če se že vzpostavlja nova svetovalna telesa “modrecev”, naj nimajo več kot 5 do 7 članov, ker so sicer povsem neoperativna.

    Ukinitev prioritetnih področij: Razna prioritetna področja v razpisih je treba ukiniti. Kaj je sploh njihov namen? Zakaj bi naprej potiskali zgolj določene vede? Kakšni so kriteriji za njihov izbor? Če smo na nekem področju znanstveno ali gospodarsko močni, se bo to videlo na evaluaciji projektov, zato ni treba, da imajo te vede posebne privilegije. Takšni spiski praviloma niso postavljeni na osnovi jasnih kriterijev, zato jim nasprotujem. Razen morda v primeru, ko gre res za jasne prioritete, ki so plod družbenega konsenza. Če že prioritetna področja ostanejo, je treba zelo natančno razdelati mehanizme, kako se jih sprejema, po kakšnih kriterijih in s kakšnim namenom.

    Glede avtonomije inštitucij: S strategijo ministrstva, ki poudarja večjo avtonomijo in odgovornost posameznih inštitucij, se načeloma strinjam. Vendar jo je dejansko možno izvajati šele, ko bo na institucijah dovolj za avtonomijo sposobnega kadra. Če bo država dala denar neposredno v sedanje razmere, bo to katastrofa, ker eksistenca tistih, ki bodo odločali, v veliki večini primerov ni vezana na uspešnost posamezne inštitucije, ob napačnih odločitvah pa bomo nastradali predvsem mlajši, ki nimamo rednih zaposlitev. Morda je izhod vpeljava radikalne demokracije, ko se odloča o vseh pomembnejših zadevah z glasovanjem vseh na inštituciji?

    Poslovna dejavnost raziskovalnih organizacij: Inštituti naj vsekakor izvajajo storitve za gospodarstvo, ampak zavedati se je treba, to v večini primerov ni znanost. Sem zelo za to, da se naše inštitute usmeri tudi v takšno dejavnost, vendar se tega ne sme zamenjevati z znanostjo. Gre za poslovno dejavnost inštitutov.

    Izogibanje delovanju zgolj zaradi vtisa: Opozoriti velja tudi, da je veliko zdajšnjih raziskovalnih projektov sodelovanja znanosti in gospodarstva povsem virtualnih, ko podjetje zgolj proda ime, ves vložek pa mu raziskovalna sfera vrne po drugih kanalih. Do tega prihaja, ker so postali projekti sodelovanja med inštituti in gospodarstvom vrednota sami na sebi. Povezave ne nastajajo zaradi dejanskih potreb gospodarstva po sodelovanju z raziskovalci na inštitutih in univerzah, ampak praviloma zato, ker so v zdajšnjem sistemu raziskovalne skupine dodatno nagrajene, če imajo kakršno koli sodelovanje z industrijo.