Na pročelju Univerze v Ljubljani že dlje časa visi števec, ki odšteva dneve do stote obletnice njene ustanovitve. Včeraj je Aleš Iglič v Delu opozoril, da letnica ustanovitve 1919 morda ni najbolj ustrezna, oziroma vsaj ni primerljiva z letnicami, ki jih kot svojo ustanovitev praznujejo druge univerze po svetu.
“V letih od 1597 do 1773 je v Ljubljani deloval jezuitski kolegij, ki je od leta 1619 začel uvajati tudi nekatere višješolske programe. Razvitejše visokošolsko izobraževanje se je v Ljubljani začelo leta 1704, ko so ustanovili stolici za logiko in cerkveno pravo v okviru filozofskega študija. Leta 1705 so ustanovili še stolico za fiziko in matematiko, leta 1766 pa stolico za mehaniko. Pokrivali so tudi študij teologije v povezavi s filozofskim študijem.
Ker visokošolska ustanova v Ljubljani ni pokrivala vseh študijev, jo zdaj nekateri imenujejo tudi semiuniverza. Ta izraz je uvedel zgodovinar dr. Jože Ciperle. Po ukinitvi jezuitskega reda leta 1773 je ljubljanska semiuniverza nosila različna imena, na primer Academia Labacensis pa tudi univerza, nazadnje pa se je uveljavilo ime Cesarsko-kraljevi licej v Ljubljani. V osemdesetih letih 18. stoletja je bil dodatno uveden še medicinsko-kirurški študij. V času jožefinskih reform je bilo delovanje ljubljanskega visokega šolstva za nekaj let prekinjeno.
V obdobju Ilirskih provinc (1809–1813) so v Ljubljani kot glavnem mestu leta 1810 ustanovili popolno univerzo (Écoles Centrales) z možnostjo študija medicine in kirurgije, inženirstva, arhitekture, prava in teologije. Avstrijska oblast je po zasedbi Ilirskih provinc formalno ustanovila Ilirsko kraljestvo, visoko šolstvo v Ljubljani pa vrnila v stanje pred francosko zasedbo. Kraljestvo Ilirija je bilo ustanovljeno leta 1816 s cesarskim patentom, ki je izšel tudi v slovenščini. Obsegalo je Kranjsko, Koroško, Goriško, Istro in Trst. Po meščanski revoluciji leta 1848 je bil do leta 1850 višješolski študij v Ljubljani ukinjen. Ostal je le študij teologije v okviru ljubljanske škofije.
Ponovno uvedbo visokošolskega študija v Ljubljani je po 69 letih omogočila šele ustanovitev SHS, ko je bila leta 1919 obnovljena Univerza v Ljubljani. Dodajmo še mnenje fizika in zgodovinarja dr. Stanislava Južniča, ki je zapisal, da je teh slabih 70 let premora v delovanju ljubljanskega visokega šolstva bil čas, ko smo Slovenci dosegli največje znanstvene uspehe v svoji zgodovini, če omenimo samo dosežke Frana Miklošiča in Jožefa Stefana. Glede kontinuitete pa bi se lahko podobno, kot počnejo druge univerze, sklicevali, da smo v tem času imeli univerzo, ki je delovala v izgnanstvu. V obdobju Ilirskih provinc je ljubljanska univerza ustanovila tudi Botanični vrt, imenovan Vrt domovinske flore, ki od takrat deluje neprekinjeno. Tako je Botanični vrt v Ljubljani edina ljubljanska visokošolska ustanova z neprekinjenim delovanjem od francoskih časov do danes.”
(Vir: Leto 1919 – obnova ali ustanovitev Univerze v Ljubljani? | Delo)
