Z začetkom novega leta se marsikdo odloči, da bo opustil katero od škodljivih navad in tako storil nekaj dobrega za svoje zdravje. Nekateri se odpovedo kajenju, drugi nameravajo več telovaditi, največ ljudi pa verjetno sklene, da se bo bolj zdravo prehranjevalo. Sprejetje takšne odločitve je seveda pomemben prvi korak k zastavljenemu cilju, a žal malokomu uspe na novi poti vztrajati dlje kot le nekaj tednov.

Če se resno lotimo spreminjanja navad, imamo na voljo veliko tehnik, ki nam pomagajo, da dlje časa vztrajamo pri svojih zaobljubah. Da ne pojemo preveč nezdrave hrane, je tako najbolje, da se že v trgovini odločimo, katerih živil sploh ne bomo kupili. A niti prijemi, s katerimi poskušamo vnaprej odstraniti morebitne skušnjave, nas še zmeraj ne bodo pripravili do tega, da bi se odpravili na tek ali v telovadnico.

Zato je toliko bolj zanimiv čudežni recept za povečanje samonadzora in vztrajnosti, ki ga je nedavno odkril in z eksperimenti potrdil ameriški profesor psihologije David DeSteno. Rezultati poskusov, o katerih poroča v knjigi Emotional Success: The Power of Gratitude, Compassion and Pride (Eamon Dolan, 2018), so pomembni, saj opisujejo metodo, ki nam brez dodatnega napora omogoča, da v bistveno večji meri počnemo tisto, s čimer bomo tudi dolgoročno zadovoljni.

Marshmallow test za odrasle

Pred približno pol stoletja je ameriški psiholog Walter Mischel v vrtcu, kamor so hodile njegove hčere, izvedel nenavaden eksperiment. Pri otrocih je ugotavljal, kako dobro se znajo ubraniti skušnjavi v sedanjosti v zameno za nagrado v prihodnosti. Prednje je postavil priljubljeno tortico marshmallow in jim povedal, da jim bo, ko se bo vrnil, podaril še eno tortico, če se bodo zadržali in sladice ne bodo takoj pojedli.

Naloga je bila za male otroke kar zahtevna. Mischel je ugotovil, da so štiriletni otroci v povprečju sposobni počakati približno sedem minut, preden jih sladica dokončno premami. Seveda so nekateri zdržali tudi po dvajset minut, drugi pa niti ene same minute.

A najbolj zanimiva pri tem razvpitem eksperimentu je bila analiza, ki jo je Mischel opravil več let pozneje. Izkazalo se je namreč, da obstaja močna korelacija med sposobnostjo odlašanja takojšnje zadovoljitve, ki jo je izmeril pri štiriletnikih, in njihovim kasnejšim uspehom v šoli. Otroci, ki niso bili zmožni samokontrole pri sladici, so bili v šoli praviloma manj uspešni kot njihovi vrstniki, ki so znali bolj učinkovito brzdati skušnjave.

David DeSteno je marshmallow eksperiment priredil na način, da je lahko z njim meril zmožnost samokontrole in odlašanja zadovoljitve tudi pri odraslih. Tortice je nadomestil z denarjem, a osnovna izbira je bila še zmeraj enaka: denar vzamemo takoj ali raje počakamo in ga v prihodnosti dobimo še več.

Ugotovil je, da smo tudi odrasli dokaj neučakani. Ko so ljudem v eksperimentu ponujali izplačilo 100 dolarjev čez eno leto, so se v povprečju raje kot za čakanje odločili za takojšnje izplačilo manjšega zneska 17 dolarjev. Ključna pri poskusih pa je bila ugotovitev, da je pripravljenost na odlašanje zadovoljitve močno poskočila pri ljudeh v določenih čustvenih stanjih. Kar dvakrat večjo vsoto denarja (31 dolarjev) so morali v povprečju ponuditi ljudem takoj, da je odtehtala izplačilo zneska 100 dolarjev čez eno leto, če jih je med odločanjem navdajal občutek hvaležnosti.

Čudežni napoj, ki podvoji sposobnost samokontrole

V laboratoriju preučevati, kako se ljudje odzivajo v različnih čustvenih stanjih, nikakor ni preprosto. Še posebno zato, ker lahko iste okoliščine sprožijo zelo različna čustva. Za spodbuditev občutka hvaležnosti so testnim osebam zato naročili, da morajo kot del poskusa, pri katerem so prostovoljno sodelovali, reševati serijo razmeroma težkih nalog na računalniku. A računalnik je bil programiran tako, da se je tik pred koncem reševanja navidezno sesul, pri čemer so se izgubili vsi že doseženi rezultati.

Vodja eksperimenta je sodelujočemu takrat naročil, da mora začeti še enkrat od začetka, kar je povzročilo veliko negodovanja. A takoj zatem je mimo slučajno prišel nekdo, ki je test reševal v sosednji sobi in ponudil pomoč, ker se menda spozna na računalnike. Z nekaj pritiski na tipkovnico mu je uspelo povrniti skoraj zaključeni test, zaradi česar je bil sodelujoči seveda hvaležen.

S takšnimi in podobnimi triki, s katerimi so pri testnih osebah spodbudili različna čustvena stanja, so raziskovalci preizkušali, kako to vpliva na njihovo sposobnost vrednotenja prihodnosti. Izkazalo se je, da delujejo nekatere emocije kot čudežni napoj, ki podvoji sposobnost samokontrole oziroma vztrajanja.

Z eksperimenti so ugotovili, da se učinek večje samokontrole pojavi samo pri čustvih, kot so hvaležnost, sočutje in ponos, ki jim je skupna skrb za krepitev dobrih medosebnih odnosov. Ljudje, ki se jim je računalnik sesul, nato pa jim ga je nekdo prijazno popravil, so bili pripravljeni nove teste reševati 30 odstotkov časa dlje od tistih, ki epizode s sesutjem in popravilom računalnika niso doživeli in zato niso občutili hvaležnosti. Občutek ponosa, ko so ljudje prepričani, da so naredili nekaj, kar drugi cenijo, poveča vztrajnost za kar 40 odstotkov.

Hipoteza avtorja knjige je, da čustva, ki spodbujajo sodelovanje med ljudmi, spodbujajo tudi samokontrolo, ker ne skrbijo le za dobre odnose z drugimi, ampak tudi za dobre odnose s prihodnjimi različicami nas samih.